Franjo Golež - od Beograda do Greifswalda, 2.4.1941-1942

Franjo Golež

V mladih letih je ata telovadil pri Sokolih, posebno veselje pa mu je bilo veslanje. To ga je skoraj stalo življenja, ko je veslal na Dravi in ga je vrtinec posesal pod vodo, da se je le z mnogo sreče rešil. Ata je v življenju prestal kar precej hudega, saj je preživel nemško bombardiranje Beograda aprila 1941, beg z vožnjo pod vlakom, aretacijo in deportiranje na sever Nemčije v taborišči Stalag ll.a in Stalag ll.c, kjer je prebil leto in pol. Bil je epileptik in pomanjkanje zdravil je na njegovih živcih pustilo uničujoče posledice. Koncem 50. let je pričel dobivati živčne zlome in je ure dolgo prejokal. Takrat je tudi počilo med njim in sinom Zvonkom, ki vsega tega ni več prenašal. Ko se je poročil in odselil, so se stvari malo izboljšale, čez nekaj časa pa sta spet popolnoma prekinila stike, ki jih do atove smrti nista nikoli obnovila. V tem času me je ata, ki je bil računovodja v Iskri in je imel zelo dobre, celo prijateljske odnose s profesorji na Industrijski šoli, poslal k nekemu profesorju – šahistu, da me je začel učiti šahiranja. Ko sem osvojil malo več kot osnove, se je pričelo – ko je dobil živčni zlom, sem moral ure in ure presedeti z njim pri šahiranju. To je bil edini način, da ni prejokal teh ur in mami me je vedno znova prosila, da nisem ata predčasno zapuščal. Ko je le-ta začutil, da je napad mimo, mi je samo rekel, da lahko grem – kakšne besede hvala seveda ni bilo.

FRANJO GOLEŽ V MLADIH LETIH

Delal je v računovodstvu tovarne Iskra v Kranju, kasneje, ko se je upokojil pa so ga pregovorili, da je še dodatno delal v Iskri v Ljubljani kot referent za sporne terjatve, ker je obvladal nemško, nekaj angleščine in seveda srbohrvaško, ki je bila takrat uradni jezik na področju Jugoslavije. Seveda so ga vsi, posebno pa še telefonisti, dobro poznali. Nekega dne mu je na mizi pozvonil telefon, ko pa se je oglasil je slišal »zdravo, govedo, kako si?«. Hladnokrven kot je bil, je odvrnil, da verjetno želijo njegovega sina Zvonka, ki se je šele zaposlil v Iskri kot elektrotehnik, klical pa je njegov sošolec, ki mu je bilo seveda neskončno nerodno.

   Pijača ga je tudi skoraj stala življenja, saj je nekega večera, ko se je pijan vračal iz bifeja kina Storžič, padel po stopnicah tako nesrečno, da si je zlomil kolk in v nezavesti obležal pod stopnicami, kjer se ga ni videlo. Pozno zvečer sva z mamo klicala na policijo, pa mi je dežurni naravnost rekel, da ga kje pije ali pa je s kakšno žensko!!  Zjutraj so ga našli vsega premraženega in odpeljali v bolnico, od koder so potem obvestili mamo.Zaradi vsega tega seveda ni bilo prijetno, pa tudi denarja je primanjkovalo, zato otroci pač nismo bili deležni vseh potrebnih stvari. Med nami je živa zgodba o tem, kako smo vsi trije (Jaruška, Jadviga in jaz) ležali na trebuhih na tleh v kuhinji in vsi trije jedli in mazali s kruhom eno (1) ocvrto jajce.

ANICA, FRANJO IN JADVIGA, JULIJ 1933

  Bil je strasten reševalec križank, ki jih je reševal v vseh mogočih revijah in časopisih. Za praznike in Novo leto so bile dvostranske križanke formata celega časopisa in takrat je nakupil večje število izvodov, križanke pa je bilo potrebno kompletne prepisati in poslati. To smo morali narediti otroci in tam nekje po peti prepisani križanki si jo že znal na pamet. Imelo pa je to tudi svojo dobro stran – kar nekaj stvari sem se naučil, pa če je kaj zadel, smo bili deležni tudi mi, na našo žalost je bilo to poredko!

Sva pa imela enkrat medsebojno izkušnjo, ki bi se lahko tudi tragično končala. Neke sobote zvečer so bili pri meni prijatelji, s katerimi smo tarokirali in tudi nekaj popili, vendar smo bili zelo solidni, pa tudi glasba je bila v normalnih mejah, saj je bila ura šele med 8. in 9. zvečer, pa tudi ata bi takoj reagiral. Nenadoma nekdo potrka na vrata in jaz sem stopil odpret. Pred vrati je stala takratna zgornja soseda in me začela zmerjati s huliganom, češ kakšen hrup zganjamo, da njen mož ne more igrati na klavir in podobno. Odvrnil sem, še vedno normalno, da ne zganjamo nikakršnega hrupa, takrat pa mi je prisolila zaušnico, fantu pri 21tih letih! Seveda sem znorel, jo nadrl, da kurba me pač ne bo tepla in jo ročno vrgel iz stanovanja. To se je dogajalo v predsobi in ata je izza mize vse to opazoval in hitro vstal, vendar je bilo prepozno in vse že gotovo. Če bi ostalo pri tem, bi bilo vse v redu, samo ata je stopil k meni in me strogo vprašal, kaj si domišljam, da se tako obnašam do sosedov, s katerimi smo bili vedno v dobrih odnosih. Med tem so prijatelji lepo odšli, saj se nihče ne mara mešati v družinske prepire. Jaz sem bil precej vznemirjen in sem rekel atu, naj se ne vtika v to, ker je itak gotovo. Takrat pa je s pulta vzel kuhinjski nož in šel proti meni rekoč, da če je potrebno, me bo tudi zaklal! To mi je takoj precej razbistrilo možgane in sem mu mirno rekel, naj nož odloži, ker dobro ve, da ga lahko v trenutku ubijem z golimi rokami. To je bilo seveda hvalisanje, ata pa je to vzel resno. Ker sem stal med vrati kuhinje in predsobe se je moral izmuzniti mimo mene, da je lahko šel v spalnico zbudit mamo in ji rekel, naj me pomiri. Mami je vstala, me prijela pod roko in peljala v mojo sobo ter vprašala, kaj se je pripetilo. Takrat je napetost v meni popustila in sem se ji zjokal na rami ter povedal, kaj se je pripetilo. Tega nismo nikoli več omenjali in tudi s sosedo sva sčasoma odnose normalizirala!

 FRANJO, JOSIP GOLEŽ IN FRANČEK IN SESTRA ANICA KRAJNČIČ 1933

 Bil je tudi precej hipohondra, zato ga njegov zdravnik ni jemal resno, nato pa se je izkazalo, da ima raka na pljučih in je bil poslan v bolnico Golnik. Prišla je nedelja, 20.2.1977 in vsa družina se je odpravila k njemu na obisk, meni pa se ni ljubilo in sem rekel, da bo itak kmalu doma. Potem mi je mami povedala, da ko so prišli k njemu v sobo, jih je pogledal in vprašal, kje je Gojko. Potem se je obrnil k steni in ni več govoril, zato so odšli. Čez približno eno uro je umrl. Vrnili so se domov in ob času dnevnika je na vratih pozvonilo. Jadviga, ki je bila najbliže, je šla odpret in se takoj vrnila smejoč »verjetno je zate, policaji«, čeprav z njimi nikoli nisem imel problemov. Stopil sem ven in vprašal, kaj je narobe, pa je eden od njiju vprašal, če tukaj stanuje Katarina Golež. Takrat mi je bilo takoj jasno in sem poklical mami, jo objel čez rame in počakal, da sta miličnika povedala, da je ata pokojni. Porazgubili smo se po stanovanju in vsak zase med solzami prebili nekaj časa. Jadviga mi je junija 2012, ko je brala te zapiske, povedala, da je ata tega dne precej pojedel za kosilo in to z velikim apetitom, prav tako kot mami zadnjega večera. Pa še nekaj: oba sta umrla na nedeljo!

Rodovnik družine Golež

Jožef Golež, poročen z Marijo, roj. Antolinc, sin Josip Golež, (25.1.1876-9.9.1963), poročen z Ano, roj. Cerovšek (8.8.1876-3.12.1975). Starši Ane – France in Franca Cerovšek, roj. Nunčič, sestra Barbara Cerovšek, por. Marš – hčerki Malka Amalija Mikluš, (1900-1973 ) sinova Ivo Mikluš (sinova Samo in Ivo) in Marjan Mikluš (sinova Matej in Metod) ter Micka Antolinc,  z otroki Ida, Vilko in Mira.

Josip Golež, ( 25.1.1876 - 9.9.1963), poročen z Ano, roj. Cerovšek (8.8.1876 - 3.12.1975).

Otroci:

Franjo Golež, 25.11.1908-20.2.1977

Adolf Golež, 30.1.1910 – 1911

Jadviga (Hedviga) Golež-Špela, 9.10.1911 – 13.8.1944

Anica Golež, 27.5.1913 – 13.5.1970    

Franjo Golež (25.11.1908-20.2.1977), poročen 29.4.1915 v Kranju s Katarino Konc (27.4.1915-13.6.2004).

Otroci:

Zvonko Golež, roj. Škrabl, (23.5.1933 – 24.12.1993)

Jaroslava (Engelberta Golež) Ocepek, roj. Konc, (13.2.1943)

Gojko Golež, (6.6.1950)

Jadviga (Golež) Bogataj, (10.10.1952)

Zvonko Golež, roj. Škrabl, (23.5.1933 – 24.12.1993), posvojen od Katarine Golež, (27.4.1915-13.6.2004), žena Anica Križnar (10.7.1933 – 4.7.1967), poročena 5.9.1959,  otroka:

Alenka Golež (10.4.1961 – 5.7.1967).

Doroteja Golež (3.10.1965), sin Matic Golež (16.9.1988) oče Nikolaj Pavlovčič (5.11.1965).

Druga žena Helena Rehberger (25.1.1943-20.8.2001), sin:

Miloš Golež (27.10.1972), z Andrejo Gričar (24.9.1975) ima sina Tevža Golež (24.1.2007), živi s Tino Golež, roj. Brenkuš  (10.6.1980), sin Luka Golež (15.4.2010), sin Tristan Golež (17.10.2012).

Jaroslava (Engelberta Golež) Ocepek, roj. Konc (13.2.1943), mož Edo Ocepek (31.12.1943), sin:

Dušan Ocepek (23.7.1963), prva žena Maria Perello Vinals (15.6.1954), druga žena Mariajesus Fernandes de Castro Perez (11.11.1968), otroka Mario Eduardo Ocepek Fernandes de Castro (18.1.1997) in Sofia Katarina Ocepek Fernandes de Castro (12.9.1999).

Gojko Golež, (6.6.1950), poročen 12.11.1977 z Darjo Avsenik (18.2.1960), otroka:

Aleksandra (Golež) Zavrl (5.4.1978), mož Miha Zavrl (3.3.1983).

Tomo Golež (22.6.1980).

Jadviga (Golež) Bogataj, (10.10.1952), poročena 17.6.1972,  mož    Janez Bogataj (6.12.1950), otroka:

Aleš Bogataj (3.12.1972), poročen z Bredo Dagarin (28.4.1974), otroci Žak (13.2.2003), Luka (25.4.2005) in Mark (26.3.2008).

Andreja Bogataj (10.11.1979).

Anica (Golež) Krajnčič, (27.5.1913 – 13.5.1970), mož Franc Krajnčič, (4.12.1910 – 21.5.2000), hčerki:

Martina (Krajnčič) Bohinc, (16.5.1940 – 11.12.2001), sinova:

Andrej Bohinc (11.5.1964) s sinom Gregorjem Bohinc (17.3.2002).

Primož Bohinc (18.12.1968) z dvojčkoma Emo in Blažem Bohinc (21.4.1999)

Anka Krajnčič, (13.3.1942)

 Pa še zanimivost: na zadnji strani slike družine Golež iz leta 1926 je dedek na zadnji strani napisal, da je Ana rojena 9.8.1876, enaka napaka je na moji sliki, pravilno je 8.8.1876.

*********

   Odločil sem se, da atov dnevnik in oba dnevnika njegovih staršev objavim na tem blogu, ker smatram, da so to verodostojni dokumenti, ki opisujejo trenutke v času, ki so ga preživljali naši starši in za katere upamo, da se ne povrnejo! Prav tako bom objavil tudi odlomke iz knjig in časopisa Večer, v katerih je opisano življenje in smrt njegove sestre Jadvige Golež-Špele in razširjene zgodbe, ki jih je sam napisal sredi petdesetih let na podlagi svojega dnevnika. Okrog njene smrti je bilo prav tako kar nekaj nejasnosti, saj je sploh niso vpisali v knjigo aretiratiranih, prav tako je v različnih knjigah naveden popolnoma različen datum in način njene smrti. Naj poudarim, da so vsi teksti natančen prepis rokopisov, katerih originali so skupaj s slikovnim materialom shranjeni v Muzeju Narodne osvoboditve v Mariboru. Vse te zadeve so se pričele, kot je ponavadi v življenju, slučajno, saj sem pri pregledovanju materialov naletel na na roko napisan tekst, ki ga je ata napisal 11.6.1946 in ga nikoli prej nisem videl, napisan pa je na osmih, ročno popisanih straneh z naslovom Uvod, ki sledi v nadaljevanju.

UVOD

  Že v najzgodnejši mladosti, komaj da sem dovršil 1. razred meščanske šole v Ptuju, sem pričel pisati svoj prvi dnevnik. Kasneje sem nadaljeval in lahko rečem, da sem napisal mnogo dnevnikov v vsem svojem razgibanem življenju. Posebnost je dnevnik, ki sem ga napisal o mladih letih svojega sina in pa dnevnik, ki je nastal pod najtežjimi okoliščinami, v vojnem ujetništvu. Vsi prejšnji dnevniki so deloma romali v peč ali pa so se izgubili na nerazumljive načine, ostala sta le oba zadnja in sedaj sem se odločil zopet – pisati.

Oni redki, ki bodo čitali moje življenjske zgodbe, ki so pravzaprav le zanimivi podatki, kajti za pisatelja nisem ravno ustvarjen, zato naj ne bodo razočarani, če ne bodo našli tega, kar so pričakovali. Nimam namena pisati fantazij, tu bodo le dejstva, včasih dolgočasna, od časa do časa jih bom pa skušal razgibati s humorjem, če se mi bo le posrečilo. Čitatelj ali čitateljica pa naj nikar ne pričakujeta preveč in če se bo komurkoli zdelo, da je to ali ono neresnično ali pretirano, naj vsakdo pomisli, da so ti spomini pisani za dolgo dobo let nazaj. Razen tega pa svetujem vsakomur, naj raje nikar ne začne, kajti zgodi se lahko le dvoje: ali bo razočaran že na začetku ali pa ga bo »firbec« vlekel do konca, kjer ga bo vendarle tudi čakalo razočaranje, kajti cenenih filmskih senzacij ne bo, kriminalistike tudi ne, ker že v začetku sem poudaril, da bodo to – spomini! No, pa bo kdo vprašal, zakaj pač potem pišem?! Odgovor je preprost: 1. da si preganjam dolgčas in 2. da si osvežim spomin!

FRANJO IN JADVIGA, JESEN 1937

   Mislim, da je za uvod dovolj in kdor ima dovolj poguma, naj se zadeve loti na pravem koncu, to je z razumevanjem! Tisti pa, ki ne premore razumevanja, naj se ne loti stvari, ki bi mu v najkrajšem času zrasla čez glavo. Dnevnik najbrž ne bo ravno zanimiv, bo pa svojevrsten, kar pa odtehta vsako senzacijo!

Rojstni podatki:

Poudarjam, da so tu navedeni zgolj moji rojstni podatki, ker bom rodbinske obravnaval v posebnem poglavju.

Imel sem smolo, da sem se rodil v začetku 20. stoletja. Če bi se bil rodil 30 let kasneje, bi moje življenje vsekakor potekalo drugače, a vse modrovanje je zaman. Točno opoldan poznega jesenskega dne, na dan sv. Katarine, 25. novembra 1908, sem s težavo prikobacal na beli dan in kakor mi je pravila mama mnogo let kasneje, sta temu čeprav ne zgodovinskemu, zato pa vsekakor važnemu dogodku prisostvovala okrajni zdravnik g. dr. Vilemcek in babica. Sprejem je bil torej kar najbolj slovesen in uraden, toda jaz se baje nisem dosti zmenil za slovesni sprejem, tako da je zdravnik odločil, da je treba nekaj ukreniti in me je pošteno našeškal po zadnji plati. Mami sem se smilil, a doktor ni odnehal, kajti je bil sam vražje trmast, toda šele po polurnem naporu sem premagal trmo ter se začel dreti na vse pretege. Tu pa je bil konec začetka in – trma dr. Vilemcka je zopet otela »dragoceno« življenje. Veselje je bilo seveda ogromno, saj sem bil prvorojenec! Bil sem pa zelo slab in sem skoraj ves teden živel pogansko življenje. Po izpovedi mame sem se pri krstu vražje drl in sem dvakrat razlil blagoslovljeno vodo, kar ni čudno, če se pomisli, da sem bil star komaj 6 dni, voda je pa, posebno v decembru, posebno hladna in – mokra. Tisti župnik v Sušici je moral biti tudi posebnež in je pač sovražil pogansko zalego, pa si je najbrž mislil, ga bom že ohladil, vročekrvnega paglavca. Pri izbiri imena sem imel zopet smolo, da sem se rodil v jubilejnem letu vladanja »slavnega« Habsburžana Franca Jožefa I. in tako sem dobil kar dvoje imen. Nosil sem pa in še vedno nosim le prvo ime in v nežni mladosti sem bil Flancek, nato Franci, potem Franc, še kasneje in sploh sem ostal pa Franjo. Mama in ata seveda mnogo držita na »tradicijo« , pa mi še danes ta dan pravita Franc, kar me vedno razburi, očividno so to posledice krščenja! Ker je bil moj oče takrat komandir orožne postaje, je imel odlične zveze in tako sem tudi jaz imel odličnega krstnega botra. Bil je to sedaj že pokojni veleposestnik Anton Janežič, ki je bil vsestransko priljubljen in tudi zaveden Slovenec. Bil je debeluhar z ogromnim trebuhom.

Moja zibelka je stekla v Stari vasi na Bizeljskem, torej na Štajerskem. Tudi oče in mati sta Štajerca iz Konjic oz. Št. Vida pri Grobelnem. (Moja opomba: po rojstni knjigi je dedek rojen v Bodrežu in ne Konjicah!)

Mladostna leta:

Razdobje od rojstva do 10. leta starosti, starši in sestre.

Moj oče Josip Golež je posebnež svoje vrste. Bil je v mladosti ravno tak, mogoče manj siten, toda poročil se je precej kasno, ko mu je bilo 32 let. Res je sicer in prav zanimivo, da sem se tudi jaz poročil zelo kasno, ko sem že prekoračil 35. leto, toda bil sem komaj 24 let star, ko sem postal oče sinu, čeprav nezakonskemu. Sploh je ta težnja po kasno sklenjenih zakonih značilna za rodbine Goležev, ki jih ni malo. V ostalem pa je moj oče dober človek, krasnega, vendar zaprtega značaja. Ta napaka je prirojena in on je pri vsej zadevi nedolžen, ker kot kmečki sin pač ni imel potrebne vzgoje. Razen tega je bilo v družini 8 ali 9 otrok in kot eden med najmlajšimi ni mogel ostati doma, temveč je že z 18. letom odrinil v svet ter si služil kruh kot krojaški pomočnik. Imel je težko življenje in ga ima še danes.

 ANA IN FRANJO GOLEŽ

   Moja mama Ana Golež, rojena Cerovšek, je bila in je še vedno krasna mati, žena s prekrasnim značajem. Če bi bil pisatelj, bi s težavo opisal vse njene vrline, vso njeno dobroto tako, da bi si jo mogel tujec vsaj približno predstavljati. Toda to tudi ni moj namen, meni zadostuje, da kraljuje v mojem srcu njen spomin neomadeževan, pa čeprav jo videvam zelo redko. Kje je človek, ki bi mogel dostojno vprašati dobroto take matere, kakor je moja mati? Bilo bi težavno, po mojem mnenju nemogoče, razen tega bi pa s tem njej nič ne koristil, če bi jo hvalil s praznimi besedami. Tega tudi zato ne bom storil, ker poznam skromnost svoje matere. V srcih svojih otrok je s svojo dobroto postavila spomenik, čigar spomin bo ostal živ dokler bodo živeli njeni otroci in njeni vnuki! Toda o njej bom še pisal v naslednjih poglavjih, kajti nit njenega vzgojnega vpliva se vleče skozi vse moje življenje od rojstva pa do današnjega dne, vse dobro pa kar mi je dala s svojimi nasveti na pot v življenje, živi v meni in je rodilo in bo še rodilo dobre sadove.

Komaj sem dopolnil 1 leto starosti, sem dobil družbo in sicer brata Adolfa. Toda imel je smolo, ker je po nekaj mesecih odšel tja, kjer ni muh in prav je storil, kajti izognil se je neprijetnostim življenja. Poznam ga le po fotografiji in ga zavidam za njegovo srečo. Priznam pa kjub temu, da sem si čisto iz sebičnih razlogov sicer, vedno želel brata, vendar se mi ta želja ni izpolnila. Kako silno drugačno bi bilo moje življenje, o teh možnostih bi mogel napisati cel roman.

V naslednjih 3 oziroma 5 letih sem dobil dve sestrici, Jadvigo in Anico. 

ANICA IN JADVIGA GOLEŽ

Tako smo bili že kar trije mušketirji in pretepi so bili na dnevnem redu. Jaz, ki sem bil najstarejši, sem bil kmalu po krivici na tretjem mestu in »kraljica« je bila Anica, najmlajša. To razmerje je trajalo in še traja, sprememba je nastala v toliko, da Jadvige ni več, ker je dala svoje življenje za svobodo, z Anico sva se pa v toku let toliko odtujila, da ji ne zavidam več njenega »prvega mesta«! 

ANICA IN JADVIGA

Navedene razlike je delal le ata, medtem ko je bila mama objektivnejša in je delila svojo materinsko ljubezen točno na 3 dele, kar je bilo pač najbolj pravično. O naših medsebojnih odnosih bom pisal v naslednjih poglavjih izčrpneje, ker bi drugače zašel na stranski tir, ter bi se mi zmedla osrednja misel in pravi namen dnevnika.

ANICA IN JADVIGA 1937

*********

Tukaj se ta Uvod konča in nikdar ne bomo izvedeli, kaj je bilo napisanega naprej. Zato nadaljujem z njegovim dnevnikom.

*********

Spomini iz nemškega vojnega ujetništva!

M.-Stalag II A-Neubrandenburg-v-dec.1941.

Vojni ujetnik Golež Franjo – evid.št.47209

 M.-Stalag II  C Greifswald 1941/42:

I.    B e o g r a d :

Proti koncu marca 1941 sem bil poklican na orožne vaje v 32. art.polk v Maribor, vendar sem že 29. marca prejel na zdrav. pregledu odpustnico, ter sem bil za 6 mesecev oproščen vojaških vaj. Ostal sem še 2 dni v Mariboru, dne 1.4.41 sem se pa odpeljal na svoje službeno mesto v tekstilno tovarno »Jugobruna« Kranj.

Nisem pristaš onih, ki brezpogojno verujejo v tkzv. »usodo«, postal sem pa zelo skeptičen potem, ko sem videl, kako se mi na eni strani vse podira in da mi je kljub mojemu skepticizmu v ogromni večini slučajev rešila življenje tista tkzv. bajna »usoda«, ki tako čudovito ureja naša dejanja in nehanja in nas navsezadnje z dejstvi prisili, da verujemo vanjo. Vendar jaz nisem prepričan o tem, čeprav sem doživljal na samemu sebi nasprotne dokaze. Poznaš, čitalec, zgodbo o nevernem Tomažu?  No, potem je prav! Jaz verujem le v to, kar vidim, doživim ali otipam, vse drugo je zame le iluzija, utopija in ravno zaradi tega je posegla ta čudovita sila, imenovana usoda, po meni, hoteč me prisiliti, da verujem v nepisane zakone narave, katerim se mora pokoriti vsako bitje! In ko sem na lastni koži pretrpel strahote, ki jih ni mogoče opisati, ko sem občutil grozote gladu in mraza, potem so se mi odprle oči, da sem gledal realno  na pomen – »Usode!« In verjel sem še manj...!

      Kartica, pisana v vlaku iz Kranja v Beograd

Od ravnateljstva tekstilne tovarne, kjer sem bil uslužben, sem bil poslan v Beograd za prevzem večje količine turškega bombaža. Dne 2.april 1941 sva z g. H. odpotovala z brzovlakom iz Kranja. Spremljala sta naju tudi gg.B. in P., ki sta odhajala na orožne vaje v Slav.Brod. Vožnja je bila zanimiva in zabavna, imeli smo s seboj vina in pristne domače slivovke, ter smo se v Slav.Brodu razstali v veselem razpoloženju. Nadalnja vožnja skozi Slavonijo je potekala dolgočasno, kajti enolična ravnina ne nudi nikakih presenečenj in je zato nezanimiva. Prekrasen je pa zaključek vožnje, pogled na Kalemegdan ter na izliv Save v Donavo in na krasni Aleksandrov most čez Savo.

     Kartica, pisana dva dneva pred bombardiranjem Beograda

Po prihodu v Beograd sem mogel ugotoviti, da je bombaž iz Carigrada že prispel z vlačilci po Donavi navzgor v zemunsko luko. Pričeli smo z iztovarjanjem bombaža in kljub napornemu delu smo ga dokončali do 5.aprila. Po končanem opravilu sem šel v pisarno tovarniške podružnice na Kalemegdan, kjer me je že čakal telefonski poziv iz Kranja. Pol ure kasneje sem že govoril z g.ravn., ki mi je sporočil, naj pridem takoj nazaj v Kranj. Nameraval sem pa ostati v soboto in nedeljo v Beogradu in mi ta »poziv« ni posebno prijal, radi tega sem vprašal g.ravn. za vzrok, rekel mi je pa samo, da je moj povratek nujen, ter ni hotel reči ničesar podrobnega. Vse skupaj mi je bilo uganka, ker pa sem uredil vse poslovne zadeve, sem se napotil na postajo, da kupim vozni listek za brzovlak, izvedel sem pa, da je povratek proti severo-zapadu ukinjen. Preostala je možnost potovanja na jug ali na vzhod, a to je bila zame »deveta dežela«. G. H. je zapustil Beograd že 4.aprila in kakor sem izvedel 2 leti kasneje, je brez zaprek prispel v Kranj. Po zavrnitvi na postaji sem se s taksijem odpeljal na glavno pošto, zahteval telefonsko zvezo s Kranjem, a tudi poštni promet je bil ukinjen. Na ta način sem bil popolnoma odrezan od severa in prepuščen toku dogodkov. 

V mestu samem je bilo opažati precej nervoznosti, promet pa je potekal in se razvijal normalno. Edino, česar sem pogrešal, je bilo vojaštvo, vendar sem se tega dejstva zavedel šele med bombardiranjem! Sploh se pa šele sedaj, ko nameravam opisati te dogodke, zavedam nenavadne brezbrižnosti, ki se polasti človeka, katerega čakajo nenavadni doživljaji. Nikakor ni to ona običajna brezbrižnost, ampak nekaka predslutnja dogajanj, ki niso v »programu«. Le oni, ki je nekaj sličnega doživel sam, si more predstavljati, kako resnične so moje besede.

5.aprila 1941 sem ob 18.uri zapustil pisarno, odšel k večerji na Terazije in kasneje sem šel še v kino! Marsikdo bo vzkliknil: »Kako brezbrižen more biti človek!«, a jaz bi pripomnil: »v gotovem položaju!!!...« Ta apatičnost napram političnim dogodkom bo pa vsakomur razumljiva, kdor pomisli na moje duševno stanje omenjenega dne, ko nisem mogel nikamor iz jugoslovanske prestolnice in nisem mogel najti nikake pametne rešitve iz položaja, v katerega sem zašel le slučajno. So bile tu zopet vmes roke »Usode«? Kdo ve? Jaz ne!

Preveč sem bil nervozen, da bi si bil zapomnil vsebino filma, moje misli so bile osredotočene le na Slovenijo, na možnost povratka in v glavnem na naslednji dan. Ob 22.30 sem zapustil kino (po ameriškem sistemu urejen: prihod in odhod na »tekočem traku«, torej kadar je kdo hotel!), ter se napotil v stanovanje svoje sestrične Ide. Šel sem počasi, zatopljen v misli, kakor da bi slutil nekaj nedoločnega, kar se je pripravljalo. Ko sem prispel v stanovanje, je igral radio in čul sem govor vodje Reicha Adolfa Hitlerja! Bila je 23.ura! Takoj nato je govoril Pavelić in že mi je bilo marsikaj jasno! Moj svak, g.prof. Bora Popović me je hotel zaplesti v politično diskusijo, toda meni je bilo vse tako brezpomembno in posebno še radi utrujenosti sem se kmalu umaknil v svojo sobo ter odšel spat.

I. Beograd – 6.4.1941:

Iz trdnega, omotici sličnega spanja me je prebudila sestrična Ida, ki je pridrvela v sobo in mi zaklicala: »Franjo, za božjo voljo, vstani vendar, nemška letala bombardirajo Beograd!« Ker sem bil zaspan, nisem takoj doumel ozir. razumel, kaj se pravzaprav dogaja in sem ji v polspanju zaklical: »Ne moti me vendar, vse skupaj je neumnost!!!« Toda bil je 6.april 1941, 5.10 zjutraj in kmalu sem zaslišal ropotanje bombnikov ter eksplozije bomb! To me je docela iztreznilo, skočil sem k oknu, ter sem v polmraku zagledal eskadrilo nemških bombnikov z lovskim spremstvom.! Neposredna resničnost prihajajočih strahot mi je sedaj postala jasna in bila je dovolj strašna. Na vseh koncih in krajih glavnega mesta Jugoslavije so eksplodirale bombe, katerih kaliber je moral biti »ugleden«, kajti okna so šklepetala, ko da jih stresa pomladni vihar. V stanovanju je rohnelo in bobnelo, ko da je napočil sodni dan in šipe so se tresle po več minut neprestano. Nasproti mojega stanovanja je bila Narodna biblioteka, katere zgradba je zakrivala sleherni razgled. Čakal sem še 1-2 uri in po zajtrku sem se odločil, da grem v mesto. Sestrična mi je sicer branila, a nisem se dal odvrniti.

Srebrnička ulica, v kateri sem takrat stanoval, je oddaljena od Terazij le kakih 4-5 minut. Komaj sem stopil iz hiše, ko je v prečni ulici eksplodirala bomba, da so koščki razbitega stekla kar deževali na cesto. Istočasno se je za 4-nadstropno hišo dvignil navpično proti nebu Stuka ter odletel čez Savo. Komaj sem prispel na cestno križišče, se mi je nudil v smeri Kosmajske ulice strahoten prizor: ravno na križišču se je srečalo dvoje vozov in v sredino med njiju je padla bomba! Učinek je bil strašen: za časa eksplozije je bilo na križišču, v neposredni bližini eksplodirajoče bombe 8-10 ljudi, 3 konji in dvoje kmečkih vozov! Sedaj je bil to en sam kup kadečih se ruševin: mrtvi in smrtno ranjeni so ležali naokrog. Eden izmed smrtno ranjenih moških je kričal nečloveško in ko sem pristopil, hoteč mu pomagati, me je zaprosil: »Čoveče, molim te, ako imaš revolver, molim, ubij me!!!« Bil je grozen prizor in še strašnejša zahteva in čeprav nisem strahopetec, mislim, da mi je tedaj srce prvič v življenju zastalo! Nahajal sem se v strahotnem položaju, kajti ne glede na to, da nisem imel nikakega orožja pri sebi, ne bi mogel ugoditi slični prošnji, pa najsibo v kakršnemkoli slučaju! V svoji brezmoči sem se oziral naokrog in sem zagledal, da hitita od Saborne crkve (v bližini Kalemegdana) 2 orožnika, ki ju je privabila detonacija bombe. Pri pogledu na strašno skupino sta hotela pomagati, toda vsaka pomoč je bila iluzorna, ker sta imela zelo malo obvez, da o jodu sploh ne govorim. Z nekaj revolverskimi streli sta preprečila nadalnje mučenje živali. Razen moža, kateremu so silila čreva iz trebušne votline, ni bil nihče smrtno ranjen in na prigovarjanje obeh orožnikov so se vsi oddaljili v smer proti Zemunu. Ostal je samo še omenjeni nesrečnik, ki je še vedno kričal in prosil, da ga kdo ustreli! Mene je stresala groza in z mlajšim izmed obeh orožnikov sem odšel po cesti navzgor skozi park proti Terazijam. Vendar sem se še enkrat obrnil ter sem videl kretnjo orožnika, stoječega pri smrtno ranjenem neznancu: segel je v zaklopko za revolver in takoj sem tudi vedel, kaj se bo zgodilo. Napravil sem še nekoliko korakov, tedaj je ostro, kot udarec z bičem, počilo dvoje zaporednih revolverskih strelov: zgodilo se je! Ta strahotni, v mojem sicer burnem življenju edinstveni doživljaj mi bo ostal za vedno v spominu! Res, revež je bil rešen, njegove nečloveške muke so bile skrajšane in čeprav sem mnogo sličnega čital iz vojne 1914-1918, vendar je to po mojem mnenju umor in vprašal sem se: ali mora to biti in zakaj?! To pa naj bi bil tudi memento onim, ki so to posredno zakrivili!!!

    Junkers Ju-87 Stuka 

Ampak za nadalnja premišljevanja mi ni preostalo preveč časa, saj se je vsake ¼ ure dvignila z zemunskega letališča nova eskadrila bombnikov v skupinah po 40, 50 in tudi 60 letal, v glavnem mestu je bobnelo, ko da je napočil sodni dan. Tudi moj želodec se je oglašal neprijetno in odšel sem h kosilu, ki mi ga je pripravila sestrična. Po kosilu smo prerešetavali trenutni položaj, vendar nismo našli nikakega pametnega izhoda iz kočljive situacije. Bombardiranje je trajalo dalje, napočil je večer in s tem najstrašnejša noč mojega življenja. Bombardiranje ni prenehalo, nasprotno, letala so pričela metati zažigalne bombe in okrog 20.ure je pričel Beograd goreti na vseh koncih in krajih! V smeri proti Avali (jugovzhod) in proti Zemunu je bilo eno samo morje plamenov, celi stebri plamenov in isker so švigali proti nebu, hiše so se tresle in majale, šipe šklepetale, porcelanasta posoda v kuhinji je poskakovala in ropotala, stenska ura v sobi je z okvirom vred nihala sem in tja in sploh vsa oprava v stanovanju je bila nemirna. In vse to pri nezadostni razsvetljavi sveče, ker električna luč seveda ni gorela, saj so Nemci takoj zjutraj napadli in pogodili električno centralo in mestni vodovod! O spanju ni bilo govora, šele proti jutru smo zaspali za 2-3 ure!

                                Franjo, Beograd 1938

I. Beograd – 7.4.1941:

V ponedeljek, 7.4. sem se prebudil zelo rano, ker je bombardiranje trajalo vso noč brez prestanka. Pri zajtrku v troje (Ida, Bora, Mr.Go) smo ugotovili, da imamo zelo malo živil, kruha pa sploh nič več! Jaz pa si zajtrka ali kosila brez kruha sploh ne morem predstavljati (kasneje sem se tudi temu priučil!), radi tega sem se odločil, da na kakršenkoli način nabavim kruha, čeprav mi je sestrična branila iti izven hiše. Šel sem kljub temu in sem v sosednji ulici pri nekem peku še dobil 2 hleba črnega kruha (pribl.3 kg), za katera sem plačal takrat fantastično ceno 100 Din. Kljub nesramni visoki ceni (2 dni prej je veljal 1 kg kruha = Din 3.50!) sem bil kar zadovoljen, da sem sploh dobil kaj za pod zob, kajti glavno mesto je bilo kot izumrlo, le tuintam je bil videti kak civilist ali pa orožnik. Seveda je potrebno razumeti, s kakega stališča sem jaz gledal in zakaj sem tako videl glavno mesto: kretal sem se v onih dneh le med Kalemegdanom, Terazijami in Saborno cerkvijo in le, kar sem doživel sam, je bilo zame merodajno. Niti na um mi ni prišlo, da bi iskal doživetij v južnem, vzhodnem ali zapadnem delu mesta, imel sem na tem malem prostoru razburjenj na pretek.

Bombardiranje seveda še ni prenehalo. Čudil sem se zelo, da se sploh ni oglasila obrambna artilerija, videl tudi nisem niti enega vojaka, vendar je bila moja takratna domneva zmotna, kakor sem izvedel vsekakor šele v ujetništvu, torej precej pozno. Zame je bila prestolnica mrtvo mesto, izvzemši ono peščico ljudi, ki sem jih slučajno videl in seveda neprekinjeno bombardiranje. Že takrat sem si belil glavo, zakaj so nemška letala s takim besom bombardirala Beograd, ne da bi se jim tudi eno samo jugoslovansko letalo postavilo v bran! Posebno čudno pa je bilo, da so nemški bombniki z neverjetno sigurnostjo pogodili posamezne cilje, pa najsi so bile to hiše ali ljudje. Vse to bom opisal podrobneje v naslednjem poglavju.

Po zajtrku sem se okrog 8.ure napotil po Kralja Petra ulici proti Kalemegdanu v Uzun Mirkovo ulico 8, kjer se nahaja stavba podružnice naše tovarne. Na poti tja sem prišel mimo veletrgovine Anastasa Pavlovića. Dvonadstropna zgradba, kakor tudi trgovina je bila direktno zadeta od zažigalne bombe, ter je pogorela do tal, ostal je le kup ruševin. Značilno je bilo dejstvo, da niti ena izmed sosednih hiš ni bila poškodovana! To je bil eden izmed mnogih dokazov delovanja 5.kolone! Prišedši v Uzun Mirkovo 8 sem videl, da je hiša naše podružnice ostala nepoškodovana. Vrata v 1. nadstropje, kjer se nahajajo pisarna in skladišča naše podružnice, so bila zaprta in ker je ravnokar prišla hišnica iz 2. nadstropja, mi je povedala, da od sobote (5.4.) še nikogar ni bilo v pisarni, nakar sem odšel. Nekako 100 m dalje proti kalemegdanskemu parku na križišči Uzun-Mirkove in Maršala Pilsudskog ulice se je nahajal najelegantnejši, najlepši, a tudi najdražji hotel v Beogradu, 9-nadstropna zgradba iz marmorja in kromanega jekla! Sedaj je bil tu kup kadečih se razvalin, niti enega kosa pohištva ni bilo videti, vse je bilo zoglenelo in ostala je zmes opeke, kamenja, kovinskih delov ter pepela. In to je bil še pred 48 urami »Srpski kralj!« Tragično, a resnično! Bilo me je groza.

                                Hotel Srpski kralj

Obrnil sem se ter odšel v smeri proti Terazijam, da vidim, kako je tam. Široka, prometna ulica v dolžini kakih 1200 m sploh ni bila bombardirana! Prišel sem mimo nemškega poslaništva, Narodnog pozorišta in drugih važnih zgradb. Po prekoračenju križišča sem prišel na Terazije; trg ima dolžino 350 m. Na desni strani stoji krasno poslopje Anglo-Praške banke, na levi pa kiosk, kjer so pred dvema dnevoma še prodajali cigarete in časopise. Ob kiosku je stala moška postava v civilu. Mož je bil star 26-28 let ter je bil slabo oblečen in sploh zanemarjen. Ves trg je bil prazen. Videl sem, kako je mož, sloneč ob kiosku pri okencu, večkrat segel z roko v odprtino in si polnil žepe očividno z zavojčki cigaret. Nenadoma je počil strel, mož ob kiosku je šinil kvišku, nato pa je zlezel vase in polagoma legel na tla! Zdrznil sem se in obstal, pogledal proti A.-P. banki ter zagledal jugoslovanskega orožnika, ki je ravnokar vtaknil revolver v žep. Sedaj je stopil čez cesto in ker sem jaz nadaljeval pot, sta se najini poti križali ravno pri kiosku. Tu me je orožnik ustavil, legitimiral in ker sem imel dokumente v redu, sem smel nadaljevati pot. Opisani dogodek ni bil osamljen v dneh bombardiranja Beograda med 6. in 8. aprilom 1941, ker jaz sem slični slučaj videl še dvakrat.

    Hotel Moskva

Kmalu sem bil na Terazijah, ki sem jih prečkal pri autom. buffetu, hoteč priti domov po cesti, ki križa trg, ker bilo je 11 h. Trg s prometnim otokom na sredini je zelo velik, na križišču trga in ulice, ki vodi do Aleksandrovega mostu, je stala krasna 4-nadstropna zgradba hotela »Moskva«, od koder je bil diven razgled na Zemun in Savo. Obstal sem na vogalu ter zamišljen ogledoval prekrasno sliko, kajti nebo je bilo jasno, solnce je toplo sijalo, le od Save navzgor je vel hladen veter. Globoko zatopljenega me je zgrabila otožnost po ožji domovini, po zeleni Štajerski in malo je manjkalo, pa bi bil postal melanholičen. Iz razmišljanja me je nenadoma prebudilo tipično ropotanje letalskega motorja v dvigajočem se letalu, in res: za poslopjem »Moskve« se je prikazal Stuka, ki je strmo letel proti nebu. Sedaj sem vedel, da moram rešiti življenje! Stekel sem na sredino ceste, obstal tam ob jarku, ki so ga izkopale sile eksplodirajočih bomb, ter se ozrl: Stuka je vodoravno v normalni legi 2-3 krat obletel hotelsko stavbo, nato se je pa v višini pribl. 20 metrov okrenil ter v zavoju šinil skoraj navpično kvišku, se nenadoma okrenil in strmoglavil navzdol. V trenutku sem videl, da se je od letalskega trupa ločilo nekaj temnega: Stuka je izpustil bombo! Medtem sem se vedno bolj oddaljeval od hotela. Po 3-4 korakih sem začul silno močno detonacijo in ko sem se okrenil, sem videl uspeh zadetka: bomba je zadela rob zgradbe, katere prednja fronta se je podrla do tal. Mene je vrgel zračni pritisk eksplozije v prej omenjeni jarek, kjer me je zasulo kamenje in pesek. Komaj sem si malo opomogel od nenavadnega »poleta«, ko me je moral zagledati opazovalec bombnika, kajti letalo se je v zavoju dvignilo navpično kvišku ter se nato s strašnim tuljenjem zloglasne sirene strmoglavilo name. Učinek te strahotne »štukovske« sirene na živce je strašen: človeku se zdi, ko da se mu je raztrgal ves organizem in le sreča je, da traja ta grozota le 2-3 sekunde, drugače bi se človek onesvestil in bilo bi po njem! Človek s slabimi živci ne vzdrži takega napada brez posledic.

Ko se je letalo nagnilo proti zemlji, sem natančno videl pilota in za njegovim hrbtom sedečega opazovalca, kateri pri strmoglavem poletu strelja na žrtev z dvojno strojnico. Okrog in okrog mene so deževale krogle, ki so se odbijale na kupih kamenja in čeprav je svinčena, pravzaprav jeklena toča kar brizgala okoli mene, nisem bil zadet od nobene krogle, le pesek, zemlja in kamenje me je popolnoma zasulo! Zakaj me ni zadela nobena krogla? Usoda? Ah ne, jaz ne verujem vanjo. Ko me je zračni pritisk bombe vrgel v jarek in sem se zopet osvestil, sem se leže na vseh štirih obrnil na hrbet, ter sem v tem položaju ostal ves čas trikratnega napada! Tako sem ostal ves čas pribl. 1 in ½ minute trajajočega napada in ko se je Stuka zopet strmo dvignil, je bil njegov napad name pri kraju in bombnik je odletel v smeri proti Kalemegdanu, jaz pa sem bil rešen! To je bil moj največji in najrazburljivejši doživljaj v Beogradu in v mojem življenju sploh! Ni še bilo poldan, vendar sem se vrnil v svoje stanovanje, kajti zdelo se mi je, da je za današnji dan bilo že dovolj razburjenja.

Vendar pa 7. april 1941 še ni bil pri kraju. Popoldan je minul še dokaj mirno,

okrog 16. ure pa je narava nenadoma pobesnela in nastal je divji snežni vihar (košava!). Skozi snežno kopreno je bil razgled zastrt že na 5 metrov, a kljub nemogočemu vremenu »srmoglavci« niso izostali, nasprotno, doletali so vedno v novih valih čez Savo in so okoli 17. ure pričeli metati zažigalne bombe! Svak in sestrična sta odšla v zaklonišče pod Kalemegdanom, jaz pa sem ostal sam v stanovanju in sploh v vsej hiši. Hodil sem iz ene sobe v drugo, nato zopet v kuhinjo, kadil cigareto za cigareto in bombardiranje, radi katerega je trepetala vsa sobna oprava, ni name napravljalo nobenega vtisa več. Privadil sem se na vse to in kljub nervoznosti sem bil razmeroma še precej miren in skoraj ravnodušen. Kmalu pa je nastal v stanovanju nekako nov položaj, ki je malodane vzbujal grozo: na vseh koncih in krajih glavnega mesta so pričeli od »strmoglavcev« zadeti objekti goreti, ogenj se je radi silnega viharja neverjetno naglo razširjal, po stenah in na stropu so plesale fantastične senčne figure, okna so se svetila v ognjenem žaru in polagoma je pričenjalo postajati svetlo ko podnevi. Nenadoma je pričel goreti okenski križ v kuhinji! Prestrašil sem se resno, kajti prvič nisem niti slutil, od kod ozir. kako je ogenj nastal in drugič, kako naj ogenj pogasim! To pa je bilo le v prven trenutku! Takoj sem pograbil posodo s peskom, pripravljeno za slične »nezgode« in ogenj je bil pogašen mimogrede. Ampak s tem še ni bilo vse končano, moral sem ugotoviti, kako je ogenj nastal, da bi ne prišla v nevarnost hiša, v kateri sem stanoval. Odprl sem okno in videl, da so začeli goreti leseni deli balkona Narodne biblioteke na drugi strani ulice. Radi bombardiranja in požara ni bilo nikogar v bližini, uvidel sem pa, da moram poskusiti vse, kar je v moji moči, da omejim požar, ki bi se mogel razširiti čez ulico. Ko sem zapustil hišo, me je na ulici sprejel strahovit vihar. S peskom sem pogasil ogenj v kratkem času, komaj sem se pa obrnil, je pričel balkon zopet goreti! Odkod prihaja ogenj? Kmalu sem našel vzrok. Približno 50-60 m od Narodne biblioteke oddaljen je stal 20 m dolg plot, ki je gorel in s katerega je vihar odnašal po zraku ne le iskre, ampak tudi cele kose gorečih tresak! Vrnil sem se v klet po sekiro, s katero sem razbil ves plot in tako omejil in še s peskom pogasil požar, ter s tem rešil Narodno biblioteko in hišo, v kateri sem stanoval. Po dokončanem napornem delu sem se s težavo prebil skozi vihar nazaj v stanovanje, kjer sem se okrepčal. Imel sem še kos šunke, masla, kruha, vina in celo slivovke! Od vsake »dobrote« je bilo sicer le nekaj, pa zame je bilo dovolj. Nazadnje sem si na špiritnem kuhalniku skuhal še skodelico pristne turške kave, ki se je odlično prilegla. Od napornega gašenja sem bil zelo utrujen, nekaj pa pod vplivom alkohola in nikotina, pa bi bil na divanu skoraj zaspal, vendar »strmoglavci« niso mirovali. Bombe so padale kot toča in po nekaj »uglednih« eksplozijah v neposredni bližini mojega »bivaka« sem se okrog 20. ure odločil, da grem v zaklonišče, ki je bilo oddaljeno kakih 5 minut v skalnati duplini pod Kalemegdanom. Kratka pot tja je bila obenem strašna in krasna, ker noč je bila jasna, nebesni obok posut z zvezdami, ki so gorele nenavadno svetlo, a razen zvezd so se dvigale, padale in izginjale še druge majhne, rdeče lučke: »Strmoglavci!« K temu še nepopisno krasne barve gorečega Beograda, grozotna lepota ognjenih isker, podečih se po vsemirju, gnane od viharja, besnenje vetra, ropotanje, žvižganje in brnenje avionskih motorjev, eksplozije bomb, da so se tresle hiše in je bobnela zemlja! Bilo je pač dovolj strašno!

Kmalu sem prispel v skalnato duplino imenovano »zaklonišče proti letalskim napadom!« Ogromni prostor, ki lahko sprejme 3000-4000 ljudi, se nahaja pod kalemegdanskim parkom, ter leži samo 1 ½-2 m pod površino zemlje! Za leto 1941 je bilo to zaklonišče dobro izbrano, čeprav je bil konec votline, ki je bila vedno prenapolnjena, oddaljen le 6-8 m od ceste, ki vodi od Save navzgor na Kalemegdan! Ta cesta je široka in je takrat imela dve tramvajski progi!  O beograjskih zakloniščih bi se dalo napisati marsikaj, a jaz sem imel priliko spoznati takrat le to edino, ki sem ga že opisal. V votlini so bili poleg nekaj tisoč civilistov še trije višji jugoslovanski oficirji, ki so pripadali pasivni komandi mesta Beograda, kakor sem izvedel 2 dni kasneje. Zaklonišče je bilo v vsakem oziru obupno: od skalnatega stropa je kapljala voda, klopi nobenih, razsvetljava s svečami in treskami, zataknjenimi v skalne razpoke, stranišča nobenega! V votlini je vladala »anarhija«, kričanje in vpitje vsevprek in če je eksplodirala v bližini kakšna bomba, je vztrepetala vsa notranjost obupnega prostora. Prava grobnica! Cela ura je minula, preden sem našel sestrično in svaka in sem jima seveda tako povedal svoj doživljaj s požarno nevarnostjo. V zaklonišču se nisem hotel zadrževati predolgo, kajti vsaj jaz sem se počutil zunaj na prostem varnejšega! Takoj po polnoči sem zapustil »zaklonišče« ter odšel v stanovanje. Bile je že 8.april 1941.

I. Beograd – 8.4.1941:

Delovanje »strmoglavcev« je ponehalo, jutro je bilo hladno. Ko sem prišel zopet v stanovanje, sem si skuhal kavo in kadil »Zeta« ali pa »Ibar« cigarete, ker enih in drugih sem imel dovolj. Ko sta prišla okrog 6. ure še Ida in Bora, je istočasno zopet pričelo močneje delovanje strmoglavcev, kar je trajalo ves dan, ki izjemoma ni prinesel ničesar novega ali razburljivega. Zdelo se mi je, ko da se nahajam v začaranem krogu, iz katerega nisem mogel stopiti. Nazadnje sem šel raje domov, se pogovarjal s svakom ter prav prisrčno preklinjal zlo usodo, ki me je zavedla v ta vražji položaj. Nenadoma se mi je zazdelo, ko da se mi je v glavi nekaj pretrgalo, nastala je tišina, ki je nisem bil vajen že celo večnost. Zamišljen sem stal pri odprtem oknu in nenadoma je na zemunskem letališču zatulila sirena! Tuljenje je trajalo 5 minut nepretrgano in zvoki sirene so trepetali še v zraku, ko smo vedeli, kaj se je zgodilo ozir. kaj pomeni ta znak! Bombardiranje Beograda je bilo končano! Ta zavest je bila nekaj krasnega, nepopisnega! Sedaj so letali nad prestolnico le še lovci, neposredna nevarnost je minula!

I. Beograd – 9.,10.,11.4.1941:

Toda krvoločnost germanskih pilotov, ki so vodili strmoglavce v treh dneh bombardiranja Beograda, ni prenehala takoj. Dokaz za to trditev sledi kmalu. Minula sta 9. in 10. april in ko je napočil 11.april 1941, sem se odločil, da zapustim Balkan ter se napotim v svojo ožjo domovino, v Slovenijo. Pred odhodom sem pa moral dobiti še dovoljenje mestnih vojnih oblasti za potovanje. Z vojaško knjižico sem se napotil v votlino pod Kalemegdanom, kjer je imela svoje prostore provizorična komanda mesta. Sprejel me je kapetan I. klase (ime sem pozabil), ki je pregledal moje dokumente, jih potrdil ter me še posebej opozoril na strmoglavce, ki so tu in tam še brneli po zraku. Nekako ob 10. uri sem se poslovil in odšel po travnati poti pod kalemegdanskim parkom proti cesti. Ta pot je dolga pribl. 400 m in vodi naravnost do ceste. Komaj sem se pa oddaljil od votline nekako 100 m, sem začul ostro brnenje dvigajočega se letalskega motorja. Z letališča v Zemunu se je dvignil strmoglavec, ki je letel naravnost proti Kalemegdanu. S ceste mi je prihajal nasproti jugoslovanski oficir, ki je pospešil svoj korak, ko je zaslišal motor strmoglavca, ki se je že nahajal nad nama obema! Stuka je krožil zelo nizko, ter nenadoma navpično napadel. Začul sem strahovito eksplozijo, katere pritisk me je treščil v grmovje ob poti in že se je strmoglavec dvignil in v vrtoglavem zavoju izginil proti Donavi. Ko sem se izkobacal iz grmovja, me je ravnokar došel komandant in oba sva tekla na mesto eksplozije, kjer se nama je nudil strahoten prizor: bomba je padla nedaleč od bežečega oficirja, ki ga je dobesedno raztrgalo na kose. Cel je ostal le kos bluze in na tem koščku je ležalo zlato odlikovanje! Kapetan I.klase je vojaško pozdravil in s tem izkazal mrtvemu zadnjo čast! Tresla me je nekaka groznica, poslovil sem se od komandanta in odšel v stanovanje.

Popoldan sem pripravil vse za potovanje v Slovenijo, se poslovil od sestrične in svaka ter se napotil čez Aleksandrov most v Zemun na postajo, kjer sem upal dobiti vlak, ki bi vozil proti severo-zapadu. S seboj sem imel kovček, poln perila in drobnarij.

Premišlajoč svoje doživljaje od 2.– 11.aprila 1941 v Beogradu sem se večkrat zamislil, v kakšnih situacijah sem se nahajal v enem tednu, odkar sem se dobro razpoložen poslovil od Slovenije, ne sluteč, kaj me čaka tu na pragu Orienta! Sedaj, ko sem odhajal domov, sem bil malone otožen, a če bi vedel, kakšna Kalvarija me še čaka, bi se bil gotovo odločil in ostal v Beogradu. Danes ne morem reči, kaj bi bilo bolje zame. Mogoče je bila zopet roka »Usode«, ki mi je hotela prihraniti še več grozot, ali pa sem rojen pod nesrečno zvezdo. Toda vse to so le babje marnje in vraže,  zato taka domnevanja brez resnične podlage sovražim! Eno vem: ko sem prekoračil Rubikon, sem se že podzavestno odločil, da prehodim svojo pot do kraja in prehodil sem jo! Preizkušnje so v resnici bile težke, mnogokrat sem klonil, a le telesno, moralno nikdar! Vedno, tudi v najtežjem položaju, sem ohranil človeško dostojanstvo in zame je to največje in najdragocenejše priznanje moralne moči! Poleg tega sem se pa vedno ravnalo po izreku neznanega modreca (filozofa): »Edino, kar je človeku lahko usodno, je verovanje v – usodo...!!!«

Sploh pa sem glede Beograda pozabil omeniti še marsikaj. Nemški »pohod« na Balkan v letu 1941 je pač najžalostnejše poglavje nemškega militarizma in vojni križci, katere so takrat mnogi prejeli od Adolfa Hitlerja, niso bili podeljeni junakom, temveč mesarjem, ki so se borili napram neoboroženim civilistom z najmodernejšim orožjem! Bila je neenaka borba, kakor še nikdar v svetovni zgodovini! V strelskih jarkih na Kalemegdanu so se branile zadnje čete jugoslovanske obrambne artilerije in pehote. Večina teh so bili slovenski fantje in z mnogimi od teh sem se sestal v ujetništvu. Po njih pripovedovanju so to bili v resnici junaki, kajti zadnji dan bombardiranja jim je zmanjkalo municije in ko so strmoglavci letali nizko nad strelskimi jarki Kalemegdana, so jih lepo število zbili na tla z ročnimi granatami!! Vdali so se šele potem, ko je zmanjkalo hrane in municije!

                       

 II. Slavonija:

Na železniški postaji v Zemunu je bila množica ljudi, ki je istotako čakala na vlak ko jaz. Bilo nas je čez 400 in čakali smo zaman, ne da bi slutili. Minul je ves popoldan 11.aprila 1941, prišla je noč, čakanje je bilo zaman in ob 1. uri zjutraj 12.aprila 1941 se nas je odločila večja skupina, da gremo po železniški progi proti Zagrebu. Vrgel sem kovček na rame ter se preril na čelo kolone. Moja hrana je bila zelo pičla: 1 kg črnega kruha, ničesar drugega nisem mogel dobiti! Noč je bila hladna in svetla ko dan. Že se je danilo, ko smo prišli skozi Vinkovce, vendar nismo dobili niti kruha! Bila je velika sobota, lačen sem bil kot volk, imel nisem niti drobtine kruha več, poleg tega sem bil silno utrujen in zaspan, ker v noči od 11. na 12.4.1941 nisem spal prav nič! Čez dan smo prišli mimo ter skozi manjše vasi, vendar nikjer nismo dobili ničesar za pod zob! Bilo je obupno, a tudi vedenje ljudi je bilo čudno: bili so neprijazni in zelo zadirčni. Na vseh železniških postajah smo vpraševali glede event. vlaka, vendar smo povsod prejeli zanikujoče odgovore, ki nas seveda niso mogli opogumiti. Druga noč je bila še hladnejša in svetla ko dan, toda mi smo bili že preveč utrujeni, da bi mogli korakati dalje, zato smo polegli med tračnicami na svoje kovčke in nahrbtnike ter zaspali »spanje pravičnega!« Jaz sem trdno spal skoraj 5 ur, nato pa me je prebudil ob 2.uri zjutraj jutranji hlad 13.aprila 1941! Bila je Velika noč leta 1941! Tresel sem se od mraza, zajtrkoval nisem prav ničesar, le cigareta (imel sem jih dovolj s seboj) mi je dala nekaj topline.

Manjša skupina tovarišev je že odšla naprej, ostali smo sledili kot mrtvaška kolona dvojnemu železniškemu tiru , svetlikajočem se v mesečini velikonočne jutra... Nikdar nisem vedel, kaj je glad, toda 13.aprila 1941, in ravno na velikonočno nedeljo sem bil tako lačen, da sem se s težavo premikal dalje. Okoli 6.ure zjutraj smo zagledali v jutranji megli obrise Sremske Mitrovice, ampak zdelo se mi je, ko da se mesto vedno bolj oddaljuje in šele nekako ob 7.uri zjutraj smo dosegli predmestje. Tu smo se vsi razkropili, imajoč vsi eden edini cilj pred očmi: kruh, kruh!!! Nekateri so imeli nekaj sreče, med srečnimi sem bil tudi jaz. Dekletce 12-tih let sem na dvorišču predmestne vile zaprosil za nekaj kruha in ne brez uspeha: prinesla mi je skodelico toplega mleka, neke vrste potice (najbrž polnjene z makom), malo šunke in – kruha! Kdor ni spoznal gladu v njegovi najostudnejši obliki, bo težko razumel, kako globoko pade človek, če je lačen. Jedel sem kot divjak, da sem se sramoval pred samim seboj in sem odšel dalje, ne da bi se zahvalil gostoljubni punčki, bilo me je preveč sram! Toda moj glad je bil tako velik, da sem pojedel vse, kar sem dobil in tako je postalo nadalnje potovanje zopet brezupno. Tudi po mestu samem sem prosjačil za košček kruha, vendar brez uspeha, ker so bili že povsod moji tovariši na delu! Bila je rano 10. ura predpoldan, ko sem se naslonil na vogal neke hiše na glavnem trgu, kar začujem ropotanje motorjev na cesti in ozrši se, zagledam na dolgi, ravni cesti, ki prečka mesto, avtomobilsko kolono, ki se je približevala. Prihajalo je nemško topništvo, tkzv. »grenadirji«  in pešadija z oklopnimi vozovi vseh veličin, s tanki, s tovornimi in osebnimi avtomobili in motornimi kolesi. Eno celo uro so vozila ropotala mimo mene, nato se je kolona ustavila, iz odpirajočih se stolpičev oklopnih vozov so se prikazali oficirji, podoficirji in vojaki. Vsak oklopnjak je imel kovinsko ploščo, na kateri so bile nameščene razne dobrote: kruh, šunka, sir, marmelada, keksi, kava, kakav, cigarete itd.! Moje lačne oči so lakomno strmele na ta bajni paradiž, bil pa sem preponosen, da bi prosjačil, kajti čeprav sem bil civilist, oni so bili moji sovražniki! Ne vem sicer, če bi sploh imel kaj uspeha, mogoče bi se mi smejali in zato je bilo bolje, da sem ohranil svoj ponos. Po polurnem odmoru se je vsa kolona premaknila in nadaljevala svojo pot proti jugo-vzhodu.

V Sremski Mitrovici nisem hotel ostati več, posebno ker mi je postajenačelnik rekel, da ne ve ničesar o kakem vlaku. Torej še vedno brezup, nikakega upanja na izboljšanje. Proti poldnevu sem nadaljeval pot proti severo-zapadu, tokrat sam, kajti naš »transport« se je v Sremski Mitrovici raztrgal, skupnosti ni bilo več. Šele nekaj kilometrov izven mesta so se ponovno začele tvoriti skupine, vendar nihče ni imel hrane, glad nas je zopet pričel mučiti. Tako so minuli 13., 14. in tudi 15.april 1941, enolično, brez kakršnekoli spremembe, le glad je ostal isti. V vaseh, raztresenih po slavonski ravnini, ki so bile v bližine železniške proge, smo sicer dobili nekaj kruha, vendar premalo, da bi imeli vsi dovolj. Nezadostna hrana nas je dobesedno demoralizirala, da smo se za vsak košček kruha skoraj stepli. Muke teh obupnih dni popisati tako, kakor smo jih doživljali, je nemogoče. Mnogo sreče smo imeli z vremenom, ki je vse dni ostalo krasno. To pa je bila tudi edina prednost, kajti noči so bile obupno hladne, tako da sem ponoči spal največ po 2 uri. Kaj to pomeni na tako naporni poti brez hrane, si more predstavljeti le oni, ki je doživel že kdaj kaj sličnega. Če bi ne imel cigaret, bi že zdavnaj obupal!  Poleg tega pa postane gladen človek melanholičen, kar še posebno pospešuje nepreglednost slavonske pokrajine in pa mesečne noči. Včasih bi bil od obupa najraje tulil, kot samotni prerijski volk.

Toda vse ima svoj konec in tudi mi vsi smo upali, da se kmalu popeljemo v boljšo bodočnost, a vse skupaj so bile prazne marnje. Dne 16.4.1941 smo prispeli na postajo Kapela Batrina, v bližini Slavonskega in Bosanskega Broda.

Na mali, neznatni železniški postaji se je koncentriral ves naš »transport«, ker nam je »šef stanice« zatrdil, da še ta dan pride iz Zagreba osebni vlak! To je v resnici bila razveseljiva vest! Vendar smo morali čakati še do 15. ure, ko je končno vendar prispel vlak iz Zagreba. Bilo nas je preveč in z mnogimi drugimi sem imel smolo, da nisem mogel več priti niti na streho in tako sem zlezel pod vagon na železno ogrodje nad osjo, kar sicer ni bila vožnja kot v brzovlaku, vendar pa so bili izgledi za hitrejše potovanje neprimerno ugodnejši ko doslej! Potoval sem prvič v življenju kot ameriški »railwaytramp« in že to je zame bila senzacija, čeprav zelo nevarna, kajti radi oslabelosti sem večkrat skoraj zaspal, ker pa sem  prestal to preizkušnjo, je dokaz, da nisem izgubil zavesti! Po 8-urni vožnji smo prispeli ob 1 uri zjutraj dne 17.aprila 1941 v Zagreb, kjer nas je sprejelo nemško vojaštvo. Priklopili so več vagonov in tako sem se »preselil« v vagon. Zaradi »okupacije« vlaka nismo mogli ničesar kupiti, nobene pomoči ni bilo od nikoder, a glad nas je mučil vedno huje. V Zagrebu smo ostali celih 7 ur in šele okoli 8. ure zjutraj se je premaknil naš transportni vlak dalje. Radi pomanjkanja hrane so mnogi tako oslabeli, da je postal njih položaj brezupen, radi česar se je komandant transporta odločil, da čimprej ustavi vlak in nam preskrbi hrane. Po nekako enourni vožnji smo prispeli na železniško postajo Dobova pri Brežicah ob Savi, kjer se je vlak ustavil in smo morali izstopiti vsi. Nato so nas razdelili v skupine po 50 mož in z vojaškim spremstvom smo bili dodeljeni maloštevilnim gostilnam: bili smo vojni ujetniki v civilu!!! Toda še se nismo docela zavedali, da smo zapravili svobodo, da smo postali sužnji brez pravic; a bili smo v strašnem stanju, ki pa se je vidno boljšalo, ker naročali smo vse mogoče za jesti in piti: kruh, svinjino, klobase, jajca (1 kom 50 din!), pa mleko in vino. Postali smo boljše volje in to je bila rešitev nas vseh. Ob 10.uri predpoldne smo se odpeljali iz Brežic ozir. Dobove neznani prihodnosti naproti...

                                      

III. Celje:

                          Franjo, Celje 1938

Nadaljevali smo vožnjo preko Brežic, Krškega, Sevnice in Rajhenburga do važnega železniškega križišča Zidani most. Kakor sem že omenil, so se nam odprle oči že v Zagrebu, tembolj pa v Dobovi, da smo vedeli, kam vodi naša pot! Vlak je vozil zaradi preobremenitve zelo počasi in to dejstvo je izrabilo mnogo drznih fantov, ki so iz drvečega vlaka skakali v grmovje ob progi! Vojaki so streljali na begunce in kaj se je zgodilo z njimi, nismo izvedeli nikdar. Na postajah beg ni bil mogoč, ker so na obeh straneh vlaka stale straže. Vlak ni zapeljel na postajo Zidani  most, ker je bil most porušen, ampak je vozil dalje. Prispeli smo v Celje in posebno mi Mariborčani smo upali, da bomo nadaljevali pot, vendar zgodilo se je drugače. Ko se je vlak ustavil, so nam ukazali, da izstopimo in se postavimo v vrste. Jaz sem jo nameraval popihati, zato sem vzel kovček in stopil proti izhodu, a pri vratih mi je zastavil pot nemški oficir, ki mi je pomolil revolver pod nos in me nahrulil, češ naj izginem na svoje mesto! Protestiral sem in mu dokazoval, da bi morl biti prost že zaradi tega, ker sem civilist. Toda oficir se mi je posmehoval in ko sem uvidel, da bi bil vsak ugovor brezpomemben, sem se postavil v vrsto poleg tovarišev, kajti upor z golimi rokami napram oboroženi sili bi bil iluzoren! V strnjenih vrstah  so nas odvedli s postaje v pehotno vojašnico v Gaberje, kjer so nas zaenkrat pustili kar na dvorišču. Bil je 17.april 1941, zame zgodovinski dan, ker sem iz civilista postal – vojni ujetnik! Militaristična germanska ironija 20.stoletja.

Kmalu po prihodu v vojašnico, okoli 14.ure, smo dobili redko krompirjevo juho. Nato pa so nas razmestili po sobah, kjer je bilo nekoliko vlažne slame! Straže so se umaknile na cesto in mogli smo se kretati neovirano po vsej vojašnici. Tedaj so se storile skupine, ki so kovale drzne načrte za beg! Tudi jaz sem bil med onimi, ki jim je svoboda dišala bolj nego ujetništvo. Tovariši so ugotovili popolno sigurnost glede pobega, a ta sigurnost je bila le navidezna. Proti polnoči je nekoliko najdrznejših zlezlo čez zid, ki obdaja dvorišče vojašnice, na cesto in naslednja skupina je zadrževala sapo in prisluškovala, če bo beg uspel. Bilo je vse mirno, vladala je tišina, da bi se slišala šivanka, če bi padla na tla. Črna noč je razprostrla svoja tajinstvena krila, da niti roka pred licem ni bila vidna! Naslednja skupina treh je srečno preplezala zid in tako jih je odšlo mnogo v negotovo temo. Odkar živim, ljubim resnico in bom zato tudi sedaj povedal vse tako, kakor se je zgodilo: nisem imel sreče in ni bila usoda ali kakršnakoli tajinstvena sila, ki me je zadrževala, da nisem pobegnil takoj z eno prvih skupin, vendar pa mi je reklo nekaj, čemur pravimo čustvo, da naj še ne grem in tako sem trikrat odložil svoj odhod in drugi je stopil na moje mesto. Omahljivec?! Mogoče – po mnenju drugih, jaz vem, da nisem in to mi zadostuje! Okrog 2.ure zjutraj dne 18.aprila je počil nekje v bližini vojašnice strel, kot udarec z bičem! Prisluhnili smo, nekateri preudarnejši smo odsvetovali naslednjim skupinam odhod, vendar zaman, odhajali so in zopet so treskali posamezni streli v gluho noč! Jaz sem bil že odločen, da ne pobegnem, kajti slutil nisem nič dobrega in imel sem prav. Ko se je zdanilo, smo videli žrtve, ki so ležale na cesti onstran obzidja! Straže, postavljene na gosto na cesti, niso opazile prvih ubežnikov, tembolj so pazile potem, ko so ugotovile, za kaj gre! Koliko mrtvih je bilo takrat, v številkah ne morem izraziti, ker nismo vedeli za vse žrtve...!  Bila je strašna noč, ki je ne bom pozabil nikdar!

Zgodaj zjuraj 18.aprila 1941 so nas zgnali skupaj ko ovce, nam dali nekaj vroče brozge in košček kruha, nato pa so nas natovorili na vojaške tovorne avtomobile (kamijone) in pribl. 250 so nas »odpremili« dalje: odpeljali so nas v vojno ujetništvo, več ko polovica nas je bilo civilistov! Pozabil sem omeniti, da se je v vojašnici v Gaberju nahajal že transport bivših jugoslovanskih vojakov in tako je sedaj nastala mešanica, da se bog usmili! Vedeli smo le eno, da peljemo na Koroško in sicer skozi Maribor, a končnega cilja nam niso povedali. Na poti proti Koroški sem doživel nekaj izredno tragičnega: po dve do triurni obupni vožnji smo prispeli na Tezno pri Mariboru in ne vem zakaj smo obstali na Tržaški cesti ravno pri jugoslovanskem vojnem lazaretu! Pravokotno na Tržaško cesto se je nahajala Marxova ulica, kjer je bilo stanovanje mojih staršev, sestre Jadvige in sina Zvonka! Stoječ v kamionu sem videl naravnost v kuhinjo, nenadoma pa je prišla čez Stritarjevo po Aljaževi ulici moja mamuška, ki se je vračala z nakupovanja v mestu. Hotel sem jo poklicati, a nemški vojak, ki se je nahajal kot stražar v kamionu, mi ni dovolil, ampak mi je zagrozil, da bo takoj streljal, čim se oglasim! Gledal sem, kako je ljuba mamuška odšla proti domu, ne sluteč, da se nahaja njen sin, ki ga je imela že za mrtvega, v enem izmed teh obupnih kamionov. Nikoli v življenju si nisem še ničesar tako silno zaželel kakor da bi mogel spregovoriti le nekaj besed z ljubljeno mamuško! Ko sem videl, da je izginila za hišnim vogalom, sem se onesvestil, k čemur je pripomoglo tudi pomanjkanje hrane. Slabič? Mislim, da ne!

Nadaljevali smo vožnjo po 20-minutnem postanku, prispeli na Kralja Petra trg in namesto, da bi peljali naravnost čez dravski most, so avtomobili zavili na desno proti Pobrežju! Vzrok smo videli kmalu: lepi dravski most je umikajoča se jugoslovanska armada razstrelila pri svojem umiku med 6. in 18. aprilom 1941, kakor smo izvedeli od nemškega stražarja. Isto se je zgodilo tudi s krasnim železniškim mostom! Peljali smo se na desnem bregu Drave do broda, kjer je bil že zgrajen pontonski most, čez katerega smo se pregugali (dobesedno!). Nato pa ob levem bregu Drave po Tatenbachovi ulici čez Glavni trg in Koroški cesti proti Fali in dalje proti Koroški. Kmalu smo zapustili prelepo Štajersko in pri Dravogradu smo bili že na Koroškem!

Natančnejši datumi potovanja niso več popolnoma točni; ko smo zapustili Maribor, sem težko obolel, kar je bila posledica preizkušenj v Beogradu in strašnega potovanja po Slavoniji. Radi tega se spominjam le nekaterih datumov, čeprav sem si najvažnejše zapisoval, kajti moj spomin za številke ni vreden počenega groša.

 IV. Koroška:

Še isti dan, torej 18.4.1941 smo prispeli v Unter Pudlach. Hrane smo dobivali v splošnem zelo malo, poleg tega je nastalo pravo aprilsko vreme. Padel je južni sneg, pomešan z dežjem in ker smo prenočevali v šotorih, na tleh, pokritih s slamo, smo strašno zmrzovali. Le zjutraj smo dobivali skodelico toplega čaja brez sladkorja in košček kruha, to je bila hrana za ves dan! Muke teh dni so bile nepopisne! Nekateri so si znali pomagati, a na kakšen način, to je večini ostala uganka. Čez nekaj dni smo se z železnico odpeljali v Lavamund, kjer se prehrana tudi ni izboljšala. Hladno vreme se je čez noč spremenilo, ker je zavel južni veter, ki je vso dolino izpremenil v brozgo, da je pri vsakem koraku brizgalo blato na vse strani! Tu v Lavamundu sem se radi slabe hrane, kar je povzročilo oslabelost srca, nezavesten zgrudil na cesti v brozgo, tako da sem ležal z licem navzdol v majhni, blatni mlaki. V tej luži bi bil tudi utonil, če me ne bi slučajno opazil moj tovariš Joža Pestner (ostali so se smejali!), ki me je obrnil na hrbet in ko sem se osvestil, odvedel v bolniški revir.

                           Josef Pestner v Stalagu

Čez nekaj dni so nas premestili v Wolfsberg, kjer se je naše splošno stanje izboljšalo. Tu smo si tudi precej opomogli, ne samo telesno, ampak tudi duševno, ker pričeli smo se zanimati za gore.

Nekako v začetku maja so nas zopet pričeli »sortirati« in slutili smo, da bomo nadaljevali pot v negotovost. Že naslednjega dne so nas odgnali na postajo Wolfsberg, kjer pa smo v tovornih vagonih čakali še ves dan. V dnevih, ki so sledili, smo izgubili vsak pojem za čas, da, mnogokrat, posebno, ko smo se peljali skozi gorato Bavarsko in je deževalo, nismo vedeli, ali je dan ali noč, ker smo bili natrpani v tovornih vagonih, ki so bili zaprti in le skozi ozko špranjo smo mogli videti delce pokrajine! Toda kdo se je zanimal za deželo, ko pa smo bili lačni, kajti dobivali smo le enkrat dnevno košček črnega »slavnega« nemškega kruha! Niti pitne vode nam niso privoščili in spremljajoči stražarji transporta so večkrat prinesli vode v vojaških skodelicah ter jo pred našimi očmi zlivali na tla! To je le en del grozot strahotnega potovanja. Stranišča npr. nismo imeli v vagonu in vseh 50-60 mož je opravljalo svojo potrebo v kotu vagona, kjer je ta svinjarija ostala 3-4 dni! Zaradi prehlada je večina bila »deležna« driske in kaj to pomeni pri praznem želodcu, mi ni treba razlagati.

Potovali smo skozi Celovec, Beljak in Salzburg. Videli smo prelepe tirolske planine, a brez zanimanja. Bili smo preveč oslabljeni od gladovanja! Kmalu smo prispeli v večje mesto in ko smo začuli klic: München, smo ugibali, če bo že konec potovanja. Vlak je stal okrog 12 ur na postaji, šele potem so nas spravili dalje. Na mnogih malih postajah je naš transportni vlak zavozil na stranski tir in po obupnem čakanju so se nas vendar spomnili. Prispeli smo v Nürnberg in Leipzig. Kakor običajno nismo videli ničesar, le čuli smo, da je odšlo nekaj oficirjev, ki so se nahajali v vlaku, v Oflag (oficirski lager!) v Nürnbergu. Berlin-Charlottenburg smo pasirali brez postanka in pozno ponoči prispeli v Neubrandenburg, ki leži zapadno od Berlina. To je bil Stalag (Stannlager) II A! Nekako opolnoči smo se vlekli (kakih 600-800) skozi vse mesto kot mrtvaška kolona, izmučeni, lačni, premraženi, brez zanimanja, kaj se bo zgodilo z nami. Toda že 2 uri kasneje so nas odbrali kakih 100 mož in odšli smo nazaj na postajo, odkoder smo se ob 4.uri zjutraj odpeljali v severo-vzhodni smeri proti neznanemu cilju. Po dveurni vožnji smo se skozi Berlin-Nord pripeljali na križišče Pasewalk, kjer se nismo zadrževali predolgo in po nadalnjih dveh urah vožnje skozi Pommern smo prispeli v mesto doživljajev, v  Greifswald, v Stalag  II C! Bilo je jutro 7. maja 1941, zapadel je zopet sneg in bilo je zelo mrzlo.

V. Stalag II C:

Takoj po prihodu v Greifswald smo dobili prvič po enem mesecu človeški zajtrk: oslajeno vročo kavo (seveda črno!) in masleni kruh! Počutili smo se takoj boljše, ker smo že mislili z – ujetniškimi možgani! Sužnji?! 

Marsikakega dogodka ne bom napisal, ker bi za vse potreboval še nekaj zvezkov! Morda kdaj pozneje!? 

Ko smo Jugoslovani precej klavrno prikorakali v taborišče (Lager), so nas sprejeli simpatični Poljaki, ponosni in nedostopni Angleži, vedno veseli in lahkomiselni Francozi ter inteligentni Belgijci. Prišli smo v veliko mednarodno skupnost (lahko bi jo imenovali »koncesijo«), ki smo se je začeli zavedati šele pozneje. Izmed Jugoslovanov smo se najhitreje prilagodili mi Slovenci! Kakor povsod, smo si znali tembolj tu pridobiti spoštovanje tovarišev – ujetnikov drugih narodnosti, ki so nas tudi kmalu visoko cenili. Toda o tem sledi kasneje daljše poglavje z nadvse zanimivimi podrobnostmi!

Greifswald

Po zajtrku je prišla na vrsto neizogibna administracija: popisali so nas, fotografirali z vseh strani in sledili so seveda neizogibni prstni odtisi! Nato smo prejeli »pasje markice«: kovinasta ploščica 5x8 cm z vtisnjenim besedilom: Stalag II C – Nr...in jaz sem prejel štev. 47209! To tablico sem ves čas ujetništva nosil na vrvici okoli vratu in sem jo za spomin (ali opomin mlajšemu rodu!) prinesel s seboj domov.

Proces preoblačenja je trajal nato 5-6 ur do pozne noči. Nam civilistom so odvzeli domala vse, npr. meni nekaj parov nogavic, žepne rute, 2 para izvrstnih čevljev, 2 kompletni obleki, letni in zimski plašč, klobuk, športno čepico in samoveznice. Obdržal sem le nekaj žepnih rut in nogavic, ter zapestno uro, pobrali so mi celo srajce in spodnje hlače! Ker smo avtomatično postali vojni ujetniki (Kgf!), smo morali dobiti uniforme, ker civilna obleka pač ni sposobna za taborišče. Bil sem mnenja, da bomo dobili enotno obleko, kakor so jo imeli Angleži, Francozi in drugi, čeprav je bilo vse precej premešano, toda ko sem bil končno preoblečen, sem bil zelo podoben harlekinu: temnomodre, dolge francoske pešadijske hlače, siva jugoslovanska artilerijska bluza, belgijska vojaška čepica (ki sem jo kasneje zamenjal za šajkačo), ter – lesene cokle!!! To je bila res prava maškarad »slavnega« in »junaškega« nemškega militarizma, ki je po poročilih OKW (vrhovnega poveljstva nemške vojske) po »herojskih« borbah na Balkanu premagala poldivja plemena Slovencev, Hrvatov in Srbov!

FRANJO GOLEŽ

Kdor je poznal in še celo na sebi občutil prava, resnična dejstva, ta se je moral od srca smejati! Jaz sem se smejal mnogokrat, vendar s trpkostjo v srcu, ker smo vsi bili tako brezmočni! A ne samo to, še bolj me je prizadel nemški zasmeh, še posebno, kadar so me višji nemški oficirji (npr. Hauptmann: kapetan!) imeli za »Balkaneza« ali sudetskega Nemca, Čeha ali pa večkrat celo za Albanca ali Črnogorca! Pa to kljub temu, da izvrstno govorim nemški, saj nobenemu nisem mogel dopovedati, kam spadamo in kdo smo Slovenci. Dokler nisem izkusil nezasluženega nemškega vojnega ujetništva, sem cenil Nemce kot inteligenten narod in kar zadovoljen sem bil, da sem jih spoznal, kakšni so v resnici! Ko jih danes poslušam (1944-dec.), ko čitam njih »sijajno« propagando in frontna poročila, prenašam vse to s pomilovanjem in če samo pomislim, kaj bi pomenila nemška »kultura« za tkzv. »Novo Evropo«, me prešine groza!  Bila bi katastrofa, hujša od vesoljnega potopa...!!!

Toda oddaljil sem se od pravega cilja. Na dan prihoda v Stalag II C smo popoldan okrog 16.30 dobili250 gr kruha, košček sira in košček klobase. Nato so nas razdelili po barakah. Taborišče, v katerem sem se nahajal, je imelo kakih 5000 ujetnikov raznih narodnosti. Bilo je torej vsaj po razsežnosti zelo ugledno in leži pribl. 1/2 ure izven mesta na peščeni ravnini, nekako 2 km oddaljeno od Vzhodnega morja. Lesene barake so pravzaprav bile autogaraže, tla iz cementa, dolžina pribl. 60-80 m, širina 15-20 m, višina 2.60-3.10 m. V barakah je prostora za pribl. 350 mož. Za gibanje ni preveč preskrbljeno, ker zavzemajo ves prostor tkzv. »postelje«, to so lesena ogrodja, ki segajo od tal do stropa. Bivanje v takih barakah je poleti obupno, ker vlada neznosna vročina, a je pozimi zaradi mraza nevzdržno. Oprava barak je enostavna: miza, nekaj klopi, vodovod (garaža!) in peč. Izhod je le eden, pri vsaki baraki se nahaja stranišče. Vse taborišče je zgrajeno po dobrem načrtu, tako da tvorijo barake skoraj kvadrat, katerega središče je komandatura. Iz ene barake v drugo ni dovoljeno hoditi, vendar smo sčasoma dobili dovolj prakse, da smo mogli s Francozi, Belgijci, Poljaki, Angleži in kasneje tudi z Rusi trgovati in zamenjavati razne predmete za kruh, kekse, konzerve, tobak, cigarete itd. Cene so bile v splošnem silno visoke, kar je razvidno iz sledečih podatkov: kruh se je prodajal po 5, 8 in 10 RM (reichmark), sčasoma se je dvignila cena na 15 in tudi na 20 RM za kg! Cigarete »Drava« 20 kom. 5-8 RM, francoske 8-10 RM, tobak »Savski« 20 gr. 3-4 in tudi 6 RM. To so le delni primeri in cene so bile radi pomanjkanja denarja za marsikoga obupne. V prvih dneh po prihodu sem prodal svojo zapestno uro za 1000 Din, kar sem pozneje sicer obžaloval, a takrat sem potreboval kruha in bil je  edini izhod iz zagate. Česa človek ne stori, če je lačen! Glad je strahota brez primere!

Življenje v taborišču teče vedno enako naprej, brez bistvenih izprememb. Vstajanje pozimi ob 6.uri zjutraj, poleti ob 5.uri, pol ure kasneje zajtrk: »črna kava« brez sladkorja (saharin smo za drag denar kupovali ali zamenjevali od Francozov), nato je zbor in razdelitev dela. Hodil sem na delo, ki ni bilo prisilno, ampak prostovoljno, ker nisem vedel kaj početi. Nalagali smo krompir iz vagonov v tovorne avtomobile, ter ga nato prenašali v res idealne kleti, ogromne prostore 3-4 m pod zemljo. Delo ni bilo težko, imel sem pa večkrat dnevno »karambole« z nemškimi podoficirji, ki so bili v veliki večini suroveži in so kot »etaparji« (zabušanti!) imeli interes, da čim dlje ostanejo daleč v zalednju. Radi teh »prijetnih razgovorov« sem v lastnem interesu zapustil ta dnevni »šiht« in zopet sem se do smrti dolgočasil. Kmalu sem dobil zanimivejše in kar je bilo za takratni položaj najvažnejše, donosnejše zaposlenje. Nekega dne sem se sprehajal po taborišču in srečal sem gručo Angležev, od katerih je eden odvrgel pol cigarete! Jaz pa,ki nisem imel ničesar za kaditi, sem pobral ogorek, a eden se je tisti trenutek obrnil in ko je to videl, je stopil k meni in me nagovoril: »Good day, mister! How do you do? Will you cigatettes and tobacco?!« (Dober dan, gospod! Kako se vam godi? Želite cigaret in tobaka?!). Angleški znam ravno dovolj, da sem se mogel s podanikom Združenega kraljestva sporazumeti in odgovoril sem mu: »I thank you. Have you a cigarette, please?« (Jaz se vam zahvaljujem! Imate eno cigareto, prosim?). Dal mi jih je 20 kom (!), zame celo bogastvo in me povabil v svoje »stanovanje«, ker Angleži so imeli vsak svojo sobico. Dal mi je keksov, konzerviranega mesa in sadja ter veliko cigaret in 2 zavojčka tobaka! Nato sva se sporazumela, da bom jaz njegov sluga, mu pospravil vsako jutro sobo, kot odškodnino mi bo pa dajal odlično hrano, cigarete in tobak! Odslej se mi je godilo zelo dobro, postal sem »postrežnik« mnogih Angležev in prejemal sem za svoje delo res tako obilno plačilo, da sem bil res zelo zadovoljen. Kmalu sem pa svoje posle moral opravljati skrivaj, kajti komandant ni bil prijatelj Angležev.

Hrana v taborišču je bila pristno ujetniška. Kosilo ob 11.30 je bilo skoraj vedno enako: krompir, grah, pšeno in razna zelenjava, skuhano vse skupaj, je bilo čisto dobro, pogrešali smo pa meso in mast! Včasih smo dobili fižola, ki je vsaj zalegel. Ob 16.uri (!) večerja: kos kruha (1 ½ kg na 5, kasneje na 6 mož), košček margarine ali klobase ali sira, v soboto popoldne dodatek za nedeljo: 2-3 velike žlice sladkorja! Iz navedbe hrane je razvidno, da ni mogla zadostovati in radi tega smo pač morali najti drugačne vire in smo jih tudi našli! Ob 21.uri je bila »policijska » ura in nihče ni smel do 5.ure iz barake.

V prvih dneh maja 1941 sem dobil »službo« sluge v kopališču, kjer sem se seznanil z mnogimi zanimivimi ljudmi. Najljubši prijatelj mi je bil Belgijec Bias iz Bruslja, v civilu veletrgovec. Ta mi je brez prošnje dajal stalno biskvita, konzerv, cigaret in tobaka, tako da sem bil s tem položajem kar zadovoljen, vendar to ni trajalo dolgo, ker so se našli »tovariši«, ki so me izrinili iz kopališča. Posredoval je pa dr. Rebec, moj prijatelj iz ambulante in čez nekaj dni sem zopet »delal« v kopališču. Tudi s Poljaki sem bil dobro znan in z njimi sem se lahko sporazumel v slovenskem jeziku, pa tudi z mešanico srbskega in češkega jezika sem dobro izhajal. Z Belgijci sem občeval v nemščini, s Francozi je bilo težje, ker niti italijanskega jezika ne obvladam. Zaradi nedovoljenih stikov s Poljaki me je komandant taborišča, nek pruski Hauptmann po razburljivem nastopu dne 20.5.1941 zopet zapodil nazaj v barako k tovarišem. Pet dni kasneje se je vršila »revizija« barak in komandant mi je lastnoročno pobral vse perilo, ne da bi mi izstavil potrdila!

Ker sem bil živčno bolan in Stalag II C ni imel potrebnih zdravil, je dr. Rebec napisal prošnjo, da se me pošlje v Stalag II A v Neubrandenburg v vojaški lazaret. Nisem imel mnogo upanja, a 13.junija 1941 je prispel uradni ukaz, da se me pošlje v Neubrandenburg! Že čez 1 uro sem se odpeljal iz Greifswalda proti jugozapadu.

 VI. Stalag II A:

Še 13.6.1941 sem prispel v Neubrandenburg v vojaško bolnico, ki se nahaja v mestu, taborišče je pa pribl. 3 km oddaljeno. Dva dni kasneje sem bil spoznan za delanezmožnega, ostal sem še do 19.6. v bolnici, nakar sem prišel v Stalag II A, v barako 27 Ost.

Tu se je pričelo novo poglavje mojega ujetniškega životarjenja. V baraki nas je bilo okoli 200 Slovencev, Hrvatov in Srbov. Bistveno se ni izpremenilo skoraj nič, pač pa se je poslabšala hrana, ker smo žrli travnato brozgo in kromnir v oblicah! Pričelo ozir. nadaljevalo se je gladovanje in ko sem 25.julija 1941 prejel prvi paket iz Maribora, sem se ga zelo razveselil.

V Stalagu II A, ki je mnogo večji od II C, sem ostal do oktobra 1941. Doživel sem marsikal zanimivega. Šel sem prostovoljno na delo v neko tovarno municije, kjer so izdelovali tudi strelivo vseh vrst, a delal sem samo 14 dni. Včasih sem moral čistiti in pometati barake in stranišča, lupiti krompir in pri tem smo ga vsi basali tudi v žepe ter ga zvečer kuhali, ker kruha je bilo malo. V začetku avgusta 1941 je bil odpravljen prvi ujetniški transport na Štajersko, domov! A jaz sem ostal v taborišču brez nade, da pridem sploh kdaj še domov!

Avgusta 1941 sem se mudil nekega popoldneva v knjižnici, pa se nisem mogel sporazumeti s knjižničarjem, francoskim ujetnikom, ki je lomil obupno, meni nerazumljivo nemščino. Že sem hotel oditi, ko pristopi k meni simpatičen, mlad človek z levo roko v obvezi in se mi predstavi: Edy Sass iz Lwowa (Litzmannstadt), 23 let star, študent tehniške fakultete v Varšavi! Bil sem zelo vesel tega poznanstva, a komaj sem ga spoznal za inteligentnega, dobrega človeka, je prejel odlok, da gre kot težko ranjen domov! Zopet sem ostal sam... V začetku septembra 1941 sem dobil zopet paket od mamuške in kmalu nato paket od – Edy-ja! Komaj sem se pa v novih razmerah udomačil, sem prejel ukaz, da odpotujem nazaj v Stalag II C v Greifswald!

VII. Stalag II C:

Zopet sem bil med starimi znanci in dolgočasili smo se na tekočem traku. Prejel sem še en paket, nato pa sporočilo od doma, da pošta v Mariboru noče več sprejemati paketov za vojne ujetnike! S tem je bilo božično upanje na priboljšek pri kraju, javil se je pa »Americain Red Cross«, ameriški Rdeči križ, od katerega je prejel vsak jugoslovanski ujetnik 5 kilogramski paket z vsebino: mesne in ribje konzerve, zavoj suhih sliv, 2 tablici čokolade (500 gr!), 1/2 litra konzerviranega mleka, 40 kom cigaret in zavoj tobaka (250 gr). To je bila izdatna pomoč, poleg tega nam je poslal srbski Rdeči križ fižola in cigaret, torej se je živelo kar dobro, dokler je trajala zaloga.

V drugi polovici novembra 1941 so nameravali prirediti ujetniki Stalaga II C na pobudo nemških oblasti koncert s prenosom po radiu. Posebni odbor je povabil tudi nas Jugoslovane, a nihče ni imel zanimanja, kar je razumljivo, ker s praznim trebuhom peti ni zanimivo! Jaz pa sem se zavzel za stvar, organiziral slovenski pevski zbor (12 odličnih pevcev!) in na koncertni večer smo dosegli Slovenci največji uspeh, ker smo morali vsako pesem ponavljati nekolikokrat. Je že tako: Slovenec je ponižen povsod in zato tudi uspeha ne doseže povsod takega, kakor bi zaslužil! Vendar pa čim se oglasi slovenska pesem, je led prebit in najtrša srca so osvojena! Navdušeni so nam ploskali Poljaki in Angleži, najbolj pa nemški oficirji s komandantom, višjim mornariškim oficirjem na čelu, ki je bil Korošec iz okolice Celovca! To pa je bil res uspeh, na katerega smo bili ponosni vsi!

V ujetništvu so dnevi enaki eden drugemu, izpremembe je zelo malo. Edino veselje je pošta, ker pa smo dobili mesečno le po eno pismo, tudi sporočil od doma ni bilo mnogo. Poleg tega se je mnogo pošte izgubilo, a kje naj se ujetnik pritoži? Zanj ni pravice, ima pa cel kup dolžnosti. Bližala se je zima, ki je na 13 stopinj severne dožine in 54 stopinj severne širine silno ostra, kar smo občutili posebno mi Slovenci, ki smo prišli s 46 stopilj severne širine, bolje rečeno z juga. Če se upoštevajo še barake bivše garaže, ki so imele tla iz cementa in pa dejstvo, da smo v baraki sicer imeli železno peč, a nismo imeli kuriva, potem naš položaj ni bil ravno zavidanja vreden. Zmrzovali smo čedalje bolj, a šele nekaj dni pred božičem 1941 je zapadel sneg, ki nam je segal do ramen. Bližali so se božični prazniki, zima je postajala ostrejša in naše trpljenje iz dneva v dan hujše. Ne spominjam se več, ali smo imeli kakršnekoli odeje, vem pa prav dobro, da sem bil oblečen takole: najprej toplo majico (dobil sem garnituro od francoskega tovariša!), nato navadno srajco in spodnje hlače, sukneno vojaško obleko, volnen pulover in vrh vsega troje vojaških francoskih plaščev. Kljub temu sem zmrzoval kot pes, posebno ker nisem imel nič prida nogavic, ampak le cunje iz navadne flanele. Tu, v tej strašni zimi na severu sem dobil ozebline, katerih se še sedaj nisem iznebil.

Slovenci smo si v baraki postavili božično drevesce in čeprav smo se nahajali vsi skupaj v silno težkem položaju, smo vendar obdarovali eden drugega z malenkostmi, ki smo jih pač imeli! Tu se je pokazalo ono pravo tovarištvo, ki se porodi iz skupne nesreče! Bil je tih, žalosten večer in vendar smo peli ter obujali spomine na preteklost! Ob 23.30 uri sem šel v francosko barako, kjer je francoski duhovnik daroval božično mašo, »the Christmas«, kakor pravijo Angleži. Prostor je bil prenapolnjen z nad 500 ujetniki! Peli smo, moje srce pa je bilo težko, ker moje misli so bile daleč proč, doma...

VII. a – Stalag II C: Greifswald

Mesto Greifswald je izredno lepo in čisto, kljub temu, da leži ob Vzhodnem morju, s katerim je zvezano po 2 ½ km dolgen kanalu. Prebivalstva ima okrog 20.000.  Ljudje se pečajo večinoma z ribolovom in lesno trgovino. Tako lepega in enakomerno zgrajenega mesta v Nemčiji še nisem videl. Krasne stavbe, klinike, sanatoriji, univerze, knjižnice, večinoma zgradbe, visoke 4-6 nadstopij, ki se nahajajo v velikih, krasnih, negovanih parkih s kostanjevimi drevesi. Ulice so tlakovane in povsod so kostanjevi drevoredi in nasadi! Zakaj pač to? Vzrok spozna le oni, ki je bil kdaj na severu v opisani pokrajini. Mesto leži na nepregledni, valoviti peščeni ravnini in najvišje vzpetine so 3-5 m visoki peščeni griči, katere nanosijo silni viharji, ki jih povzroča bližina morja. Manjši kraji, kakor npr. Eldena, Wieck itd. ležijo neposredno ob kanalu in so nekaka predmestja. Tuintam stoji kak vetrni mlin, kar daje pokrajini holandski značaj. Bil sem v enem takih mlinov, ki so izredno veliki ter imajo glavne prostore, to so shrambe, 4-5 m pod zemljo. Krila so dolga po 20-25 m in široka do 2 m, gonilna sila je pa skoraj izključno veter, ki piha v bližini morja neprestano, le redki mlini imajo tudi bencinske motorje, ki se pa uporabljajo zelo redkokrat. Splošno je pokrajina, ki je brez drevja in kjer le tuintam raste kak grmiček, zelo enolična in zato žalostna. Značilna za Greifswald so tkzv. »Brandenburška vrata«, ki so bila zgrajena pred pribl. 300 leti in tvorijo južni vhod mesta, še značilnejše so pa široke ulice, ki presenetijo v mestu z malim prometom. Kakor je promet v mestu samem neznaten, tem večji in živahnejši je po kanalu, čez katerega vodi veliko število izključno lesenih mostov, kajti po kanalu plovejo tovorne ladje, jadrnice in motorni čolni, ter so zato vsi mostovi dvižni.

Opisal sem mesto, v katerem sem živel nepretrgoma 12 mesecev kot vojni ujetnik in 2 meseca kot svoboden človek, v kolikor se mora počutiti človek svobodnega v deželi sovraga! Toda še vedno sem bil ujetnik in izredno hladna zima 1941/42 me je zelo prizadela. Termometer, ki je bil pritrjen na vratih barake, je že v začetku decembra 1941 kazal -26 °stopinj celzija! Čimbolj se je približevalo Novo leto 1942, tembolj je padala temperatura in naše trpljenje se je večalo. V januarju 1942 pa je padla temperatura na -38 stopinj celzija in ker v barakah ni bilo kurjeno, smo seveda pošteno zmrzovali. V noči od 31.januarja na 1. februar 1942, ko je mraz dosegel najnižjo stopnjo zime leta 1942, namreč

-43 stopinj celzija, se je v naši baraki dogodil tragičen slučaj: ko smo zjutraj premraženi in tresoči se od mraza vstali, smo pogrešili dvoje tovarišev pri zboru, enega Gorenjca in enega Srba. Našli smo oba na njunih ležiščih trda, zmrznjena! Še tistega dne sem prevzel na splošno zahtevo poveljstvo barake jaz in sem uredil obvezno dežurno službo ponoči in podnevi tako, da ni smel nihče neprekinjeno spati dalje, nego 2 uri, nakar ga je dežurni (bilo jih je več!) prebudil. Ko se je tak prebujeni z gibanjem nekoliko ogrel, je zaspal in nevarnost zmrznjenja se je zmanjšala za 100 %. Od dneva, ko sem prevzel poveljstvo jaz, se ni dogodil niti eden zgoraj omenjenih slučajev, ker jaz sem tovarišem stavil pogoj: ali se brezpogojno ravnajo po mojih ukazih ali pa si izvolijo drugega komandanta! Toda ostal sem komandant barake 4 mesece, to je do osvoboditve iz ujetništva, ker so tovariši uvideli, da sem jim s svojimi ukrepi le koristil!

Nekako v sredini januarja 1942 sem bil na komandanturi, kamor sem kot komandant zahajal dnevno, ter sem dobil predloženo listo onih, ki naj gredo v najkrajšem času domov. Na prvem mestu je bilo moje ime. Mojega veselja ni mogoče popisati, poleg tega sem prejel še isti dan paket iz Maribora!

Vendar so Nemci z našo osvoboditvijo odlašali iz neznanih vzrokov. Minul je mesec, minula sta dva, mi smo bili pa še vedno ujetniki. Dnevi so potekali enakomerno, mučil nas je dolgčas in kljub temu, da smo bili lačni, smo bolj pogrešali duševne hrane! Za čitati nismo dobivali ničesar, korespondenca je postajala redkejša. Kadar smo hodili na zajtrk, smo tavali v gosti, neprodirni megli, da nismo največkrat videli niti 2 metra pred seboj. Zima je že koncem marca jela popuščati in radi dolgčasja smo se skoraj vsi pričeli javljati na kakršnokoli delo. Jaz sem si izbral skladanje in sortiranje došlih poštnih paketov, tako sem vsaj prišel s tovornim avtomobilom v mesto in že to je bil zame, kakor za vsakega drugega, izredni dogodek, ker smo mogli videti, da poteka izven taborišča življenje še vedno normalno, kakor nekoč... Nekega predpoldneva v začetku maja 1942 sva s tovarišem Joškom Pintarjem (iz Stražišča!) skladala v francoskem delu taborišča pakete s tovornega avtomobila. Kakih 20 metrov dalje je stal nemški poročnik z rokami v žepih in zdolgočaseno gledal v praznino. Jaz sem delal avtomatično, ko me nenadoma Joško dregne v rebra in reče s pridušenim glasom: »Madona, glej, Franjo, to ti je punca, a jo vidiš?!« Jaz sem se s težavo vzravnal ter videl, da je oficir ravnokar malomarno salutiral, ker je pred njim stala dama visoke postave, v temnem plašču in s kovčkom v roki. Kazala nama je hrbet in jaz sem jo trenutek pogledal, nato pa, nadaljujoč z delom, sem rekel Jošku: »Ah, kje so časi....!« Komaj sem prijel za nov paket, ko me prekine Joško in mi reče: »Glej, oficir gre z njo proti nama!« Tedaj sem dobesedno odrevenel, deloma od presenečenja, deloma od sreče, kajti dama, od katere me je ločilo le še nekaj korakov, je bila – moja sestra Jadviga!!! 

                              Jadviga Golež

Skočil sem z avtomobila in kljub temu, da je oficir kričal name, sem bil že v njenem objemu in obema so tekle solze veselja po licih! Kakšno veselje, videti po 12 mesecih rodno sestro, poslanko iz domovine, oddaljene več kot 1500 km! Toda oficir nama je »milostno« dovolil le 15 minut razgovora! Predstavil sem ji Pintarja in v naglici mi je povedala o svojek križevem potu čez Dunaj in Berlin! Bila je tudi na OKW (vrhovnem poveljstvu nemške vojske v Berlinu!), vendar brez uspeha! Naglo so potekale minute, izročila mi je pozdrave, mnogo dobrot za želodec in obljubo, da se bo potrudila za mojo osvoboditev. Stražar naju je ločil s puško, kljub temu sem jo za slovo še poljubil in nato sem videl, kako je odšla skozi vrata taborišča... Joško je bil ves navdušen in tovariško sva si razdelila marsikaj, večinoma pa cigarete. Dva dni kasneje sem iz Stettina, kamor se je peljala Jadviga, prejel sporočilo, da moram še čakati...!

Obisk moje sestre me je poživil in nekaj dni sem bil kar dobro razpoložen. Tembolj sem občutil praznoto potem, ko sem ponovno doživljal krasne trenutke nenadejanega svidenja! Ujetništvo je ogabna zadeva in tak nepričakovani, vesel doživljaj vse še poslabša. Pričakoval sicer nisem ničesar posebnega, zavedel sem se pa šele kasneje, da je bil nemir v meni nekaka predslutnja prihajajoče svobode, ki ni bila več daleč in vendar nisem vedel zanjo...!!!

 VIII. Svoboda:

Dne 25.maja 1942 sem bil zjutraj poklican na komandanturo. Sprejel me je sam komandant, ki mi je sporočil, da je bila prošnja mojega očeta ugodno rešena, ter da sem z današnjim dnem svoboden in mi je tudi ukazal, da grem v skladišče po svojo civilno opravo! Šel sem takoj, predal ujetniške umazanije in prejel svojo obleko, perilo in sploh vse, kar sem bil pred 13. meseci oddal v »varstvo«.  V pol ure sem že zapustil taborišče, komaj sem imel časa dovolj, da sem se v naglici poslovil od nekdanjih tovarišev! Ko sem bil zunaj taborišča, bi si bil skoraj želel nazaj! Človek postane slabši od sužnja, nima več lastnega mnenja in postane popolnoma podrejen onim, ki mu ukazujejo! A kmalu sem se zavedel prostosti in bil sem po dolgi dobi težkih preizkušenj res vesel.

Želel sem čimprej se odpeljati s severa proti jugu, domov, kamor me je vleklo neugnano hrepenenje. Prej sem moral pa še na urad za delo (Arbeitsamt). Tu sem izvedel katastrofalno novico, da ne morem odpotovati iz Greifswalda, temveč da moram tu sprejeti službo; obenem sem moral podpisati obvezno izjavo, da bom ostal do konca sedanje vojne v mejah nemškega Reicha zaposlen! Ako ne bi hetel podpisati navedene izjave, bi moral zopet takoj nazaj v taborišče. Toda jaz si nisem prav nič želel nazaj v one ušive barake in zato sem izjavo kar podpisal! V zameno sem dobil na osnovi policijske prijave živilske karte, nakazano mi je bilo lepo stanovanje in dobil sem službo korespondenta v neki knjigarni.

Tako sem zaživel zopet normalni življenje, z razliko, da sem sedaj bil v tujini, v deželi sovražnika. Prve dni sem prihajal v svojo sobo s spoštovanjem, kajti bila je zame, ki sem bil pred nekej urami še ujetnik, elegantna. Poleg postelje še divan, veliko ogledalo (psiha), na tleh preproge, postrežba na najmanjšo besedico. Na hrano (razen zajtrka) sem hodil v menzo, vendar še takrat, leta 1942, mi ti severnjaški obedi niso ugajali: ribe, krompir, krompir, ribe! Šest dni na teden ribe, seveda le morske, krompir pa sem že takrat in ga še danes sovražim, ker sem se ga preobjedel v ujetništvu. Ostala hrana ni vredna omembe, večinoma makaroni in kaša in edina izprememba je bila solata in le redkokdaj fižol!

Sedaj sem bil zares prost, čez nekaj dni je prišlo še več tovarišev, ki so vsaj za silo lomili nemščino, iz taborišča in kmalu nas je bila lepa skupina. Ob nedeljah smo se sprehajali po okolici mesta, ob kanalu, zvečer smo se pa redno zbirali v moji veliki sobi, politizirali in večkrat na ves glas peli naše lepe slovenske pesmi, katere so Nemci začudeni, a navdušeno poslušali, kajti slovenska pesem je lepša od vseh! Večkrat sem srečeval civiliste, ki so imeli na levi strani suknjiča pripeto 6-8 cm veliko rumeno črko »P«: to so bili Poljaki, veliki reveži in občevanje z njimi je bilo strogo prepovedano in zaradi zasledovanja GESTAPA nevarno! Vendar smo jim mi Slovenci mnogo pomagali, dajali jim pri srečavanju kruha, živilski kart in cigaret!

V splošnem nisem v Greifswaldu potem, ko sem bil izven taborišča, doživel ničesar posebnega. Moja mesečna plača je znašala RM 156.- in je zadostovala za moje izdatke, vendar sem še od mame dobival denarja. Kupil sem si čevlje, a ničesar drugega, razen jedi in cigaret: užival sem, hoteč nadoknaditi pomanjkanje v taborišču. Kmalu mi je pa začelo vse skupaj presedati in zaželel sem si domov. Pričel sem dnevno zahajati na Arbeitsamt, vendar nisem mogel dobiti dovoljenja. Toda jaz sem, (brez samohvale!) v marsikakem pogledu potrpežljiv in vztrajen in tako se je zgodilo, da sem 10.julija 1942 prejel na Arbeitsamtu v Greifswaldu nakaznico za Arbeitsamt v Mariboru! Še isti dan predpoldan sem se odjavil na vseh uradih, enostano odpovedal službo v knjigarni, nato sem odšel v stanovanje, kjer sem pospravil in pripravil vse za dolgo potovanje. Takoj nato sem šel kupit vozovnico, medpotoma sem stopil še na poštni urad in sem brzojavil domov, da pridem kmalu. Priprave za potovanje so bile s tem končane.

Še marsikaj bi imel zapisati in sem tudi mnogo pozabil. A neko prigodo moram popisati, preden zaključim ta itak žalostni dnevnik: ko sem bil že svoboden in nas je bila precejšnja skupina, ter smo obupali nad povratkom domov, se je v nas porodil fantastičen načrt: hoteli smo z motornim čolnom doseči 43 km oddaljeno švedsko obalo! Pred nami je že več skupin imelo uspeh in zbrali smo se štirje, z nekim mladim jugoslovanskim pilotom na čelu, kupili smo od nekega nemškega ribiča majhen motorni čoln, kupovali počasi bencin in zaloge hrane, večinoma angleških konzerv. Neki večer v juniju 1942 smo imeli vse pripravljeno, spravili smo vse potrebno, razen krmila, v čoln, katerega smo imeli skritega pod nekim cementnim pomolom v kanalu. Žal smo pa napravili račun brez krčmarja: ko smo drugo jutro ob 4.uri prišli na dogovorjeno mesto, ni bilo o čolnu ne duha ne sluha in z njim je seveda izginila vsa naša zaloga, pa tudi ribiča, ki nam je tako pošteno zagodel, ni bilo najti nikjer več! Seveda smo za to avanturo izdali mnogo denarja, ki je bil dobesedno vržen v vodo. Do mojega odhoda domov ni nihče več poskušal kaj sličnega, ker se je vsak bal še drugačnih posledic. V juniju 1942 sem se nekoč odpeljal z izletniškim parnikom na otok Rugen kopat. Otok ni velik, skalnat in poln skalnih duplin ter znan po silnih viharjih, ki besnijo v tem kotu Vzhodnega morja. – S tovariši, ki so ostali še v taborišču, sem imel stalne stike in ko so izvedeli, da potujem domov, so me vsi prosili, naj jim pošljem slovenskih knjig! Njih željam sem po povratku ugodil in jim poslal vso svojo lepo knjižnico. Včasih sem jim poslal tudi kak paket.

Ko sem 10.julija 1942 končal vse priprave na dolgo pot, sem šel na postajo ob 12.uri, ker ob 12.20 je vozil vlak v smeri Berlina, proti jugu. Proga, po kateri sem nameraval potovati, ker je bila najkrajša in sem za vozovnico plačal RM 52.-, je bila dolga 1625 km! Po enourni vožnji sem čez Anklam, železniško križišče Pasewalk in Stettin prispel na postajo Berlin – Charlottenburg. Bil sem prisiljen 2 uri čakati na nadalnjo zvezo in zato sem si ogledal ta del mesta. Tik mimo postaje vodi krasna, asfaltirana cesta, široka do 8 m, ter tako dolga, da je velik tovorni avto, ki je ravnokar švignil mimo mene, že čez nekaj minut izgledal ko otroški voziček, ker konec ceste se je izgubljal na obzorju. Zanimiva so tudi tu »Brandenburška vrata«, ogromen slavolok s štirimi konji na vrhu, sličen rimskim slavolokom zmage. Prekrasne so tudi palače tega dela velemesta in zelo mi je žal, da si nisem ogledal v naglici vse nemške prestolnice, ki pač danes, po 2 ½ letih izgleda precej drugače...

Kmalu smo nadaljevali pot po enolični, dolgočasni pokrajini skozi Frankfurt – a.d. Oder in po nekaj urah vožnje smo bili že v Šleziji ter smo pasirali Breslavo. Vožnja je bila radi prenapolnjenega vlaka obupna, stal sem 18 ur do Dunaja. Pri Moravski Ostravi smo bili že na Češkem, v sedanjem Protektoratu. Na Dunaj smo prispeli zgodaj zjutraj 11.julija 1942 in smo imeli le nekaj minut časa za prestop za zadnjo etapo – v vlak za Štajersko! Čez Dunajsko Novo mesto smo odpeljali v smeri zanimive proge, ki vodi na Semmering! To je bil pač najzanimivejši del potovanja, ker se železnica v vijugah vzpenja 1700 m visoko in dvoje lokomotiv komaj zmaguje strmi vzpon. Kmalu smo pasirali Brück in Gradec. Čim smo zapustili Gradec, mi je začelo srce hitreje tolči, videl sem znane gričke s cerkvicami in nisem mogel dočakati konca vožnje!! Nekako ob 18.uri dne 11.julija 1942 sem prispel na glavni kolodvor v Maribor, domov! Ko sem izstopil, sem se hotel peljati z avtobusom, pa ni vozil nobeden. Zato sem odšel peš in – s tem je romana vojnega ujetnika -   Konec.

V nadaljevanju sledijo zgodbe, ki jih je ata pisal v petdesetih letih na podlagi svojega dnevnika. Ne glede na to, da se ponekod razna dejstva razlikujejo od Dnevnika, sem jih pustil takšne, kot jih je ata napisal, saj so razlike nastale verjetno zaradi časovne odmaknjenosti, pa tudi zaradi človeškega spomina samega.

Kos kruha ......

Po bombardiranju Beograda v aprilu 1941 je nastala tišina vsepovsod, v zraku, pa tudi v – želodcih. Negotovost preživljanja je bila vse večja in ko je minulo prvih 24 ur brez vsakršne hrane, sem se šele zavedel, kaj pomeni biti lačen. Kadil sem, pil črno kavo, čital in premišljeval, kako bi se dokopal do nečesa užitnega. Iz stanovanja nisem šel nikamor, ker nisem vedel, na koga ali na kaj bi mogel naleteti. Životaril sem v negotovosti, kaj naj storim, ker še vedno nisem bil uverjen, da se strahote 6.aprila ne bodo ponovile. Med tem je minul prvi dan stradanja, ki je bil najhujši, kljub temu pa sem ponoči zaspal za nekaj ur. Seveda je bilo prebujenje vse prej ko prijetno, kajti pomanjkanje hrane je postalo neznosno.

Nekolikokrat sem se odločil, da grem pogledat, kaj se dogaja po mestu, toda še ves dopoldan 10.aprila sem preživel v svojem stanovanju. Vse huje pa je pritiskala lakota in popoldan istega dne sem končno prilezel iz svojega brloga v stranski ulici in se napotil proti železniški postaji. Kakor sem se prepričal kasneje, je bilo to edino pametno, kar sem mogel takrat storiti. Ko sem šel proti postaji, sem srečeval vsake vrste ljudi, nikogar pa nisem videl, ki bi kar koli jedel. To me je predvsem potrlo, kajti moje upanje, da bi staknil vsaj košček kruha, je popolnoma splahnelo. Ko sem prispel na cilj, sem videl precej ljudi, ki so pohajkovali sem in tja in trgovali. Videl sem velike hlebe kmečkega kruha in usta so se mi osušila, ker sline ni bilo več, da bi jo požiral, pač pa sem z velikimi očmi gledal polne torbe, v katerih prav gotovo ni bil samo kruh. Bil sem pošteno sestradan in moji pogledi so morali biti že kar vsiljivi ali pa proseči, ker me je nenadoma ogovoril starejši, v obrnjen ovčji kožuh oblečen kmet:
»Hleba, gospodine ? Imate sat ?«

        »Ne, hvala!« sem odgovoril. Imel sem sicer zapestno uro, pomladanski plašč in še marsikaj, kar bi bil mogel zamenjati, toda od ure se nisem hotel ločiti, raje sem stradal. Za denar pa nihče ni hotel prodati ničesar. Zato sem odšel v čakalnico, kjer je bilo mnogo ljudi, ki so posedali v gručah in se razgovarjali poltiho. Šumelo pa je kakor v panju. Zelo me je mikalo izvedeti, kaj govorijo in sedel sem na prazen prostor na klopi med gručo ljudi neopredeljenega porekla in poklicev. Da bi ne vzbudil še več pozornosti, kakor sem je že, sem privlekel iz žepa star časopis in se navidezno zatopil v branje. Zelo sem se moral premagovati, da nisem kar poskočil, ko sem nenadoma zaslišal pritajen pogovor v – slovenščini: »Pa ne pozabi vzeti dovolj kruha s seboj!« 

Drugi pa je vprašal : »Tone, pa je sigurno, da bomo mogli čez most?« »Seveda je, saj nas bo vsaj štiristo!«

 To so bili že kar rebusi na kvadrat in čeprav mi je krulilo po drobovju, me je vendar ta pogovor zanimal neprimerno bolj. Toda kako se vmešati ne da bi vzbudi nezaupanja ? Tedaj sem se poslužil precej nedolžnega trika: Navidezno razburjen sem zložil časopis, ga vtaknil v žep površnika in polglasno zagodel:

  »Hudič vzami to godljo!«

 Pri tem sem računal dobesedno na hudičevo pomoč, kajti če sta me soseda čula in razumela, sta morala vedeti, da sem Slovenec. In res: komaj sem vstal, se je dvignil tudi mlajši od obeh in mi pošepetal: »Prosim, sedite še malo!«

  Led je bil prebit, pričeli smo razgovor v troje in bil je prav zanimiv. Nace in Tone, oba sta bila poljska delavca iz Belokrajine, zaposlena že dlje časa v Banatu, bila sta pa vendar skrajno nezaupljiva in s težavo sem izvlekel iz njiju, da se pripravlja večja skupina Slovencev za odhod iz Beograda peš skozi Slavonijo, kajti železniške zveze so bile takrat še prekinjene. Naš pogovor pa se je nenadoma zataknil, ker je pristopil nek njun znanec, ki je zagodrnjal nekaj nerazumljivega, nato pa naglo odšel in se z nenavadno spretnostjo pomešal med množico. Njuno nezaupanje se je stopnjevalo in ko sem vprašal glede podrobnosti skupinskega odhoda, sem prejel izmikajoč odgovor : »Ni še sigurno, če bomo šli že danes.«
 »Kje pa se pravzaprav nameravate zbrati ?« Nastavil sem mu nedolžno past in hlastnil je po trnku, kot neizkušen lipan: »Onkraj Save, v Zemunu. Pa saj se še vidimo jutri!«

  Jaz pa sem sedaj točno, nekako nagonsko vedel, da je to le jalov izgovor, obrnil sem se in odšel brez pozdrava. Pri tem sem pozabil najvažnejše, še za krajec kruha sem ju  nameraval prositi, toda nazaj, ne, nazaj nisem več hotel. S težkim srcem sem gledal kmete, ki so jedli kruh in prigrizovali čebulo in slanino. Gledal sem jih s težavo, požiral sline, si prižgal cigareto in odšel naglo v svoje stanovanje, da pozabim na kruh, na glad, na vse. Le kos kruha sem si zaželel, toda ni ga bilo.....

   Bil je 10.april 1941 in naglo sem pospravil svoje borno imetje v majhen kovček, nato pa sem odšel proti Zemunu. Na zemunski železniški postaji je bilo izredno živahno. Zbirali so se vse vrste ljudje, vsak pa je imel nahrbtnik, culo ali kovček, sestajali so se v gručah, govorili poltiho in čudno se mi je zdelo, da ne odrinemo. Zdelo se mi je, da čakajo nekakega vodje, kajti bližala se je polnoč in večina je spala po klopeh, nekateri pa so jedli, sicer zelo skromno, toda jedli so vendar, zraven pa pili slivovko. Bil sem docela osamljen, lačen, utrujen, imel sem pa eno samo veliko željo: kos kruha ..... Toda kako ga dobiti, nihče ga ni prodajal, nihče ponujal, nobenega znanca nisem imel, Toneta in Naceta pa v temi nisem mogel najti nikjer. Tako je minul 10.april in 11.aprila ob 1.uri zjutraj je nenadoma postala vsa ta množica živahna in polagoma se je vse pričelo pomikati proti zapadu. Cilj mi je bil sedaj že jasen in prerinil sem se med petdesetorico na čelu stopajočih, ker nisem hotel ostati v ozadju. Korakali smo molče po železniški progi, ki vodi iz Beograda proti Sloveniji, molčali smo, le tu in tam je zažarel ogorek cigarete. Potovali smo počasi, vendar enakomerno in vztrajno, napočil je 12.april in prispeli smo v Vinkovce. Tu smo se razkropili, da bi dobili kaj za pod zob. Toda imel sem pošteno smolo, kamor sem prišel, sem slišal : »Nemamo hleba!« Nekateri so imeli več sreče, dobili so kak krajec kruha, čebulo, toda vsak je rabil to malenkost zase. Strašno sem trpel zaradi gladu, kadil sem pa samo ponoči, ker podnevi zaradi suhega grla nisem mogel. Imel sem že privide : videl sem hleb kruha, skodelo mleka, kos mesa in – prebudil sem se v travi ob progi, kjer je čez dan počivala vsa kolona, da si odpočije od napornega pešačenja. Proti večeru 12.aprila smo se zopet dvignili in čul sem polglasne pogovore, da prispemo drugo jutro v Sremsko Mitrovico. Bil sem na kraju svojih moči, hodil sem s težavo, cigareta mi še ponoči ni več dišala, strašno sem bil lačen. Čital sem mnogo neverjetnih opisov gladu, toda nikdar si nisem mogel predstavljati, kaj pomeni, biti na smrt lačen ! Zdaj bi bil pripravljen dati vse za kos kruha !! Ne morem pa podati definicije, kaj sem si takrat predstavljal pod »vse«, kajti ura je bila še vedno na moji levi roki, čeprav bi jo mogel zamenjati za kilogram kruha ! Pa sem raje stisnil zobe in se tolažil z mislijo, da bo tudi vse to minulo. In res je minulo.

To noč nismo počivali, pričela se je ogorčena tekma s stisnjenimi zobmi in praznimi želodci za to, kdo bo prvi prikorakal  Sremsko Mitrovico, kdo bo tisti srečnež, da bo dobil vsaj kos kruha. Napel sem vse sile svoje volje, da sem ostal na čelu kolone in res, okrog 5.ure zjutraj smo prispeli v mesto. Kot bi mignil, smo se razkropili. Kar nagonsko sem krenil z glavne ulice v stransko, kjer so bile med vrtovi vile. Pri prvi hiši sem potrkal na vrata, pred očmi so se mi utrinjali žareči kolobarji od slabosti v praznem drobovju. Nenadoma začujem otroški glas, krogi se zožujejo, držim se za železno vrtno ograjo, krogi postajajo ožji, se razširijo, pred seboj zagledam obrise dekliške postavice in že jo vidim vso v beli obleki in začujem njeno vprašanje, ki ga je izrekla pač najmanj desetkrat : »Šta želite, gospodine ?« Odgovor je bil kaj preprost : »Molim malo hleba !« »Odmah dodjem !« zažvrgoli moja mala rešiteljica, kaka 10-letna punčka in odbrzi v hišo. Jaz pa ponovno zagledam žareče obroče pred očmi, v glavi mi kljuje neznana bolečina, v podzavesti začujem eksplodiranje bomb, žvižganje avionskih siren in - konec.... Ko sem se zavedel, sem bil v ležalnem stolu, okoli mene pa kruh, bel kruh, pa orehova potica, pečena jagnjetina, jajca in še marsikaj !!! Kako sem jedel, o, kako sem jedel in kar basal v svoj ubogi, sestradani želodec. To je bilo 13.aprila 1941, zjutraj med 5. in 6.uro, en teden po tem, ko je bil bombardiran Beograd ! Toda šele takrat, po štirih dnevih stradanja, ko mi je bilo že 33 let, sem spoznal, kaj pomeni, biti lačen in kolikšno vrednost ima – kos kruha.......!

Meja človeške zmogljivosti !

Že pred drugo svetovno vojno smo slišali o atletih-silakih, ki so nekateri v krajšem, drugi v daljšem razdobju razkazovali svoje izredne telesne zmožnosti. Poglejmo si Finca Nurmija, maratonskega tekača, ki je bil skoraj četrt stoletja absoluten gospodar na dolgih progah, spomnimo se Dempseya in Schmellinga, ki sta vsak dolgo število let branila naslov svetovnega prvaka v boksu. Toda vsi ti in še drugi so imeli za svoje uspehe izredne pogoje. Oglejmo si pa sedaj še nekaj onih, ki so za časa druge svetovne vojne doživeli in preživeli strahote in vzdrževali nenavadne napore, pa bomo z objektivno primerjavo mogli in morali priznati, da so ti bili, vsekakor brez predhodnega treninga, v boljši kondiciji.

Beograd 6.aprila 1941 zjutraj je bil ena sama groza in strah. Kdor je le mogel, je bežal iz mesta kamor koli na deželo, ker tam je bilo pač najvarneje. Štiri dni pred nemškim letalskim napadom na Beograd sem pripotoval v glavno mesto in jutro 6.aprila me je presenetilo z bobnenjem letal, z grmenjem protiletalskih topov na Kalemegdanu in strahovitimi eksplozijami bomb po vsem mestu. Nahajal sem se v stanovanju sestrične poleg takratne Narodne biblioteke pod Kalemegdanom in res nisem vedel, kaj naj storim. Na stropu je visela slepa žarnica – električna centrala je bila razbita, vodovodna pipa je bila prazna cev – mestni vodovod je bil zbombardiran, ulice so bile prazne – Stuke so s strojnicami pikirali posameznike.

Ves dan sem ostal v stanovanju, sestrična in svak pa sta odšla v zaklonišče, česar pa jaz nisem hotel storiti: bal sem se nečesa neopredeljenega. Pojedel sem malo kruha in košček salame, si na špiritnem kuhalniku skuhal turško kavo, kadil Ibarce in ogledoval sovražna letala, ki so divjala nad mestom. Bil sem silno utrujen, a zaspati nisem upal. Toda človeško bitje je čuden stvor: Še tak brezup mu vliva znova in znova pogum na zopetno izboljšanje.

Nastala je tema, letala pa so brez prestanka bombardirala brezbrambno mesto. Ponoči sem letala in smer njih letenja še bolje videl, ker je vsak avion imel spredaj po dve, zadaj na repu pa po eno luč radi razpoznave. Noč je bila strašna, dolgočasna ter utrujajoča. Le počasi je napočilo jutro 7.aprila, drugega dneva groze. Ves dan isti strašni prizori razdejanja, ko pa je zopet noč razširila svoja temna krila nad izmučenim mestom, tedaj je pribesnela z vzhoda košava, silen pomladanski vihar, ki so ga Huni brž izkoristili. Letala so pričela metati zažigalne bombe in na vseh koncih je Beograd zagorel s plapolajočimi plameni in nikogar ni bilo, ki bi gasil.... Bila je prava noč groze in strahu.

Toda vse mine, minula je tudi ta strahotna noč, napočil je 8.april, ki se v ničemer ni razlikoval od prvih dveh dni švabskega napada. Bližala se je tretja noč, ko tudi za trenutek nisem zatisnil očesa, pogledoval sem na svetleči kazalec svoje ročne ure in nenadoma se mi je zdelo, ko da mi je neka neznana sila iztrgala drobovje, ko da mi je bil odvzet kisik za dihanje! Kaj se je vendar zgodilo? Nagonsko sem zopet in zopet pogledoval na številčnico ure in končno dojel, da je točno polnoč in že je zabučalo oglušujoče tuljenje letalskih siren na zemunskem letališču. Kaj je torej bilo ? Potreboval sem nekaj minut, da sem se osvestil in tedaj sem skoraj z zaprepaščenjem uvidel, da se je ravnokar zgodilo nekaj zgodovinsko važnega: Nemci so namreč prenehali z uničevanjem Beograda in ta nenadni prehod od bombardiranja v gluho tišino noči ali jutra 9.aprila 1941 je učinkovalo kot padec v brezno brez dna.

Še sem počakal kako uro, toda vladal je mir, tedaj sem utrujen padel na divan in zaspal kot ubit.....

Ko sem se prebudil, je bila tišina, sijalo je toplo pomladansko sonce, sestrična je nekaj pripravljala za kosilo, jaz pa sem nejeverno ogledoval okolico, ker sam sebi nisem mogel verjeti, da sem v bližini letališča ostal živ in zdrav.

Po dolgih letih minulega trpljenja, ko sem mimogrede spoznal švabska taborišča, sem se spomnil, koliko pravzaprav vzdrži normalni človek v primeri s treniranim atletom. Kje so torej meje človeške zmogljivosti?  Vprašajte one, ki so štiri leta vzdržali najhujši teror v taboriščih, pa boste dobili odgovor: moralna moč je vredna več od telesne kondicije.........! In partizani?  O tem pa kdaj pozneje kaj več.

Panika!

Med okupacijo je marsikdo doživel prav čudovite stvari. Nekateri je imel srečo, drugega pa se je stalno držala smola. Jaz sem bil in sem še tisti tip človeka, ki se poskuša za vsako ceno izogniti nesreči, ampak ko da je začarano, vedno cepnem v najgostejšo mlakužo. Pri vsem tem pa imam vendarle nekaj sreče: namreč bil sem neštetokrat v smrtni nevarnosti, pa sem še vedno odnesel zdravo kožo....

V zgodnji pomladi 1945 sem potoval v Celovec po opravkih in sem v pičlih dveh urah uredil vse kar zadovoljivo in ravno sem se nameraval »vkrcati« na tramvaj, da čimprej pridem na postajo, tedaj pa prično kot za stavo tuliti sirene: znak za letalski alarm. No, to ni bil prav nič prijeten intermezzo, pa pomagaj si, če pa Yankiji niso vpraševali, ali ti je prijalo ali ne! Oni so prileteli, odvrgli bombe deloma načrtno, deloma »po okusu« in zopet skoraj neovirano odleteli v svoje sredozemske baze.

Letalskih napadov se nisem bal, imam kar dovolj izkušenj iz leta 1941, ko sem v Beogradu 3 dni in 3 noči okušal, kaj se pravi bombardiranje. Imam pa zagoneten strah pred zaklonišči, to pa je tudi vzrok beograjske »avanture«. Ko so utihnile sirene, bilo je 11.00 dopoldan, so bile ulice nenadoma prazne, ko da jih je pomedla kuga. Hotel sem po stranskih ulicah oditi na železniško postajo, pa me je že nahrulil LS-policist in me brutalno porinil proti stopnišču dvonadstropne hiše. Komaj sem bil na vrhu stopnic, sem zaslišal močno bobnenje in FLAK je pričela lajati z vsemi kalibri, da je vse ozračje brnelo in vibriralo od strahotnih eksplozij izstrelkov, katerih intervencija pa je bila brezuspešna, razen slučajnih zadetkov.

Medtem sem se prerinil v klet, kjer je stala in sedela množica ljudi, nekateri z blaznim blesketom v očeh, zopet drugi preklinjajoč vojno in seveda zaveznike, kajti zaradi nacistične propagande je bilo tudi ljudstvo Avstrije prepričano, da so povzročitelji do sedaj najstrašnejše vojne v svetovni zgodovini zgolj Angleži in Amerikanci. Če bi to s takimi narobe-nazori zastrupljeno množico kdo poskušal prepričati o nasprotnem, bogme, slaba bi mu predla.

Radio je javljal: bombe padajo na kolodvor, poškodovano je skladišče. Tedaj so se slišale odurne kletve in najhujše so bile ženske, furije v rumenkastih uniformah. Večina pa je stokala in hotela pobegniti iz zaklonišča, kar pa se jim zaradi straž ni posrečilo. Mnogo je bilo nemških vojakov, ki so z zbeganimi očmi gledali vsi obupani, se grabili za dele uniforme in se splošno vedli mnogo strahopetneje od civilnega prebivalstva. Seveda, bili so frontarji, ki so po prestanem dopustu tik pred odhodom na fronto na lastni koži občutili, kaj je pravzaprav vojna.... Radio je znova avtomatično poročal : FLAK je zadel ameriški B 29, ki se nevarno nagiba in bo vsak hip strmoglavil! V tem trenutku je ljudi v kleti zgrabila prava množična psihoza, grozili so z nesmiselnimi besedami, mahali z rokami in njih besnost ni poznala meja. Nenadoma je glas iz zvočnika z nenaravno mirnim glasom sporočil, da B 29 ni strmoglavil, temveč je po odmetu bomb odletel v smeri Dunaja. Scena se ni spremenila, slišal sem izraze, ki bi se jih moral vsak inteligenten človek sramovati. Toda oni sami so bili Herrenvolk, Američani pa – zveri.....

Stal sem naslonjen na steber in iz dolgočasja čital časopis Karawanken-Bote, ko se je vsa stavba v temeljih stresla, zagrmela je strahotna eksplozija, omet se je vsul na nas vse in zopet je množica otrpnila v grozi, cela gruča ljudi, moških in žensk, je vdrla proti izhodu, toda vrata so bila zaklenjena! Tedaj pa je izbruhnila panika, ki je nisem doživel resnično še nikoli, edino v filmu sem jo videl: vse je drlo k izhodu, se prerivalo, kričalo in nastal je splošni pretep, ki ga je s silo in težavo zaustavila policija s – pendreki. Vendar pa vreščanja histeričnih žensk, besnenja uniformiranih moških ter civilistov ni prenehalo vse dotlej, dokler se ni pojavila ogromna postava SS-ovca, ki je s pištolo v roki z besnim glasom prekričal nečloveško vpijočo množico in zagrozil z ustrelitvijo vsakomur, ki ne bo utihnil. V trenutku je nastala tišina, zvočnik pa je neprizadeto zagodrnjal: bombniki odleteli iz zračnega prostora Celovca v smeri sever-sever-vzhod, t.j. proti Dunaju. Komaj je poročilo izzvenelo v zatohlem prostoru, so zatulile sirene, vrata sodobnih katakomb so se odprla, alarm je bil končan.

Ko sem se v gneči izrinil na Hitler-Platz, sem tam zagledal petero brezobličnih človeških trupel in zagabilo se mi je, da bi skoraj bruhal, čeprav tisti dan nisem še ničesar jedel. Naglo sem jo pobrisal proti postaji in v zadnjem trenutku ujel vlak proti Gorenjski. Ko smo se odpeljali z Jesenic, je zatulil alarm in kakih 20 srebrnosivih B 29 z belimi progami na jasnem nebu je sigurno plavalo proti jugo-zapadu.....

 Pot v negotovost.....!!!

Kako krasen občutek ima človek, ki potuje na dopust:  vse dokumente ima v redu, vozni listek v žepu in točno ve, da bo ob določenem času dospel na svoj cilj. Vse drugačni občutki so obhajali mene in vse moje tovariše, ko smo dne 13.aprila 1941 zapuščali Sremsko Mitrovico, ker smo morali zopet peš po železniški progi proti severozapadu, ne da bi slutili, kdaj in kje bo naše negotovo potovanje končano. Bilo je dolgočasno pešačenje in popoldan 16.4.1941 smo pricincali, izmučeni do nezavesti in gladni do smrti, v bližino Slavonskega Broda. Tam je stal tovorni vlak, dolg kot večnost, napolnjen kot škatla sardin, nas pa čez 400 in zdaj glej, kako in kje boš našel prostor! Bila se je ogorčena borba na stopnicah vlaka, toda mi, ki smo bili po celotedenskem pešačenju iz Beograda utrujeni do skrajnosti, nismo imeli nikakih izgledov. Marsikateri je dobil sunek s pestjo v brado, se zavalil v travo ob progi in obležal. Ker nisem videl nikakih možnosti, da bi se skobacal vsaj na streho, sem zlezel pod vagon, se s pomočjo kovčka nekako namestil med osjo vagona in prečnim traverzami in tako potrpežljivo čakal, kdaj se naš »transport« premakne. No, vsaka stvar ima svoj konec, toda čeprav sem bil čakanja že naveličan, vendar sem se večkrat moral zakrohotati, ko sem poslušal nesmiselne prepire med seboj, kajti v »pritličju«, to se pravi čisto pri tleh, ni bilo prepirov, saj jih je prav malo, ki so si drznili k nam, »izobčencem«. Stvar je bila namreč dovolj nevarna, le majhna nepremišljena ali nerodna kretnja in potovanja je bilo za vedno konec. Vlak je bil neznansko dolg in med počasno vožnjo jih je bilo mnogo, ki so cepnili z vagonov, toda nesreče ni bilo, ker vsak se je naglo pobral in se na en ali drugi način zopet zavihtel na vlak. Končno je bilo to »potovanje« vsekakor prijetneje, kot pa naporno in obupno pešačenje. Okrog polnoči istega dne smo se vendar »priguncali« v Zagreb in tu smo zagledali prve Švabe. Seveda so takoj pokazali svojo »visoko kulturo«: za vsako nerodno kretnjo je migal revolver pred nosom in blaznega kričanja in tuljenja je bilo na pretek. Nameraval sem »izhlapeti« in sem se s kovčkom v roki napotil proti podzemskemu prehodu, da bi prišel na drugi peron in s tem eventualno v prostost. Za čudo je bil vhod v podzemlje nezastražen in celo razsvetljen, ko pa sem na drugi strani počasi korakal po stopnicah navzgor /ker sem bil silno izmučen/, ves vesel, da se mi je tako »po ceni posrečilo«, me je nenadoma prestresel krik švabske kreature s puško v rokah: »Halt!«  Še je tulil nekaj v čudnem narečju, jaz pa sem »brzovozno« odromal tja, odkoder sem prišel. Kmalu nato so nas segnali v potniški vlak z napisom Zagreb-Ljubljana in bil sem res vesel, da bom kmalu prispel  tja, kamor sem si želel. Na odhod smo pa čakali še vso noč, kajti Švabi so nas že preštevali, mi pa seveda takrat še nismo vedeli, kaj to pomeni. Bilo je že pozno jutro, ko smo se počasi odpeljali iz Zagreba, toda vožnja ni bila več svobodna, pri vsakih vratih je stal oborožen vojak. V vsem vlaku smo bili izključno civilisti, brez orožja, vsi smo bili utrujeni in lačni in kmalu po odhodu iz Zagreba sta v mojem vagonu umrla dva mlada fanta, najbrž zaradi izčrpanosti. Čudno se mi je zdelo, da je takoj prišel švabski zdravnik, ju pregledal, nato poklical oficirja in na njegovo povelje so oba kar med vožnjo vrgli iz vlaka. Prej pa so jima pobrali še vse, kar je imelo kakršno k vrednost, čudno pa se mi je zdelo, da ju niso še slekli. Toda kmalu se je pokazalo, da to ni edini slučaj, množično so se onesveščali mladi in stari možje in blizu Brežic se je vlak ustavil. Izgnali so nas iz vlaka in pod oboroženim spremstvom smo odšli v neko vas, najbrž je bila Dobova, kjer smo za drag denar lahko kupili živila:  kruh, prekajeno meso, jajca itd. Toda cene so bil »primerne« povpraševanju :  za eno samo jajce sem plačal din 50! Ostalih cen si nisem zapomnil, vem samo to, da so bile fantastične. Vendar smo se le najedli, kdor je imel kaj prida denarja, si je nakupil kaj več za pot. Kakor večina ostalih tovarišev sem bil tudi jaz tako kratkoviden in sem nakupil živil, ki so zadostovala za en sam dan. To se je kaj kmalu kruto maščevalo.

Nadaljnja vožnja je bila vsaj še kaki dve uri kar znosna,ker smo se pošteno podprli z dragimi dobrotami. Kmalu smo zagledali Zidani most in – prekinjeno zvezo z Ljubljano! Vlak je brez postanka vozil dalje in okrog 10.ure dopoldan smo prispeli v Celje..  Ko je vlak obstal, so nas surovo nagnali iz vagonov, formirali v kolone po 5 mož in odkorakali smo v vojašnico v Gaberje. Bil je 17. april 1941, dan, ko se prične moje vojno ujetništvo, čeprav sem bil samo zajet, ne pa ujet, kot – civilist! To pa je tudi zadnji  datum, ki ga bom navedel, ker sem po tem dnevu vedel le, kdaj sem lačen ali sit, kdaj je dan ali noč, vse drugo mi je postala deveta briga, sej sem itak postal ujetnik.

Naslednje jutro so nas zbudili zelo zgodaj, toda čudno, sicer pa karakteristično za »Herrenvolk«, čeprav so nas imeli ujete, torej smo bili njihovi sužnji brez volje in pravice, se vendar nihče ni spomnil, da bi nam dal košček kruha ali vsaj vročega kropa, ker aprilsko zgodnje jutro je bilo pasje hladno. Da je vsak začetek težak, sem vedel že od mladih dni, ko sem bil še svoboden, nikdar mi pa še nihče ni kratil osebne svobode in zato tudi nisem mogel vedeti, da ni dobro, če poveš svoje misli tistemu, ki je gospodar nad tvojim življenjem. Tako sem torej stopil k SS-ovskemu oficirju in ga naivno vprašal, kdaj bomo dobili zajtrk. Komaj sem izustil tistih nekaj potrebnih besed, sem mislil, da se bo vsa vojašnica s celjskim gradom vred zrušila name, tako je rjovel ta debeli, zaliti merjasec. Pa se je kmalu umiril, stopil bliže k meni, najbrž zaradi prestrašenega obraza, me potrkal po čelu, se gromko zakrohotal in gugajoč odšel v pisarno. Najbrž se mu je nekaj podobnega zgodilo prvič v njegovi »praksi«, zato me niti udaril ni. Jaz sem se pa z vsemi, ki so bili priča tega nenavadnega prizora, kljub praznemu želodcu prisrčno nasmejal, češ , kaj nam pa morejo. Medtem so nas začeli odbirati po 40 in stati smo morali na mestu, šteli in preštevali so nas zopet in zopet in po dveh urah mučnega čakanja so nas v skupinah odgnali na cesto, nas nabasali na kamione in odpeljali smo se  v smeri proti Mariboru. Tu pa smo bili na svoji zemlji, poznali smo vsako vas, poznali smo zeleno Pohorje, želeli smo si čistega zraka, toda vsa kolona je bila zavita v oblak prahu, da smo komaj dihali. Bili smo lačni, še bolj pa žejni , stlačeni na ozek prostor smo morali stati in še dobro paziti, da kateri ni omahnil čez rob kamiona. Na Tržaški cesti na Teznem pri Mariboru se je ves transport iz neznanih razlogov zataknil. Nedaleč je bila hiša, kjer so stanovali starši, videl sem v kuhinjo in kakih 60 metrov oddaljena je hitela mama proti domu, ne sluteč, da je sin tako blizu, njen sin, ki ga je imela za mrtvega. Ko sem jo zagledal, sem dvignil obe roki, toda preden sem utegnil zavpiti, je nemški stražar nastavil bajonet na moj hrbet in zasikal, da me takoj ustreli, če ne bom molčal. Gledal sem svojo mamo, ki je hitela proti domu, tam je bil tudi ata, pa 8-letni sin. Priznam, da sem imel solzne oči, pa več od besa, kot od žalosti. Nekaj minut nato se je naša kolona premaknila, nadaljevali smo vožnjo v negotovost....

Ko smo pridrveli na trg pred glavnim mostom, smo zavili po desnem bregu Drave proti Studencem in dalje, dalje ob vznožju ljubljenega Pohorja. Prevelika utrujenost nas je prisilila, da smo polegli po kamionih, stisnjeni kot slaniki, vendar pa smo hipoma zaspali.. Morali smo voziti zelo naglo in spati zelo dolgo, kajti zbudili smo se šele drugo jutro in še vedno so kamioni dirjali po cesti naprej. Toda nihče od nas ni poznal te, med srednjevisokimi gorami skrite zelene doline. Kmalu pa smo se ustavili in na križišču smo zagledali rumeno prepleskano tablo z napisom : Lavamünd! Torej so nas privlekli na Koroško, v Labodsko dolino, toda kaj hočejo tu z nami, to nam je bila vsem uganka. Pa smo kaj kmalu izvedeli, kam ta švabski pes taco moli. Naglo smo se razvrstili, vsaka skupina pri svojem kamionu, vsak je dobil kositrno posodo, žlico in košček kruha, počasi smo se pomikali proti kotlom, kjer so nam nalili nekake prežganke in čeprav je bila ostudna, smo jo vendar popili, da smo si vsaj malo omočili izsušena usta. Mislim, da je bil že deseti dan, odkar sem jedel nekaj spodobnega, s čemer pa nočem reči, da je bil ta zajtrk – »spodoben!« Bil pa je isto, kot v normalnih, svobodnih časih kaviar, ki pospešuje tek. Ampak nam »pospešitve« teka ni bilo treba, potrebovali bi le pošten kos kruha. Pa to so bile samo želje, da bi pa kako uniformirano kreaturo zopet vprašal kar koli glede jedi, tega sem se izogibal. Toda ti SS-ovski peklenščki so imeli vražje dober spomin. Tisto popoldne me pokliče prav tisti surovež, ki me je v Celju nahrulil zaradi zajtrka, v svoj šotor, mi ponudi sedež in cigareto. Sedel sem na nizek stolček, cigareto pa odklonil in mu ponudil »Ibarco«, ki jo je tudi vzel in celo pohvalil. Zelo sem bil radoveden, kaj bo sledilo temu  diplomatskemu uvodu. Uganil sem, kot da rešujem začetniško križanko : ker znam nemško, kar sem dokazal že takrat v Celju, bi želel, da mu sestavim kartoteko vseh ujetnikov v vsemi potrebnimi podatki. Rekel sem mu, da je to v enem popoldnevu nemogoče, ker bomo najbrž kmalu odpotovali. Brutalno me je prekinil, da naj skrbim za to, kar mi je ukazano, nikar pa naj ne vtikam svojega nosu tja, kjer nimam kaj iskati. Pa se je kmalu pomiril, mi dal kartone, črnilo in peresnik z ukazom, da drugo jutro pričnem z delom. Ne da bi pomišljal, sem sprejel to delo, sicer bi pa odklonitev moje stanje še poslabšala. Takoj sem kombiniral, da je to velika korist zame, saj bom na ta način na »legalen« način spoznal vse neprostovoljne »potnike« tega transporta. In res: še potem, v taborišču, sem mnogim sodrugom lahko na osnovi teh prvih podatkov mnogo koristil.

Že zvečer tistega dne smo dobili šotore in odeje in sicer po en šotor na 5 ljudi. Hrana je bila sicer pasja, toda vsaj redna in čeprav se nikdar nobeden ni mogel nasititi, smo vendar kar dobro shajali, ker dela ni bilo nobenega. Noči pa so bile vražje mrzle in nekaj dni kasneje nas je zasul sneg. Pošteno smo kašljali, toda pomoči ni bilo nobene. Svoje »delo« s  kartoteko sem opravil v dveh dneh in najbrž vsaj z »dobrim« uspehom, ker me je Schwarz poklical v svoj šotor, mi serviral nekako ribjo konzervo, bel kruh, kozarec vina in turško kavo! Vraga, sem pomislil, to pa ni slabo in najedel sem se kruha prav pošteno. Žal mi je bilo, ker štruce nisem mogel vzeti s seboj, toda kaj sem hotel. Po končani pogostitvi je Schwartz togo vstal in me čisto uradno odslovil. Nekaj dni kasneje so nas zopet naložili na kamione in po nekaj urah vožnje smo prispeli na neko malo železniško postajo, katere imena si nisem zapomnil. Tam je stal dolg tovorni vlak, poln ujetnikov in nas so stlačili po 60 v en tovorni vagon, nam pustili ozko špranjo kakih 20 cm, v kot vagona pa postavili pločevinasko posodo za opravljanje potrebe.

Sedaj so se pričele resnične strahote, kajti hrano so delili le enkrat dnevno, razen juhe še košček salame ali sira in malo kruha, vsekakor premalo. Vozili smo se noč in dan brez prestanka, včasih stali po 24 ur na stranskih tirih, najbolj pa sta nas mučila strahovita žeja in slab zrak. Samo en prizor bom opisal za ilustracijo, kake sadistične zveri so bili naši mučitelji. Nek ujetnik je stražarja prosil in prosil za malo vode, ta pa dolgo časa ni hotel ničesar slišati. Nenadoma pa vzame prazno čutarico, stopi k bližnjemu vodovodu na postaji, natoči, stopi k vagonu in prične počasi piti. Ko spije do polovice, si mlaskaje obriše usta, nato pa počasi zlije vso vodo na tla....Revež, ki je to gledal, ni več vzdržal, onesvestil se je in padel v naročje tovarišev, kot bi ga pobil s kolom! Sličnih grozot je bilo vsak dan več kot preveč. Nekega dne smo vozili skozi postajo München, nekaj dni kasneje pa mimo Leipziga. Zdaj smo že vedeli, da gremo daleč na sever. In res, že čez nekaj dni smo obstali na postaji Berlin-Panckow. Toda vožnje še ni bilo konec, pripeljali smo se v Stettin, nato pa zopet isto pot nazaj in končno so nas izgnali iz vagonov na postaji Neubrandenburg. Bilo je kasno ponoči, lilo je kot iz škafa, korakali smo skozi neznansko dolg drevored visokoh jagnedovih dreves vsaj pol ure, prispeli v nekake ušive barake in popadali kot snopje po tleh. Zaspali smo v trenutku kar brez večerje.

S tem je bilo negotovosti konec, ker smo naslednje jutro na vse zgodaj izvedeli, da se nahajamo v taborišču vojnih ujetnikov v STALAG-u II.a. Vendar nismo ostali tu več kot kakih 10 dni, nakar smo potovali zopet dalje proti severu in prispeli v STALAG II.c v mestu Greifswald. Tu sem ostal in životaril 16 mesecev.......

Sličice iz taborišča

To, kar želim napisati, ni sedaj, po 15-ih letih ničesar novega. To so odlomki najtežje dobe mojega življenja. Kdor pričakuje senzacij, bo razočaran, kajti tiste zgodbice, katerih se spominjam, so resnične in mnogokrat krute, ker v vsej goloti razgaljajo strahotni sistem taboriščnega življenja druge svetovne vojne.

1.     SS-ovsko »junaštvo«

Prestradane, žejne, neprespane in zaradi negotovosti prestrašene so nas Švabi iz natrpanih vagonov tovornega vlaka zbasali v kamione, iz katerih so nas po dvodnevni vožnji brez hrane spodili na oduren prostor, poln smeti in vseh mogočih odpadkov, obkrožen z nizkimi lesenimi barakami brez oken. Postavili so nas v vrste in nas ogledovali, kot da smo bitja z drugega planeta ali redki živalski primerki za zoološki vrt. Njih surovost je bila brezprimerna, norčevali so se iz naših bornih, sestradanih postav z upadlimi lici in se krohotali revežem, ki so od onemoglosti klecali, jih suvali v hrbte, da so nenadoma padali na obraz in jih ležeče na tleh brcali z okovanimi škornji.

Bilo je majsko jutro na Pomorjanskem, na skrajnem severovzhodu Nemčije, čakali smo na nekaj, o čemer nismo imeli pojma. Kmalu pa smo zvedeli, da se pričenja odlomek v našem komaj začetem ujetniškem življenju, ki se je še prehitro izkazal kot neprijetna sprememba. Uniformirane kreature so nas začele razvrščati in že je prikorakal pred nas debelušen, rdečeličen, nadut pruski komandant. Prav po naključju sem bil izrinjen v ospredje in sem stal naravnost nasproti komandantu. Bilo nas je nekaj čez 400 revežev raznih narodnosti iz vse Jugoslavije. Prav mala peščica je obvladala hunski jezik.

Rdečelična zver je zatulila, da nas je kljub toplemu soncu spreletel leden srh od temena do prstov na nogah. Kot že omenjeno, sem bil v prvi vrsti in že so me zgrabili brutalni, nabrekli prsti za plašč in komandant je zakrulil vprašanje, če govorim nemški. Ko sem v njegovo presenečenje pritrdil, mi je ukazal, naj pozdravim z nemškim pozdravom, t.j. z dvigom desnice. Pojasnil sem mu, da sem Slovenec in Jugoslovan, ter da mi tak pozdrav ni znan. Z besnim rjovenjem je zahteval, da takoj izvršim ukaz, sicer bom ustreljen. Malo sem se zmedel, toda odločni obrazi tovarišev so mi dali pogum, da nisem klonil. Ko se kljub ponovnim ukazom nisem hotel pokoriti, je SS-ovec privedel štiri vojake s puškami. Postavili so me prednje, nato je komandant ponovil svoj ukaz, ki pa je bil brezuspešen. Tedaj je ukazal vojakom, da dvignejo puške, jaz pa, da, jaz sem stal pred štirimi cevmi in čakal na strel. Toda nihče ni streljal. Nenadoma je komandant divje zavpil, vojaki so dvignili puške na ramena ter odkorakali, jaz pa sem od razburjenja onesveščen obležal na tleh......Bil sem rešen.

Zakaj pač niso streljali ? To nam je bila še kak mesec nerešljiva uganka, potem smo pa izvedeli, da se je hunski komandant zbal kakih 25 angleških ujetnikov-oficirjev, ki so ves prizor opazovali iz svoje barake, ki je stala nasproti naši. Tako je že takrat, v poletju 1941, zavezništvo zapadnih velesil triumfiralo nad poživinjeno hitlerjevsko soldatesko.

2.     Tovarištvo

Kaj je bolezen, to ve le oni, ki jo je prestal ali ji je še podvržen. Toda biti neozdravljivo bolan v ujetništvu, brez zdravnika, brez nujno potrebnih zdravil, ko se srčni napadi ponavljajo dnevno nekolikokrat, to je težko dopovedati onemu, ki je zdrav.

Ujet sem bil v aprilu in že ves mesec brez kakršnih koli zdravil. Dnevno sem hodil v pol ure oddaljeno ambulanto, kjer mi je hunski zdravnik dajal injekcijo broma, toda že čez dve uri so se napadi ponovili in se nadaljevali do jutra, ko sem zopet prejel premajhno dozo broma. Kljub vljudnim prošnjam me je ta hunski lopov, ki so ga imenovali zdravnik, vedno le nahrulil in že čez tri dni sem opustil vsako prosjačenje, ker sem raje ponosno trpel, kakor pa da bi nečastno kapituliral.

Čez nekaj dni pa sem bil nemalo presenečen, ko sem v ozadju laboratorija opazil postavnega uniformiranca in čudno, uniforma, vključno šajkača, vse je bilo jugoslovansko!  Ko sem prišel na vrsto, prejel svojo borno injekcijo, sem drzno odkrevsal z lesenimi coklami v laboratorij. Ogovoril sem človeka iz domovine, ki je nisem upal videti nikoli več in glej čudo, odgovoril mi je – slovensko!  Kako si si krasen, kako prekrasen si slovenski, materinski jezik posebno takrat, če je človek, ki ga govori, oddaljen 1700 km od domovine !  Koliko neizrekljive nežnosti, upanja, veselja in brezupa vzbujajo tvoji prekrasni zvoki !  Kdo bi mogel in znal opisati občutke takega trenutka ? Kje je tak pesnik ? Ni ga, ampak srce zapoje visoko pesem domovinske ljubezni in dvoje bitij, prej nepoznanih eno drugemu, si odpreta svoji krvaveči srci in v skopih besedah izlijeta vso svojo bol, ki jo morata skrivati.

Moj novi tovariš je bil mlad zdravnik iz Celja in mi je naglo zašepetal, naj izginem in se vrnem popoldan. Šel sem, s srcem polnim upanja in veselja, srečen, da sem našel tovariša tam, kjer je bil tujec gospodar. Popoldan sem se vrnil in ko sem tovarišu iz Celja povedal, kaj mi manjka, me je pozorno pogledal in – odkimal. Bil sem zaprepaščen, moj obup je bil blizu kulminacije, to pa je opazil moj tovariš, kakor mi je kasneje povedal sam. Videl je na izrazu mojega lica bolest resničnega obupa in je pravilno sklepal, da nisem provokator. Žal je bilo takih podležev tudi med našimi ljudmi preveč. Tedaj sva si povedala vse, kar sva čutila eden do drugega in od takrat dalje sem imel dovolj potrebnega luminala.

Želel bi ga zopet srečati, toda niti jaz ne vem njegovega, niti on mojega imena, pa si ne moreva niti pisati. Kljub temu pa mi bo ostalo tovarištvo nepoznanega zdravnika najlepši dogodek v taborišču Hunov na severu.

3.     Mraz

Človeka, ki živi v zmernem pasu sredozemskega podnebja in pride nenadoma na sever, zebe venomer, posebno onega, ki je bolan. To je kaj neprijetno, toda predstavljajte si človeka v zimi 1941/42, ki je bila splošno izredno ostra, človeka, ki dobiva dnevno tako malo kruha, da mu oči sijejo kot blaznežu, ko popoldan dobi porcijo za celih 24 ur vnaprej in ta porcija ne zadostuje niti za trenutno nasičenje. Ta človek pa je prejel zjutraj pol litra črno-sive čobodre, ki je bila največkrat hladna, opoldan pa skodelo hladne, ogabne vode, v kateri so plavale 2 – 3 krompirjeve rezine, zvečer pa znova enako »kavo« kot zjutraj. Tak človek zmrzuje tudi na soncu. V ilustracijo povem le to, da sem v začetku aprila 1941 tehtal kot običajno 86.5 kg, koncem maja pa 47.- kg pri telesni višini 180 cm !

Mislim, da sem dovolj zgovorno prikazal definicijo mraza na človeški organizem v hunskem taborišču. Čudim se samo, da nisem zapadel jetiki. No, v baraki nas je bilo na lesenih pogradih kakih 40 do 50 mož. Imel sem vražjo smolo, da sem dobil ležišče pri tleh in kako smo vsi skupaj v nezakurjenih, betoniranih lesenih barakah zmrzovali, si naj vsak sam predstavlja. V februarju 1942 je termometer kazal zunaj izmenoma 40.5 ali 41.7°C ! Da v baraki ni bilo dosti topleje, je jasno. Nekega jutra smo ugotovili, da sta zmrznila dva tovariša, en Slovenec in en Dalmatinec. Še isti večer sem kot vodja barake odredil obvezno dežurno službo in od takrat ni zmrznil nihče več.

Redek pa je bil med nami oni, ki ni odnesel domov revmatizma ali ozeblin, ali pa obojega. Še danes me v poletni vročini strese mraz, če samo pomislim na strahote zime leta 1941/42.

4.     Klic divjih gosi

Kdo ne pozna Marthe Ostenso, slavne ameriške pisateljice norveškega rodu, ki je napisala prekrasen roman z gornjim naslovom ? V tem sijajnem romanu je združeno vse ono, kar druži človeka z zemljo, vse ono silno hrepenenje po domovini, ki ga lahko opiše le močna duša. To je resnično knjiga, ki mora prevzeti še tako zakrknjenega človeka, če jo seveda čita z občutkom. Ta knjiga mi je bila vedno najljubša in mi je še danes, kajti to je knjiga čustva in resnice.

Po nekaj mesecih taboriščnega življenja sem se vtihotapil v pisarno. Tu sem sortiral došlo in odpremljal cenzurirano pošto. Mnogo sem koristil svojim tovarišem, saj sem prenekateremu pomagal oditi domov, kjer so odšli v partizane in mnogi pustili svoja življenja za svobodo, nekaj pa jih je ostalo živih. Zanimivo pa je dejstvo, da sam sebi nisem mogel pomagati. Bil je pač takrat narobe-svet.

Kot običajno, sem se dolgočasil in nekega popoldneva v septembru, ko je sonce grelo še čisto prijetno jesensko, sem zagledal na jasnem dnevu klin in spoznal: to so divje gosi! Divje gosi, ki bodo letele preko moje zasužnjene domovine še dalje v Egipt! Zgrabilo me je nenavadno domotožje, slišal sem rezki, ostri klic letečih gosi, a kmalu je jata utonila na obzorju. Vzel sem dopisnico in jo napisal svoji pokojni sestri Jadvigi-Špelci, ki je poleti 1944 darovala svoje dragoceno življenje za svobodo......

Vtihotapil sem dopisnico med cenzurirano pošto, toda drugo jutro sem bil klican na raport h komandantu. Tu sem izvedel kaki tepci so ti »slavni« pripadniki nadutega Herrenvolka! Spraševali so me, kdo je Martha Ostenso, od kod jo poznam, kje sem jo spoznal itd. Če kdo verjame ali ne, toda menda sem gledal bolj bedasto od njih samih, ker mi ni šlo v glavo, da bi mogel biti višji oficir tretjega rajha tako nerazgledan v svetovni literaturi, da ne bi poznal vsaj imena Marthe Ostenso ! Toda zadeva se je zame končala še kar dobro, ker so me pač smatrali za tepca, vendar je karta kljub vsem idiotskim zaprekam dosegla Maribor......

5.     Kruh

Kaj je glad, pač vsak več ali manj pozna iz lastne izkušnje, pa bodisi v mladosti ali kasneje. Kdor kruha strada, ta je največji revež. Ampak glad ima več oblik in ravno te oblike so največkrat merodajne za spoznavanje njih ostrosti. Gladovanje, n.pr. odrekanje kruha ali hrane sploh za en ali dva dni je vse nekaj drugega, kakor pa tisto stradanje, ko telo zahteva hrane, a je ni, ko vidiš, kot smo smeli gledati mi v taborišču, vojaka, ko vzame iz torbe hleb belega kruha in kos salame in s polnimi usti žveči, da človeka v drobovju peče in boli in bi najraje zatulil od telesne bolečine, da sme gledati, a nima kaj jesti! To je glad, glad v najstrahotnejši obliki!

Januarja 1942 je v pokrajini naših taborišč na Pomorjanskem, pa najbrž v vsej Evropi, zapadlo ogromno snega.  Bilo ga je do 2.25 m ! Ko je prenehalo snežiti, je pritisnil strahoten mraz, obroki hrane pa so bili zmanjšani, ker dovoz ni mogel kriti potreb zaradi prometnih zaprek. Trpeli smo seveda mi, ki smo bili neprostovoljno v taborišču. Nekega dne sem šel mimo barake intendature in šinila mi je nenadna misel v možgane: mogoče imajo kaj ostankov?! Vraga, sem si rekel, več kot po grbi jih ne morem dobiti in sem šel vprašat. Glej ga zlodja, podčastnik je bil dobre volje in mi je dal dva polna krožnika odrezkov in ostankov kruha! Mislite, da sem vprašal, kdo jih je pustil ? Smešno, morala, higiena in taborišče, to je vendar nonsens! Torej, dečko, pa glej, da se ti v naglici ne zatakne...! Pa se mi je res. Zataknilo namreč. Naslednji dan sem šel zopet, toda sprejem ni bil več tako prijazen. Ko sem odhajal iz pisarne, ki je bila v ozadju skladišča, sem moral skozi skladišče samo in kaj sem zagledal: polne police kruha, najmanj 500 kg ! Jaz, ne bodi len, se ozrem, vidim, da sem sam in v trenutku sem imel 4 hlebe kruha v hlačah, ki sem jih imel spodaj zaradi snega zavezane. Po prihodu v barako je bil praznik: res je, zase sem obdržal en hleb kruha, tri hlebe sem dal pa posebnemu »odboru«, da ga pravično razdeli. Na vprašanje kaj, kje in kako sem previdno molčal. To je bilo 2. januarja 1942 v Greifswaldu na Pomorjanskem, v STALAGU II-c!

Ta krušna »idila« je trajala natanko 30 dni. Dne 31. Januarja 1942 sem zopet v naglici zbasal 4 hlebe kruha v hlače, ko pa sem odprl vrata, je padlo po hrbtu s korobačem, ampak jaz nisem čakal nadaljevanja, temveč sem jo pobrisal po vijugasti, nepregledni gazi do matične barake in – »kruh je bil....!« Ni ga bilo več !

To je ena oblika gladu, ena vrsta borbe za kruh in nikomur ne želim, da bi doživel nekaj sličnega. Preveč strašno je vse to...!

6.     Edy Sass

Tudi v hunskih taboriščih so se včasih dogajali »čudeži« in eden izmed takih je bila knjižnica za ujetnike - oficirje vseh narodnosti. Tam so bile leposlovne knjige v angleščini, francoščini, poljščini in čudno, tudi nekaj ruskih knjig so premogli. Parodija, celo »Vojno in mir« Tolstoja sem našel tam.... Največ je bilo seveda nemških knjig. V knjižnico, ki je bila obenem čitalnica – taborišče je imelo »kapaciteto« 5.000 ljudi! – sem zahajal najraje zaradi pisane družbe ter novic, ki so po tajnih kanalih prihajale v taborišče.

Nekega dne me ogovori na stopnišču v francoščini mladenič nedoločene starosti, krepke postave in z desnico v obvezi. Odvrnil sem mu kar slovensko, da francoski ne govorim in glej, fant je spregovoril v srbskem jeziku! Govoril je zelo slabo srbski in mešal nerazumljive besede z obilico sičnikov, tedaj sem ga vprašal, če razume nemški in ker je pritrdil, sva se kaj kmalu sporazumela, da je Poljak, ujet kot partizan.

Postal sem previden, ker sem imel že slabe izkušnje s poljskimi provokatorji, vendar sem z zanimanjem prisluhnil nenavadni zgodbi, ki mi jo je pripovedoval Edy. Ranjen sploh ni bil, napravil si je obvezo tik preden so ga ujeli, preiskal ga ni nihče in ker je bil oblečen v uniformo poljskega oficirja, je veljal za ujetnika redne poljske armade, ki je že davno nikjer ni bilo več. Pa Nemci so bili večkrat nerazumljivo površni in to nedoslednost, ki me je od začetka skrbela, sem kmalu pozabil. Toda kot Poljaku mu je bilo vedno neznosnejše in bila je velika nevarnost, da ga razkrinkajo. Želel je v Lwow in nato dalje proti ruski meji.

Skratka, naj je bila zgodba še tako čudna in nenavadna, vendar je obstojala velika verjetnost resničnosti. Francoski tovariši so Edyju izdelali sijajno legitimacijo, kar bi mu omogočilo odhod izven žične ograje in s tem v svobodo. Ravno jaz sem bil v pisarni poleg komandantovega »svetišča« in Edy je pravilno sklepal, da bi mu mogel pomagati.

Zadeva pa je bila nevarna, saj pisarna je bila redkokdaj prazna. Tedaj se mi je posvetilo, da nisem imel pojma, ali je v opoldanskem odmoru sploh kdo v pisarni, ali pa je zaprta. No, moj načrt je bil kaj naglo sestavljen. Čeprav sem bil lačen, sem riskiral kosilo, ostal v pisarni in navidezno igral zaposlenost pri prepisovanju seznamov. Dobro sem zaigral svojo komediantsko vlogo, saj me med 12. in 15. uro ni motil nihče razen nekega oficirja, ki je odprl vrata, nekaj zagodrnjal in takoj odšel.

Sedaj sem vedel, da mi razen nesrečnega slučaja ne more spodleteti in sem proti večeru govoril z Edyjem in mu sporočil, da bom prihodnji dan, v petek, poskusil svojo srečo. Naslednjega dne je bil komandant prav slabe volje in mi je obljubil en teden »specialnega« stradanja, zaupanje v samega sebe pa je bilo dovolj veliko, da sem črpal potrebno moralno moč za izvedbo drznega načrta. Ko je komandant opoldan zapustil pisarno, sem počakal še pol ure, nato sem pa odprl predal svoje pisalne mize, položil vanj legitimacijo, odprl vrata na hodnik, kjer pa je bilo vse tiho, jih priprl, stopil h komandantovi mizi, vzel pečat, ga pritisnil na prostor, ki je bil za to določen, vrnil pečat na njegovo mesto, nato pa sedel k svoji pisalni mizi in moja levica je čutila divje utripanje mojega razburjenega srca. Bilo je storjeno ! Samo še nečitljiv podpis in zadeva je bila vsaj za ta dan rešena.

Ob 13.uri sem korakal mirno, v notranjosti pa razburkan, proti poljskim barakam. Že me je zagledal Edy in najine oči so si povedale vse.... Krepko mi je stisnil desnico in jaz sem bil srečen, zakaj pač ? Razumi me, bralec, pravilno. Tedaj je bila drugačna doba, nego je bila kdaj koli prej, nego je danes, zato sem občutil divjo srečo nad uspehom, nad dejstvom, da sem prelisičil volka v njegovi votlini. Moja sreča je bila drugačna od tiste, ki jo občuti kmetovalec, ko vidi svoje polje, kako mu lepo dozoreva, drugačna od tiste, ki jo občuti oče, kateremu je žena podarila sina, spočetega v ljubezni......! To je bila sreča, spočeta v mržnji do kreatur, ki besede usmiljenje sploh niso poznale, to pravzaprav niti ni bila sreča, temveč zadoščenje zmage nad nadutostjo in domišljavostjo norcev, ki so hoteli zavojevati svet, pa so pozabili, da je boks igra, pri kateri sodelujeta običajno dva....

In konec ? Ta je bil zelo preprost. Edy je v nedeljo v gneči tistih, ki so imeli dovolilnice za obisk mesta, odšel iz taborišča in se ni več vrnil.... Zmaga je bila popolna! Čez nekaj dni sem iz okupirane Poljske prejel razglednico z nekolikimi besedami, kasneje pa sva si z Edyjem do koca leta 1944 še dopisovala, potem pa sem dobival pošto nazaj.....Bil je partizan in kot tak je verjetno padel za svobodo bratske Poljske ! Toda pozabil Te ne bom, dragi mi tovariš Edy Sass .......!

7.     Nemška omejenost

Nekaj daljša bo ta zgodbica, a je vredna, da jo človek prečita. Že prej sem omenil, da sem mnogim svojim rojakom pomagal nazaj v domovino, a da jaz nisem imel te sreče, ko sem se trudil, da se rešim žične ograje. Toda vloga rešitelja je bila dosojena moji pokojni sestri Jadvigi, ki je v maju 1942 osebno prispela k meni na obisk v to zloglasno taborišče. Kljub temu, da je pripotovala tako daleč, je dobila samo 20 minut dovoljenja za razgovor z menoj. Tepci, nameravali so naju izolirati, postavili so celo stražarja, morala sva govoriti nemški, vendar sva našla priložnost za nekaj domačih besed. In kar je glavno, skrivaj sem spravil obširno pismo, kjer je bilo v nazorni obliki prikazano trpljenje našega ljudstva in uspešna borba proti nasilju okupatorja.

Po ločitvi je nastala v meni praznota. Postal sem apatičen do tovarišev, še bolj do kazni hunskih kreatur. Toda glej, čez tri dni se je sestra vrnila iz Berlina, izposlovala je mojo odpustitev iz taborišča zaradi srčne bolezni, vendar s pogojem, da ostanem v službi Hunov do konca vojne. Jaz bi bil podpisal tudi sam vražji dokument in ko sem bil dokončno odpuščen, sem bil vsaj svoboden, čeprav v deželi sovraga.

Postal sem knjigovodja v neki knjigarni in sem živel odnosno životaril tjavendan. Dela skoraj nič, hrana v restavraciji znosna, domotožje pa neznosno. V stanovanju sem pa kmalu osnoval krožek Slovencev, ki so bili na delu hunskih veleposestnikov in obrtnikov in so vsekakor živeli bolje kot v taborišču. Največ je bilo nas Štajercev, od katerih vsak vsaj za silo lomi hunski jezik. Takoj smo organizirali pevski krožek in večer za večerom smo v res krasnih junijskih nočeh prepevali slovenske pesmi, ki jih ti omejenci pač niso razumeli, vendar jim je ugajal ritem in napev sploh.

Nekolikokrat me je kaznovala Gestapo, ker sem se razgovarjal z Židi, čeprav so imeli na civilnih oblekah rumene značke. Toda take malenkosti me niso mogle odvrniti in kazni v markah sem plačeval s studom in zaničevanjem. Mnogokrat sem se vpraševal, ali je to »slovita« germanska »kultura!?« Priznam, da sem premnogokrat zdvomil nad človečnostjo ljudi....!

Moje duševno stanje je bilo izredno težko, ker sem vse in vsako malenkost zvračal na samega sebe. Seveda tu ni nikake logike, toda stanje, v katerega sem zapadel, je postajalo nevarno za moje zdravje in življenje sploh. Zato sem se odločil, da se vrnem domov, pa čeprav za ceno svojega življenja.

Šel sem na Arbeitsamt in prosil za dovoljenje za dopust. Nisem ga dobil, ker sem bil vpisan kot proskribiranec, kot bivši ujetnik, ki je bil šele pred šestimi tedni pogojno izpuščen iz taborišča. Bil sem dnevni obiskovalec Arbeitsamta, nič ni pomagalo. Toda 10.julija 1942 sem jih prelisičil. Šefa ni bilo, ob 9.uri sem bil že tam in uradnica, ki me je pogledala iznad očal, je pritisnila žig in bil sem – resnično svoboden!

Čez pol ure sem brzojavil staršem v Maribor, kupil vozno karto za ekspresni vlak Greifswald-Berlin-Breslava-Praha-Wien-Maribor in se okrog 12.00 odpeljal proti domovini......

Prelisičil sem Gestapo, ki me nikdar več ni iskal, v 56 urah neprekinjene vožnje, razen prestopa v Berlinu, sem prepotoval 1.700 km do domovine !

Kako sem se znašel v Mariboru, kaj sem doživel po prihodu v zasužnjeno domovino, vse to bom nemara opisal kdaj kasneje....!

                                           

Tovarišica Zora

Kdor jo je poznal, ta je vzljubil to dekle mirnega značaja, temnih, sanjavih oči, ki je bila strastno vdana svojemu narodu. Že kot učiteljica v Šmartnem ob Paki je bila splošno priljubljena pri prebivalstvu, tovariših in tovarišicah, še bolj pa jo je ljubila mladina, kateri je bila vedno najboljša svetovalka. Bila je idealistka in kot taka je tudi šla po mučeniški poti vseh onih, ki so se vsi predali borbi za svoj zasužnjeni in trpinčeni narod.

Danes, ko je Slovenija svobodna in nje, tovarišice Zore ni več, se z muko v srcu spominjam najinega svidenja v vojnem taborišču na daljnem severu, ob Vzhodnem morju. Takrat, v aprilu 1942, me je prišla obiskat, poizkušala je izposlovati, da bi bil izpuščen iz nemškega ujetništva, vendar so njeni napori ostali zaman. Najin razgovor je bil omejen sicer na pičle pol ure, vendar mi je povedala mnogo novic iz ljubljene domovine, posebno iz onega dela, ki me je kot rojaka najbolj zanimal, iz zelene Štajerske. Čul sem iz njenih ust o strašnem preganjanju in uničevanju slovenskega življa, pravila mi je o grozotah množičnega streljanja talcev v Mariboru in po vsej Sloveniji, povedala mi je pa tudi, da se je osnovala OF in KPS ! Pravila mi je o prvih junaških podvigih naših partizanov in vse njeno pripovedovanje je že takrat, pred tremi leti, prevevalo globoko prepričanje o končni zmagi nad okupatorjem. Bil sem silno navdušen, a ker mi o svojem delovanju ni hotela povedati ničesar, je tudi nisem dalje izpraševal.

Tri mesece kasneje sem bil izpuščen iz vojnega ujetništva, toda prišel sem iz dežja pod kap, kajti svobode ni bilo, izginil je slovenski jezik, pobesneli germanizem, ki se je na Štajerskem izživljal najbolj fanatično, je slavil strašne orgije. Tovarišica Zora bi kot učiteljica in vzgojiteljica morala nastopiti službo učiteljice, vendar je ponudbo ozir. poziv odbila s težkim srcem, češ, ne mogla bi poučevati slovenske mladine v slovenskem jeziku! Gestapovska drhal s svojimi povsod nastavljenimi vohuni in izdajalci jo je že preje kontrolirala, sedaj pa je imela še več povoda, da se je vedno pogosteje vrivala v njeno privatno življenje, vedno ji je bil kdo za petami. Vršile so se preiskave v stanovanju, nenadoma na cesti ali v službi, vendar pa je bila tovarišica Zora dovolj previdna, da ni nikoli imela pri sebi ničesar, kar bi jo obremenjevalo. Ko je bila izdana spomladi 1943 odredba o oddaji vseh slovenskih knjig, je tovarišica Zora svojo dragoceno knjižnico skrila pravočasno, da je ni našel nihče. Večkrat sva se sešla kjerkoli v mestu, kjer mi je izročila zavitek z naročilom, da ga takoj oddam na napisani naslov in nikdar me ni pozabila opomniti, da naslov takoj pozabim in da ne vprašujem ničesar. Večkrat me je pohvalila, »da sem kar priden kurir« in taka hvala iz njenih ust me je vedno razveselila.

V poletju 1943 sem po nalogu nemškega Arbeitsamta odšel na svoje bivše službeno mesto v Kranj. Dopisovala sva si redno, ona previdno, jaz pa sem vedno dal duška svoji mržnji do okupatorja, ker pač nisem mogel pozabiti strahot, ki sem jih moral prestati v ujetništvu. V februarju 1944 me je tovarišica Zora obiskala prvič kot kurirka s Štajerske. Ker pa Gorenjske ni poznala preveč dobro, sem ji jaz lahko mnogo pomagal, da je dobila zvezo z odredi, za katere je prinesla kurirsko pošto in od katerih jo je prevzela, ter zopet odnesla nazaj na Štajersko. To je bila težka in odgovorna naloga, a tovarišica je sprejela vsako, tudi najtežjo nalogo in je bila pri izvrševanju svojih dolžnosti tudi tolikanj previdna, da se nisem mogel dovolj načuditi njeni pač prirojeni spretnosti: v kovčku je imela vedno po dve garnituri obleke s seboj, ki sta si popolnoma nasprotovali. Prišla je n.pr. v temni, športni obleki, s težkimi, okovanimi čevlji, ko da gre na Triglav, a s kranjske postaje je odpotovala v svetli garnituri, z lahkimi, salonskimi čevlji na nogah in z zelenimi očali. Pripeljala se je n.pr. čez Celovec, odpotovala pa je čez Zidani most ali obratno. Pri taki opreznosti je seveda lahko in upravičeno triumfirala nad vsako kontrolo in menda ji je ravno ta samozavest postala usodna. Koncem marca 1944 je privedla večjo skupino tovarišev in tovarišic iz Maribora, ki so takoj morali v hribe, ker so jim bili gestapovci za petami. Na Pohorje niso več mogli, ker so bili partizanski bojni odredi popolnoma obkoljeni in odrezani od civilnega slovenskega prebivalstva. Družbo 6 oseb pa tudi tukaj v Kranju ni bilo lahko odpraviti dalje, posebno, ker so prispeli s popoldanskim vlakom. Vsi so bili Štajerci, nikoli še niso bili na Gorenjskem in vsakomur so morali postati sumljivi že radi dialekta. Tu pa sem pomagal jaz in našel prenočišča pri znanih in zanesljivih ljudeh. Naslednji dan je vso družbo prevzel vodnik-terenec in odšli so k bratom partizanom, da se borijo v njihovih vrstah. Tovarišica Zora je drugi dan odšla s kurirsko pošto še v Lesce, se popoldan vrnila in se takoj odpeljala nazaj domov, ker bi predolga odsotnost mogla postati sumljiva.

Koncem aprila 1944 sem bil z ženo na obisku pri svojih starših v Mariboru, kjer sem izvedel, da je tovarišica Zora, moja sestra Jadviga, pred dvema dnevoma nenadoma izginila. Tu se je pričela tragedija in pravzaprav odisejada mlade, borbene partizanke. Mariborski gestapovci so bili tovarišici Zori stalno za petami, imela pa je dobre zveze in tako je tistega usodnega dne odšla v promenadni obleki z doma, ter rekla mamuški, da se pelje v Ptuj. Toda čeprav so jo razni znanci videli na postaji Tezno, ko je vstopila v vlak, je nihče ni videl v Ptuju ne prej ne pozneje. Toda odšla je takorekoč v 12.00 uri, vendar pravočasno, kajti pol ure po odhodu vlaka je prišla gestapovska patrola v stanovanje, da jo aretira: bila je izdana, kakor sem izvedel kasneje! Toda ušla je morilcem tik pred nosom in to je bilo glavno. Razumljivo je, da sem se zelo obupan vrnil nazaj na Gorenjsko.

Nekako 14 dni pozneje sem doživel nekaj izredno razburljivega, nekaj, kar mi bo ostalo v spominu za vse življenje. Slučajno sem šel proti postaji, ravno ko se je pričel premikati vojaški brzovlak Dunaj – Zagreb. Vagon za vagonom je počasi drsel s postaje in v predzadnjem vagonu sem zagledal njo, tovarišico Zoro – svojo sestro Jadvigo! Stala je pri oknu, oblečena v bel kostum, najina pogleda sta se našla istočasno in ko je videla, da sem planil proti postaji in jo hotel poklicati, je počasi odmajala z glavo, previdno položila kazalec leve roke na ustnice, ter s počasno, kakor slučajno kretnjo dvignila desnico k sencem in stisnila pest! Pri tem se mi je nasmehnila, iz oči pa ji je bliskala zavest sigurnosti in zmage. Stal sem kakor vkopan, vlak je odbrzel proti Škofji Loki in jaz kar nisem mogel verjeti, kar sem videl na lastne oči.

Ko sem se osvestil, sem skoraj tekel domov in napisal mamuški pismo, sedaj že mnogo previdneje, da sem videl tovarišico Zoro. Obenem sem jo prosil kakršnegakoli sporočila o njej. Nisem čakal dolgo in mamuška mi je javila, da se tovarišica Zora nahaja na Pohorju, da ji redno piše in mamuška ji je potom terenk že poslala razne obleke in vse drugo, kar je potrebovala. V začetku julija 1944 sem bil na dopustu v Mariboru, ki sem ga takrat videl zadnjič in izvedel sem še marsikaj lepega o tovarišici Zori. Torej kljub temu, da so ji gestapovski psi bili za petami, kljub temu, da je bila kot aktivistka na Pohorju, se je prostovoljno javila za kurirko in še večkrat službeno obiskala Gorenjsko. Bila je junakinja prav posebne vrste, aktivna borka za svobodo, odločna do skrajnosti. Kompromisov ni poznala in jih nikoli ni priznavala, šla je svojo pot naravnost, imela je le eno željo, ki jo je izrekla meni mnogokrat : »Rada bi doživela dobo, ko bom zopet mogla in smela poučevati slovensko mladino v slovenskem jeziku! To je moja edina sebična želja!«

Dva meseca kasneje sem prejel od očeta dopisnico s sporočilom, da je mariborski gestapo aretiral njega in mamuško, zaplenil in zapečatil stanovanje in oba odpeljal kot izseljenca nekam v Nemčijo! Tedaj sem zaslutil, da se je tovarišici Zori pripetila nesreča in srce se mi je skrčilo v obupni grozi ter onemoglem srdu do okupatorja. Hotel sem v Maribor, da poizvem vse, vendar mi je mlajša sestra nujno odsvetovala, ker je gestapovska zver iztegnila svoje kremplje tudi po meni. Imel pa sem srečo in niti ne vem, kaj me je pravzaprav obvarovalo gestapovskega zasledovanja. Ostal sem, toda tovarišice Zore ni več, odšla je, a njen spomin bo živel v mojem srcu in v srcih njenih znancev in prijateljev večno.

Zdi se, da mora vsak junak, posebno pa borec za svobodo, iti isto pot, kajti kdor ne pade z orožjem v roki, ta zaide v kremplje morilcev zaradi izdajstva. Šele februarja 1945 sem iz zanesljivega vira izvedel, kako je dovršila svojo življenjsko pot tovarišica Zora. Kakor neštetokrat prej, se je vračala s kurirsko pošto z Gorenjske in v vlak med postajama Pragersko – Hoče so vstopili gestapovski biriči, jo legitimirali in odvedli s seboj. Preizkušali so na njej vse načine mučenja, jo pretepali in ji grozili z raznimi strahotami, a vsa gestapovska bestijalnost ni mogla izsiliti niti ene besedice priznanja iz ust tovarišice Zore ! Mučili so jo vso noč, nihče ne ve, kaj vse je morala prestati, v zgodnjem jutru naslednjega dne je dotrpela. Ni je več, drage tovarišice Zore in še dražje sestre Jadvige, a njen spomin bo ostal neomadeževan kot opomin onim omahljivcem, ki se še ne vedo opredeliti, a tudi zgovoren memento zločincem in morilcem slovenskega naroda, ki je v svojih dolgih, štiriletnih borbah za svojo svobodo dokazal, da se ne ume le boriti, ampak da zna za svobodo tudi umreti! Slava tovarišici Zori, Slava njenjemu spominu in Slava vsem aktivnim borcem, ki so padli za svobodo slovenskega naroda!!!

V Triglavu in njegovi soseščini

Večina onih, ki še niso bili na Triglavu, pa tudi njegovi vsakoletni, stalni obiskovalci, vidijo v imenu samem edino simbol najvišje gore v Sloveniji in Jugoslaviji. To je sicer res, nikakor pa ne zadostuje. Najlepše ga je doslej opisal znani alpinist, čigar mati je bila Slovenka iz Trsta, oče pa priseljen sudetski Nemec, pokojni dr. Kugy. Ta pravi med drugim : »Triglav ni le vrh, ni gorovje z mrtvimi skalami, to je pogorje, ki živi lastno življenje, čigar stene so sicer mestoma temačne in nepristopne, vendar pa privlačne, da pravega ljubitelja gora in nevarnosti nerade izpustijo iz svojega objema. Le človek s trdno voljo naj se drzne v njegovo ostenje, kajti slabiču se lahko zgodi, da iz samega občudovanja in navdušenja najde hladni, skalnat grob tam, kjer je razgled najlepši....!« In na drugem mestu : »Kdor podcenjuje triglavske strmine, ta je že vnaprej zapisan gotovi smrti. Triglav ni hudoben, je pa muhast in nepreračunljiv. Ko je pogled nanj iz doline najlepši, tedaj ga zagrne neprodirna megla in včasih se po ves dan, pa tudi po ves teden zagrne v bele, vlažne hlapove, ki jih tudi sonce ne prodre...!« (Dr.Kugy : Fünf Jahrhunderte Triglav).

Tako Kugy. Njegovo opisovanje krasot in strahot je pesniško, vendar ni pretirano, temveč je realno. Jaz pa bom Triglav in in njegovo soseščino opisal tako, kakor sem ga doživel sam, ko sem v svojem 40.letu prvič stopil na njegov vrh......

Že dlje časa sem se odpravljal na Triglav, vendar so razne neprilike vedno preprečile moje davne želje. Letos pa sva se z Zvonkom odločila za ta podvig, iz raznih vidikov tvegan:  1. niti eden niti drugi nisva imela prave turistovske opreme.  2. moja bolezen je bila eden glavnih vzrokov, da sem omahoval.  Toda z močno voljo sem premostil vse zapreke in ker sem dne 6.septembra nastopil prvo polovico letnega dopusta, je bil sklep in načrt storjen.

Vremenska napoved za ves teden je bila (vsaj na papirju) ugodna. V soboto, 4.sept. sva imela vse pripravljeno. Glavna težkoča poleg že navedenih dveh točk je bila prehrana. Kaj naj vzameva s seboj ? Na taki naporni turi je hrana glavni in odločujoči faktor. Toda midva sva se zedinila ne sicer na pomanjkanje, vendar pa sva imela pred očmi dejstvo, da hočeva in morava tudi brez zadostne opreme in primerne hrane doseči postavljeni cilj. Vzela sva s seboj 4 kg kruha, 2 kg jabolk, 1 in pol kg pečenih sardel in pol kg pečenega mesa. To je bil ves proviant, za tako turo res skromen. Vzela sva s seboj puloverje, vsak eno odejo in po 1 rezervno garnituro nogavic in oprema je bila gotova. Čevlji so bili v redu, gorska mrzlica je bila tudi tu in v soboto zvečer sva bila pripravljena. Seveda sva vzela še pol kg sladkorja v kockah, malo steklenico žganja in večjo steklenico navadne črne kave za žejo s seboj.

Toda v soboto zvečer ob 20.uri je pričelo nemarno deževati. To je bilo sicer slabo znamenje, ampak jaz nisem imel možnosti spremeniti načrta potovanja ozir. ture, ker bi 2 dni kasneje ne imela niti te hrane več, ker meso na karte je pač le enkrat tedensko, svojega dopusta nisem mogel preložiti, Zvonko pa mora 15.sept. oditi v svet, v šolo. Torej sva bila z vseh strani primorana, ali iti v vremenu, kakršno koli bi že bilo, ali pa ostati doma in s tem preložiti triglavski izlet na prihodnje leto. Jaz pa sem imel fiksno idejo, da hočem ravno letos stopiti na vrh Triglava, zato je bila najina skupna odločitev trdna in nespremenljiva. Slabe volje zaradi vremena sva šla spat.

V nedeljo zjutraj sva vstala že ob pol 3.uri, deževalo ni več, bilo pa je zelo oblačno. Ob 4.10 je vlak odpeljal v smeri proti Jesenicam in ob 6.45 sva prispela na postajo Dovje-Mojstrana. Vožnja ponoči je dolgočasna. Že na Jesenicah je pričelo liti, kar najinega razpoloženja seveda ni dvignilo. Jaz sem si ga lajšal s čitanjem »Kerempuha«, Zvonko pa je štel deževne kaplje, stiskal zobe in pesti, pa vse skupaj ni pomagalo. Tik pred izstopom iz vlaka v Mojstrani sva se seznanila z geometrom Pipanom iz Št.Ilja, ki je s svojim 16-letnim sinom Miranom tudi »romal« v triglavsko pogorje. Tako sva imela prijetno družbo dveh Štajercev.

S postaje vodi zavita pot skozi Dovje, ki je neznatna vasica. Polagoma se pot dviga po lepi cesti navzgor, vendar še položno. Toda zopet je pričelo deževati in kmalu sva bila pošteno mokra. Po nekako enourni hoji sva začula močno bobnenje slapu in kmalu sva zagledala tablico z napisom: Peričnik. Šla sva v gozd in tik pod visoke sklade navpičnih skal, iz katerih je v mogočnem slapu drvela voda v globino in se na dnu razprševala v milijone kapljic. Bil je nepozaben pogled na 52 m visoki slap Peričnik, tako da sva pozabila na dež. Sicer pa naju je temeljito zmočila padajoča voda slapu, ker vodi pot tik pod slapom in voda prši vsaj 20 m naokrog. Nadaljnja pot ni prav nič zanimiva, ker je deloma vozna, deloma pešpot skozi smrekov gozd kot na Pohorju. Nekako ob 9.15 sva prispela do Aljaževega doma v Vratih,1015 m visoko. Dom stoji na krasnem mestu, česar pa ob prihodu še nisva mogla oceniti, kajti deževalo je neprestano, potok Bistrica je šumel, vsa bližnja in daljnja okolica pa je bila zavita v neprodirno meglo, ki razpoloženja seveda ni mogla dvigniti.

Najprej sva si poiskala prostor ob peči in si pričela sušiti obleko, ker sva bila popolnoma premočena. Nato sva jedla in se bliže spoznala s Pipanom. Vpisala sva se v knjigo, kupil sem kup razglednic, dolgočasila sva se, dež je enakomerno topotal. Koča je bila nabito polna turistov, večinoma nedeljskih. Končno je dež ponehal, toda megle se niso hotele dvigniti. Prvi dan je bil torej zelo dolgočasen in po kosilu sva se s Pipanom zavalila na skupno ležišče ter sladko zaspala, kar nama je zelo koristilo naslednji dan. Oba fanta sta se podila po okolici koče. Popoldan in proti večeru je dež ponehal, megle so se dvignile in prikazala sta se v vsej svoji veličastnosti severna stena in vrh Triglava. Pogled je bil nepopisen, toda že po nekaj trenutkih so ga zakrile megle, ki so z veliko brzino obkrožale strme stene. Takozvana Luknja, to je prelaz med Triglavom in Pihavcem, je bila vsa zabasana z meglami, ki so tiščale s severa na jug. Toda proti večeru, še pred mrakom je pričel veter potiskati megle skozi Luknjo v Trento, kar je zanesljivo znamenje za izboljšanje vremena (to »modrost« nama je seveda povedal Pipan!). Midva z Zvonkom sva sicer že prvi dan hotela priti vsaj do koče na Kredarici, vendar nama je Pipan to odsvetoval. Kljub temu, da je Zvonko gledal vražje pisano, sem poslušal Pipanov nasvet, ker je bil že osemkrat na Triglavu ter posebno z ozirom na dejstvo, da se je odločil iti z nama, čeprav je imel prvotno namen, iti mimo Stenarja v Trento. Zgodaj smo šli spat z najboljšimi nadami na izboljšanje vremena. Ponoči sem okrog 2.ure vstal in – nebo je bilo jasno ter posuto z zvezdami! Obetal se je krasen dan.

Aljažev dom v Vratih smo zapustili ob 6.15 uri in šli ob Bistrici navzgor. Krasen je bil pogled na severno steno, ki je pošastno in preteče gledala na nas. Nasproti njej se je dvigal resni in navidez nepristopni Stenar, mi pa smo kmalu prečkali Bistrico in vstopili v triglavsko skalovje. Komaj pol ure nato smo obstali pred skoraj navpično steno, skozi katero se je vlekel navzgor do 60 cm ozek kamin ali reža. V kaminu se je pričelo plezanje po železnih klinih, zabitih izmenoma levo in desno v skalovje. Težko je opisati občutke, ko sem prvič v svojem življenju zagrabil za tak klin, s pomočjo katerega sem se dvigal postopoma vedno višje. Tu v kaminu je človek popolnoma odvisen od teh klinov, svoje sigurnosti in previdnosti ter telesne moči. Pripomniti moram, da sem nosil precej težak nahrbtnik, kar pleze seveda ni olajševalo. Na čelu je plezal Zvonko, nato Miran, potem pa izmenoma Pipan in jaz. Plezali smo počasi in previdno, si ogledovali nepopisno okolico, posebno severno steno ter vedno pogosteje počivali. Po triurni plezi smo prišli do vznožja strme skale, kjer je bil prvi bivak pri studencu. Toda do vode nam ni bilo, ker je bila ledenomrzla, najedli smo se in popili oslajeno črno kavo, kar nas je zelo okrepilo. Po enournem počitku smo nadaljevali pot po ostrem kamenju, zdaj brez klinov, na odprtem, vendar strmem terenu. Približali smo se Triglavskemu ledeniku, katerega led je modrozelen, nad njim pa se razprostira ogromno snežišče, pod katerim preteče klokota voda - snežnica. Snežišče je posebno poleti zelo nevarno zaradi razpok, ki so pokrite s snegom. Ta pot od studenca navzgor je mnogo težja in napornejša od one v kaminu in po klinih, ker je zelo strma. Meni pa je po četrturni strmi hoji srce tako bilo, da sem moral obstati, ker mi je primanjkovalo sape. Vendar je to edina težava, drugih nisem imel, čeprav sem vsako jutro vzel le po eno tableto....!!! To je moč volje!

Nekako ob 12.30 smo prispeli do koče pod Kredarico, ki je že v višini 2515 m (vrh sam je 2541 m), odkoder smo videli tudi Staničevo kočo, Aleksandrov dom in Bohinj, jezera pa še ne, torej samo dolino. Razgled ni bil kaj prida, začela je pihati silna burja, spravili smo se h kosilu in pojedli miniaturne dunajske zrezke, krompir in salato. Najedli smo se v resnici pošteno, ostali del popoldneva smo se pa dolgočasili v koči, ki je bila zopet nabito polna turistov. Že v temi je prispela skupina utrujenih plezalcev, ki so priplezali čez severno steno z vrvmi in plezalkami ter so bili v steni celih 9 ur. Večerja je bila žaltava: stročji fižol v omaki in krompir, tem bolj pa je bil zabeljen pol ure kasneje račun. Za kosilo, večerjo, prenočišče in 2 čaja brez sladkorja in žganja sem plačal 392-din! Cene so res škandalozne, toda višina, na kateri se nahaja koča, vsaj deloma opravičuje to dovoljeno navijanje cen, ki pa bi ne bilo potrebno v toliki meri. Na primer v Aljaževem domu stane kosilo 40-din, čaša vročega mleka 8-, čaša vroče vode (»čaj«) brez sladkorja 10-, steklenica piva pa samo 15 din! Nikakega sistema, vse brez kalkulacije in nesmotrno. Spat smo šli spet zgodaj, drugi dan so čakali zopet novi napori.

V torek 7.sept. smo ob 7.30 v hudem viharju zapustili kočo pod Kredarico in že po nekaj korakih vstopili v kamin, da po klinih dosežemo še zadnjih 348 m  do vrha Triglava. Tu pa se je za naju z Zvonkom pričela resnična Kalvarija, ker sva kot začetnika brez prakse bila brez – rokavic! Pihala je silovita, ledeno mrzla burja, ker je ponoči snežilo, klini in jeklene vrvi so bili pokriti s srežem in že po nekaj minutah plezanja naju je pričelo silovito zebsti v konce prstov. Kljub temu, da sva imela oblečene volnene puloverje, suknjiče  in jaz še veterni jopič, naju je vihar prepihal skoz in skoz. Napredovali smo pačasneje kot prejšnji dan, ker smo morali počivati vsaj vsakih 10 m , da si ogrejemo otrple roke. Prvi je hodil Miran, nato Zvonko in jaz, zadaj pa Pipan. Ko smo prispeli po klinih na Mali Triglav, je bila pot do vrha že kratka, toda strašno naporna zaradi silnega ledenega viharja. Pot se vije po grebenu, ki je čisto ozek in zavarovan z jekleno vrvjo. Tu je Zvonko (na najnevarnejšem in najbolj izpostavljenem mestu!) obstal in pričel jokati. (On sicer sedaj trdi, da ni jokal, vendar so mu solze v dveh curkih lile po obeh straneh lica, kar mu jaz nikakor nisem zameril.) Bil je trenutek, kot pred 10-timi leti, ko sva se vračala iz Tomšičevega drevoreda. In kakor tedaj, sem tudi sedaj rešil situacijo na najenostavnejši način: z veliko muko sem nabral sreža in snega po jeklenih vrveh in z njimi odrgnil Zvonkove roke! Uspeh je bil takoj viden, roke so postale gibljive in solze so zginile in on je pogumno kot prvi nadaljeval pot ter tudi kot prvi stopil na vrh Triglava! Bilo je točno 9.01 dopoldan. Na vrhu smo se pred viharjem takoj strpali v železni stolp, ki ima prostora komaj za 4 ljudi. Burja je tulila, mi pa smo čakali, pritiskali štampiljko na razglednice in v knjižice ter se vpisali v spominsko knjigo, ki se nahaja v pločevinasti škatli. Bil je krasen trenutek, krasna zavest, da stojimo na najvišjem vrhu Jugoslavije! Sčasoma so se megle razkadile, proti jugozapadu se je zjasnilo in zagledali smo Jadransko morje in tržaški zaliv! To so bili edinstveni  trenutki , radi katerih je vredno nekaj pretrpeti. Videli smo tudi Bled in jezero ter celo Sv.Jošt pri Kranju in Šmarjetno goro, pod katero sta naju nestrpno in v skrbeh čakali Katarina in Jaruška. Neverjetno, kako daleč se vidi z vrha Triglava. Prekrasen je pogled na Mojstrovko, Razor, Trentsko dolino s Sočo, ki jo pogled s presledki lahko zasleduje do njenega izliva v Jadransko morje. Kako majhni so vsi vrhovi v primeri z najvišjim, s Triglavom, na katerem smo stali mi kot zmagovalci....!

Zaradi silovite burje smo 10 m nižje pod vrhom šli v skalnato sklonišče, varno pred viharjem. Tu smo se odpočili in se pošteno najedli. Po enournem počitku smo pa pričeli plezati zopet po klinih navzdol v jugozapadni smeri približno 850 m globoko. Pot je zelo nevarna, toda ravno radi nevarnosti in napetosti  zanimiva. Ves čas je vodil Zvonko, ki ga lahko pohvalim, da je zelo previden, zelo vztrajen in zelo izvežban (trening domače vzgoje: nošnja vode, drv itd....!) Po enourni plezi smo se nahajali na bivšem teritoriju kraljevine Italije. Tu je vsepovsod polno rovov, bunkerjev, izstrelkov iz prve svetovne vojne, ohranjene so pa lepe ceste v serpentinah, po katerih smo se spustili še kakih 100 m nižje do novo otvorjene koče v Doliču 2150 m . Od tu je nepopisen razgled v Trento, na Vršič, Mangrt itd. Po krajšem odmoru sva z Zvonkom sama nadaljevala pot čez meli (grušč), ker sta oba Pipana nameravala naslednji dan v Trento in na Vršič. Spremljala sta naju še kake četrt ure, nato sva pa hodila sama dalje.

Od Doliča sva se v serpentinah vzpenjala pribl. še 400 m visoko in to vedno po grušču. Sonce je bilo precej vroče in nobene vode, zato pot ni bila ravno prijetna. Po enourni hoji sva prispela na greben, kjer se pot prevali na visoko planoto 1800-2000 m, kjer se nahajajo Sedmera triglavska jezera. Pot se v vijugah vije navzdol in vsa pokrajina, kakor daleč sega oko, je vulkanskega izvora. Pravzaprav je to široka dolina, od obeh strani obdana z ogromnimi skalnatimi skladi bazaltnega izvora (črne, gladke, bleščeče se plošče). Vmes je svetlosiv apnenec, tuintam pa velikanske rjavordeče plošče, tako da je vse skalovje in sploh vsa okolica kljub skaloviti enoličnosti pestro barvana. Pot navzdol ni prijetna, ker pri tem zelo trpijo kolena in mišice v stegnih. Seveda je to gledano z mojega stališča, ker jaz sem pač okoren kot slon, kar sem ugotovil šele na tej visokogorski turi, medtem ko je Zvonko gibčen kot kozorog, kar v očigled njegove mladosti pač ni posebnost. Zelo nevarni so tudi veliki ogromni kamni, ki so gladki kot steklo in po katerih drsi, posebno če ima kdo zbrušene žeblje. Srečavala sva večje črede ovac in koz in po triurni hoji sva dospela do večjega jezera, ob katerem leži slikovita koča pri Triglavskih jezerih. Tu na višini 1683 m pa je »civilizacija« že čisto blizu, kar se dobro vidi po množici turistov, ki so oblečeni »izbrano«, so torej takozvani »boljši« ljudje, posebno ker večina govori – hrvatski. V tej koži sem tudi srečal Sešekovo Pepco, ki se je že večkrat potikala od koče do koče. Po večerji (kozličkova jetrca s kromprijen in salato, samo 50-din!) sva takoj šla spat. Prenočišče je bilo prijetnejše  kot na Kredarici, kjer naju je zeblo, čeprav sva spala popolnoma oblečena in imela 4 koce in še skupaj sva spala.

Naslednji dan, v sredo 8.sept. sva vstala ob 5.30, se prvič po treh dneh umila v ledeno mrzlem jezeru pod kočo in takoj po zajtrku nadaljevala pot navzdol skozi macesnove gozdove. Kmalu sva prišla na rob visoke planote, odkoder se lepo vidi bohinjsko jezero s Sv.Janezem. Tu pada teren najmanj 1200 m skoraj navpično navzdol. Že v tej višini sva čula odaljeno grmenje slapa Savice in pričela sva se spuščati po lesenih, v zemljo zabitih, vijugastih stopnicah iz smrekovih debel v dolino, kjer sva videla kočo v bližini Savice, hotel »Zlatorog« in veliko število drugih vil. Do vznožja sva potrebovala  2 uri, nato sva pa šla še k slapu, ki je baje krasen (jaz namreč nisem hotel več lezti navzgor, Zvonko je šel sam).  Po kratkem odmoru sva točno ob 9.uri zapustila soseščino Triglava in se odpravila peš po 16 km dolgi vijugasti cesti mimo vsega Bohinjskega jezera do postaje Bohinjska Bistrica. Za vseh 16 km sva rabila samo hoje 2 uri 10 minut, vendar Zvonko nikoli ni zaostajal, pač pa jaz. Prehodila sva tako z nahrbtniki 7780 m na uro, kar je za oba lep športni uspeh. – Bohinjsko jezero je prekrasno, polno čolnov z izletniki in še celo eno jadrnico sva videla. Ko sva pustila po 1 uri hoje za seboj Boh. jezero, je postala pot mučna in dolgočasna, ker se vije po ozki dolinici s travniki in lesenimi kočicami. V Boh.Bistrico sva prispela polure pred odhodom vlaka. Bila sva lačna in žejna, zmanjkalo nama je namreč kruha. Kupila sva si sladoleda, za žejo je bil dober, za glad pa je Zvonko imel jabolka, jaz pa – cigarete...! Na vožnji prot Jesenicam sva videla Bled in 3 ure kasneje sva bila že zopet na Kalvariji!

Tako se je končal najin izlet v soseščino Triglava. Oba z Zvonkom sva istega mnenja, da sva bila letos prvič, ampak ne zadnjič na Triglavu! To me izredno veseli, ker čeprav tudi drugače, se v planinah prav posebno razumeva. Drugo leto bova izlet podaljšala v Trento in že sedaj se veselim, ker vem, da bo lepo.

Če sem v svojem navdušenju napisal kako neumnost, naj jo bralec oprosti, veselja nad doseženim uspehom mi itak nihče ne more vzeti! Triglav je bil zapreka nekoč, danes te zapreke ni več!!!

                                   _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 

(Koncept sem napisal 11.9.1948, na stroj pa 15.9.48  Danes je Zvonko odšel v svet, te vrstice me bodo večkrat spominjale nanj, čeprav se bo še vrnil......)

************

V nadaljevanju bodo objavljeni prispevki o atovi sestri Jadvigi Golež-Špeli, kot so bili objavljeni v raznih knjigah, še posebej članek v časniku Večer 13.8.1974 ob trideseti obletnici njene smrti. Neverjetno je, koliko raznih podatkov je navedeno o njeni smrti, kraju in datumu, od avgusta 1944 do pomladi 1945.  Ko sem sam raziskoval, sem na pokopališču v Mariboru dobil potrdilo, da sem na pravi poti. Tam imajo zapisano, da so jo mrtvo pripeljali 13.8.1944 popoldan, v dokumentih pa je zapisano, da so jo ujeli 12.8.1944. Zato tudi smatram, da je članek, objavljen v Večeru, verodostojen.

Jadviga GOLEŽ-Špela je bila rojena 9.oktobra 1911 leta v Stari vasi, Bizeljsko pri Brežicah. Bila je hči sodnega uradnika Golež Jožefa. Osnovno in meščansko šolo je končala na Ptuju, v Mariboru je obiskovala učiteljišče. Maturirala je leta 1931. Po treh letih brezposelnosti se je kot učiteljica  zaposlila na ljudski šoli v Šmartnem ob Paki. Takoj po prihodu nemškega okupatorja je zapustila službeno mesto ter se vrnila k staršem v Maribor. Že leta 1941 se je povezala z Osvobodilno Fronto (OF). Novembra 1943 je postala članica okrožnega komiteja KPS za Maribor, proti koncu leta pa še sekretarka okrožnega odbora SPŽZ za Maribor (Slovenska protifašistična ženska zveza). Spomladi leta 1944 je zaradi izdaje odšla v ilegalo. Nekaj časa je delovala v Lackovi četi in v Lackovem bataljonu, konec maja 1944 je odšla na Pohorje, od tam pa kot aktivistka v Slovenske gorice. Postala je članica Slovenjegoriškega okrožja. Nemci so jo aretirali skupaj z Vojkom Lovšetom in sekretarjem okrožja Srečkom Rojsom-Nikom 11.avgusta 1944 pri Vračkovih v Jakobskem dolu. Zaradi silnih muk pri zasliševanju je 14.avgusta 1944 v zaporu v Slovenski ulici v Mariboru naredila samomor. Ta podatek so imeli v muzeju NO Maribor.

O učiteljici gospe Jadvigi Golež je v Šolski kroniki zapisano:

- »Jadviga Golež, razredničarka 2. razreda je bila v šolskem letu 1935/36 učiteljica pripravnica.« (str. 345)

- »Učiteljica Golež Jadviga je takoj po razpadu bivše Jugoslavije  odšla v Maribor k svojim staršem. Tam se je zaposlila v neki trgovini z odpadki. V tej službi je ostala do svojega odhoda v partizane marca 1944. Že mnogo prej pa je imela zvezo s partizani, ki so ji poverili službo v zaledju. Marca 1944 je odšla v partizane na Pohorje. Bila je v službi na terenu. V jeseni istega leta so jo Nemci ujeli v Slovenskih goricah, jo odvedli v Maribor in jo tam ustrelili. Datum smrti ni znan.«  (str. 375)

Šolska kronika OŠ bratov Letonja Šmartno ob Paki

Jadviga Golež–Špela, članica okrožnega komiteja KPS Maribor in namestnica političnega komisarja Lackovega bataljona. Umrla je avgusta 1944 v zaporih v Mariboru.

************

Večer, torek, 13. avgusta 1974 

Stane Terčak

Jadviga Golež - Špela

Učieljica Jadviga Golež-Špela je bila rojena 9. oktobra 1911. Učiteljišče je končala v Mariboru in l. 1935 nastopila službo učiteljice v Šmartnem ob Paki v Savinjski dolini. Tam je službovala do prihoda okupatorja, nato je odšla k staršem v Maribor, kjer se je vsa posvetila delu za našo osvoboditev. Bila je sekretarka AFŽ za Maribor, članica okrožnega komiteja ZK in namestnica politkomisarja Lackovega bataljona. Letos, 13. avgusta je minilo 30 let od njene tragične smrti. Jadviga je eden najsvetlejših likov naših žena v narodnoosvobodilnem boju. V spomin na njo sta na Teznem Špelina ulica in otroški vrtec Jadvige Golež v ulici zmage.

V Šmartnem ob Paki v Savinjski dolini je na poslopju stare šole, ki je že pred leti odslužila in je sedaj v njej tapetniška delavnica, na desni strani vhodnih vrat nad pročeljem marmorna plošča. Na plošči sta imeni dveh šmarskih učiteljic, Jadvige Golež in Mileve Zakrajšek, žrtev fašizma, kakor je zapisano na plošči. Obe sta pred vojno poučevali na šoli v Šmartnem ob Paki. Bili sta članici marksističnega krožka, ki ga je pred vojno vodil znani revolucionar in komunist,  pisatelj in tamkajšnji učitelj Oskar Hudales v povezavi z vodjem »Rdeče tovarne«, ki so jo ustanovili zaporniki komunisti iz Mitrovice. Ta vodja je bil znani komunist iz Savinjske doline France Hribar, ki je to tekstilno delavnico preselil iz Joštovega mlina v Celju v Petričev magazin v Rečici ob Paki.

Tukaj sta mariborčanki Jadviga in Mileva ojekleneli v pravi marksistični delavki in ob okupaciji nastopili neomahljivo svojo pot, kakor jima je velevalo srce. V tem boju proti okupatorju sta žrtvovali življenje. Obe sta napravili v gestapovskih zaporih samomor, ker nista hoteli ničesar izdati. Tako je ostal njun lik čist in svetal in zgled bodočim rodovom, kako se je treba žrtvovati za domovino.

Še dobro se spominjam Jadvige, ki je prišla kot učiteljica začetnica v Šmartno ob Paki. Vidim jo še danes kakor takrat, Visokoraslo, rahlo zamišljeno, malo vase zaprto. Gledam jo v duhu, kakor bi imel pred sabo njeno fotografijo: visoko, pravilno visoko čelo, obdano s svetlo kostanjevimi lasmi, pod pravilno oblikovanim čelnim obokom lepe, mile sivo modre oči, tanke ustne, pravilen, malce grški nos in precej močni ličnici, ki sta v veselem nasmehu malce nagubali sončne žarke okoli oči.  Lepo dekle, za katerim se je vsak rad ozrl!

JADVIGA GOLEŽ, ŠMARTNO OB PAKI JUN. 1937

Že v Šmartnem ob Paki je Jadviga po prihodu okupatorja in po prvih aretacijah zavednihSlovencev vstopila v skupino, ki je organizirala odbor Osvobodilne fronte s sekretarko učiteljico Milevo Zakrajškovo. Kmalu nato, ker je bila brez službe in je ostala brez sredstev, je odšla k staršem v Maribor. Tukaj se je začelo njeno pravo delo za Osvobodilni fronto.

Takoj po prihodu domov jo srečamo med požrtvovalnimi, samoiniciativnimi ženami, ki še niso dobile v mestu prave povezave z Osvobodilno fronto, so pa pobirale med zavednimi Slovenkami prispevke za družine talcev in tiste, ki so trpeli po ječah in taboriščih v Nemčiji. Ker je bila najagilnejša, je bila kmalu znana vsem zavednim Slovencem in posebno še zaupnikom Osvobodilne fronte.

V Maribor je iz ljutomerskega okraja, kjer je deloval, prihajal učitelj Dušan Spindler, njen znanec iz šolskih klopi in kasnejši tovariš učitelj v Mozirju, sosednji šoli Šmartnega ob Paki. Ker sta se že takrat večkrat srečala pri Oskarju Hudalesu, je bila povezava v Mariboru lahka. Dušan Spindler je bil določen za sekretarja mariborskega komiteja partije, postavljal je v mestu postojanke in iskal zaupne sodelavce. Ena njegovih prvih in najzvestejših sodelavk je bila Jadviga Golež, ki si je nadela prvotno ilegalno ime Zora, pozneje pa Špela.

V decembru 1943 je bil v stanovanju Dragice Fijavž v Jadranski ulici ustanovljen mestni odbor protifašistične ženske zveze. Jadviga-Špela je bila prva sekretarka tega odbora. Z njeno mirno in prepričljivo besedo in neustrašenostjo je organizacija v kratkem času zaživela tako kakor nikoli več po njenem odhodu na druge dolžnosti.

Novembra 1943 je postala članica okrožnega komiteja partije poleg sekretarja Dušana Spindlerja-Kovača, Maksa Gašperiča-Jerneja, Ivan Zagernik-Joca, Ivana Kokola-Ilje, kasnejšega sekretarja in Mire Rokove.

Ko se je organiziral Lackov bataljon na mariborskem območju, so postali komandant bataljona študent prava Mustafa-Hadži, politkomisar Ivan Zagernik-Joco, namestnica politkomisarja pa Jadviga Golež-Špela.

Ko še ni bila v ilegali, je bila uslužbenka pri firmi Arbeiter, ki je zbirala razne odpadke. Lokali firme so bili pod mostom ob Dravi. Tam je sprejemala kurirje in ilegalce. Tam je bilo tudi pravo skladišče materiala za partizane. Kadar je bila dobre volje, se je pošalila: »Več prometa imam za Osvobodilno fronto kakor za podjetje«.

Jadviga Golež na mostu

V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru so ohranjene izjave, ki so jih dali Jadvigini sodelavci o njenem delu.Kako se je spominjajo?

Sekretar Dušan Spindler-Kovač je med drugim zapisal: »Ko sem bil v začetku oktobra 1943 poslan v Maribor, da organiziram okrožje, sem takoj pritegnil v delo Jadvigo Golež, ki sem ji dal ilegalno ime Špela. Začela je prenašati razna poročila, doma pa je na litografu razmnoževala parolne lističe in jih tudi sama raznašala. Listke in razglase pa je tipkala in razmnoževala tudi pri tehniku Princlu na Tržaški cesti. Na domu staršev v Marxovi ulici 5 je uredila pravo postojanko. Tam smo imeli aktivisti večkrat zatočišče. Z njenega doma so šle niti na vse strani po Mariboru, v Slovenske gorice, na Dravsko polje in celo na Gorenjsko. V torbi je raznašala literaturo, v cekarju je prenašala orožje, v nedrjih pa je nosila važna poročila. Tisto, kar je dolga leta v njej raslo že v Šmartnem ob Paki, se je sedaj z vso silo razbohotilo in Špela  je na veliko razdajala svoje sposobnosti. Razvila se je v aktivistko širokega formata, sposobna izvršiti vsako nalogo. Zato smo jo tudi pritegnili kot članico v okrožni komite KPS za Maribor.«

Jadviga avtoportret

Ema Grbec-Dana pravi:«...Gestapu pod nosom so se pojavljali plakati, listki, razglasi. Tako je bilo vse mesto – jeseni 1943, ko sva se s Špelo našli pri skupnem delu – prepreženo s tajnimi zvezami, ki so spajale odbore OF. Vsa teža tega dela pa je brez dvoma ležala na Špeli. Člani okrožnega odbora so se zadrževali v mestu v ilegalnih stanovanjih ali na Pohorju. Špela pa je bila tista, ki se je motala skozi ovire, povezovala postojanke z okrožnim odborom, hodila na sestanke aktivistov, raznašala literaturo, skrbela za stanovanja ilegalcev. Velikokrat je dejala: »Vse znance in sorodnike sem že uporabila za postojanke ilegalcem, jutri pa ne vem, kam naj jih selimo.«

Pavla Lindner pravi: »Spominjam se večera, ko je Joco Zagernik pripeljal k meni v kuhinjo lepo, visoko dekle. V sobi je bil pravkar eden tistih sestankov, ki so mi vedno naganjali strah v kosti. Dekletu, ki je prišla z Jocem, nisem mogla prav zaupati. Bila je to Špela. Nevsiljivo se je usedla k meni na otomano in se začela pogovarjati z menoj. Ne, zdaj ne morem več povedati, kaj mi je govorila, vem pa, da tako toplih in lepih besed nisem slišala ne prej ne pozneje. Postala sem aktivistka in poslej so bili pri meni sestanki žena... Vidim jo še danes, kako je sedla med nas, bila je mirna in resna. Razgrnila je Našo ženo in brala, me pa smo obvisele z očmi na njej. Način, kako nam je govorila, je bil tak, da smo bile pripravljene storiti vse, kar nam je naložila. Kako bi ne zaupale njej, ki je prišla kot človek med nas.«

ANICA, FRANJO IN JADVIGA, AVG. 1936

Lidija Potrč-Dunja je zapisala: »... Zadnjič sem jo videla konec januarja 1944. Čakala sem obvestila, ali bom šla ta dan v partizane. Nad mestom je visel kot teman oblak sum izdaje. Večina tovarišev se je prejšnjega dne odpeljala na Gorenjsko in od tam v gozdove. Kam bom šla jaz? Na javko je prišla ona, naša Špela. Čudno, vsi smo jo imeli radi – in vendar, šalili se nismo z njo nikoli. Bili smo nekam spoštljivo zadržani do nje. Na javki v bližini starega pokopališča se je končno prikazala Špela. Rekla mi je odrešilno besedo: 'Nocoj!'. Stekla sem po po torbo v leseno barako v bližini, kjer sem delala. Ko sem se vračala, mi je nenadoma zastala noga. Skozi ograjo pri baraki sem opazila, da se Špeli naglo približujeta dva esesovca. Špela je ostala popolnoma mirna. Meni je glas odpovedal in odleglo mi je  šele, ko sva se s Špelo prijeli za roke  in zapuščali nevarno mesto. Vprašala sem jo: ,Ali greš tudi ti nocoj?' ,Ne, pravijo, da moram ostati! Nadaljevati moram delo.'«

Terezija Veingerl-Tetka je zapisala: »Bilo je septembra 1943. Bila sem doma v Mejni ulici. Nekdo je potrkal na vrata. Vstopilo je dekle, ki je nisem poznala, visoke in vitke postave, lepega obraza. Vprašujočeme je pogledala in mi rekla: 'Ali sem prav prišla k Tetki?' To je bilo moje ilegalno ime. Z dogovorjenim geslom sem odgovorila:  'Kdo vas pošilja?' Rekla je: 'Kovač'. Tako sem spoznala Jadvigo Golež. Potlej sva se pogosto srečevali. Kmalu sem jo spoznala takšno, kakršna je v resnici bila: vsa topla, človeška, preprosta in iskrena. Bila sem kurirka. Špela me je učila,  kako naj se varujem. Vedno bolj  je tudi sama čutila nevarnost. Govorila mi je: ' Zdi se mi, da imam že na hrbtu oči. Neprestano se mi zdi, da me zasledujejo, da mi bo zdaj zdaj nekdo od zadaj položil roko na ramo in rekel: Sie sind Verhaftet! Kmalu bom morala v ilegalo...'«.

Vojko Lovše piše o tem, kako je Špelo zajel gestapo: »V soboto, 12. avgusta 1944, smo imeli aktivisti v Jakobskem dolu v gostilni Bračko dogovorjen sestanek okrožja Uroš. Aktivist Peter Golob in jaz sva ga čakala v gostilniški sobi, sekretar Niko in Špela pa sta v spalnici poslušala radio. Tik pred osmo je pridrvel kamion gestapovcev in policajev. Pričelo se je streljanje. Peter je bil smrtno zadet. Špelo, Nika in mene pa so obvladali. Spravili so nas na kamion. Zdrveli smo v noč. To je bila Špelina poslednja noč.

Špelina mama pripoveduje: »Mislila sem, da dobro poznam svojo Jadvigo, to plaho, mehko, preobčutljivo dekle, ki je ljubilo cvetje, prirodo, lepe slike, vse lepo in dobro. Ko je prišla vojna, je Jadviga stopila v službo v Mariboru. Začela sem opažati, da je postala vsa drugačna. Kaj se je zgodilo v njej, da se je tako spremenila? Šele, ko mi je zaupala svoje ilegalno delo, sem spremembo razumela. To plaho dekle, ki se je nekoč balo teme, je zdaj mnogo noči prehodilo po pohorskih hostah, kjer je iskalo javke. Zjutraj se je vračala blatna in utrujena domov, odhajala nato v službo, kjer se je ves dan borila s spancem. 'Spati, spati'. Kolikokrat sem slišala iz njenih ust te besede. Mlada in zdrava je spanca najbolj pogrešala. 'Po vojni se bom najprej pošteno naspala!' je večkrat povedala. Mnogo noči sva skupaj prečuli za skrbno zagrnjenim oknom pri razmnoževanju letakov. Čutila sem, da je bila ponosna name, ker sem imela razumevanje za njeno delo. Ko sem ji pri slovesu odrezala obilen kos kruha, je bila spet tista moja dobra Jadviga, ki mi je rekla: 'Mama, nikar tako velikega kosa, povsod se najdejo dobri ljudje!'«

Izjava paznika Antona Žnidaršiča o smrti Jadviga Golež-Špele: »...13. avgusta 1944 dopoldne so pripeljali Jadvigo Golež-Špelo v zapore v Slovensko ulico. Pazniku Ačku sem dejal, naj pazi nanjo, ker je vsa obupana. Bila je vsa črna od udarcev. Ta čas sem šel obedovat. Ko sem se ob 12. uri vrnil, mi je Ačko, ki je imel ta čas službo, povedal, da je že mrtva. Obesila se je za pas na leseni postelji.« 

Nikoli ne bom pozabil slovesa od namestnice politkomisarja Lackovega bataljona Jadvige Golež-Špele. Z njo sem preživel deset dni v štabnem bunkerju Lackovega odreda v tezenskem gozdu, ko sem bil poslan iz  4. operativne cone na mariborsko območje. Bili smo v pohorski vasici Planica nad Framom. Njena enota je taborila v gozdu nad vasico, sam pa sem odšel s kurirjem nazaj v cono. Ko sva si stisnila roke v slovo, mi je dejala: »Veš, Stane, čudne slutnje imam. Zdi se mi, da ne bom dočakala osvoboditve.« Tolažil sem jo, kakor sem vedel in znal. Bila sva na vrhu hriba in sva gledala v dolino. V Mariboru so se vžigale posamezne luči.  V megli se je komaj zaznavno srebrila Drava. Dravsko polje se je utapljalo v mraku. Pohorski večer se je počasi umiril, nad Bočem pa se je svetlikalo, vzhajal je mladi mesec... 

Takrat sem zadnjikrat v življenju videl Jadvigo...

 ***************

Ukinitev Lackovega bataljona je le prizadela nekatere njegove funkcionarje. To vidimo iz pisma pomočnice političnega komisarja Lackovega bataljona Jadvige Golež-Špele, ki ga je poslala Dušanu Spindlerju-Kovaču in Maksu Gašpariču-Jerneju. Potem ko ju je obvestila o ukazu štaba cone, da mora bataljon na Pohorje, je zapisala: »Ne moreta si misliti, kako me je ta poziv  zadel. Imeli smo tako lepe načrte, kakor bomo delali v edinicah in z edinicami na terenu…. Bila sem precej besna (se smehljata?), ko pa sem videla, da ni pomoči, sem se pač morala udati.« V pismu pa je Špela tudi omenila, da so lackovce v štabu 4. operativne cone zelo prijazno sprejeli in da je postajalo življenje na Pohorju čedalje bolj prijetno. To življenje je na kratko opisala takole: »Ognji, svobodno nebo, svobodno življenje, velike skupine partizanov – vse to je zelo vplivalo name in mi je bilo zelo všeč.« Jadviga Golež-Špela pa je morala kmalu zapustiti Pohorje. Poslali so jo na delo v Slovenske gorice.

Nekaj usodnih dogodkov za mariborsko odporniško organizacijo se je zgodilo v prvi polovici avgusta 1944. V noči na 3. avgust je bil v Vajgnu pri Jarenini iz zasede ubit član okrožnega vodstva in sekretar Okrožnega komiteja SKOJ Maribor, 18-letni Marjan Bantan, ki je bil zelo priljubljen med sodelavci osvobodilnega gibanja na mariborskem območju. Dne 9. Avgusta so gestapovci pri Hojnikovih na Polskavi aretirali Darinko Flis, v tistem času eno najbolj delavnih aktivistk OF v Mariboru. Ustrelili so je tik pred koncem vojne v Spodnjem Radvanju pri Mariboru. Tri dni pozneje, 12. avgusta 1944, so nacisti pri Bračkovih v Jakobskem Dolu aretirali Vojka Lovšeta, Srečka Rojsa in Jadvigo Golež. Na sestanek bi moral priti tudi Kladnik, a ga ni bilo. Rojsu je uspelo med vožnjo proti Mariboru pobegniti s kamiona, Lovše je 1. aprila 1945 med bombnim napadom na Maribor pobegnil iz poškodovane mariborske kaznilnice, Goleževa pa je samo dan po aretaciji v zaporu naredila samomor, da bi se izognila nadaljnjemu mučenju. Aretacije Darinke Flis in Vojka Lovšeta, zlasti pa smrt Jadvige Golež in Marjana Bantana so povzročile med aktivisti OF v Mariboru velik preplah. Videti je bilo, da v mestu ni več nobenega organiziranega odpora.

TOVARIŠIJA IZ SLOVENSKIH GORIC

Jadviga Golež-Špela je po svojem odhodu v partizane postala znana po kmečkih domovih Slovenskih goric in Dravskega polja. S svojo prepričevalno besedo in toplim nasmehom je pridobila mnogo novih sodelavcev in sodelavk in mnogo kmečkih fantov se je odločilo, da postanejo borci – partizani.

V avgustu 1944 je bila najtesnejša sodelavka Srečka Rojsa-Nika, sekretarja slovenjgraškega okrožja. Ob pasu je nosila parabelo in hodila navadno v družbi z Nikom in Petrom (Ernestom Golobom). Važno mobilizacijsko središče je bilo v Partinjah, od koder so hodili mobiliziranci na Kozjak. Prav studenška konferenca 15. julija bi naj bila za slovenjegoriško gibanje važna; šlo je ravno za boljšo povezavo med okraji tostran in onstran Drave.

Za soboto 12. avgusta 1944 pa je bil napovedan sestanek v Jakobskem dolu pri Bračkovih. Priti bi moral tudi Uroš, saj je bilo treba rešiti  vprašanje, kako vzpostaviti zvezo na Pohorje prek Hoč in ne prek Kozjaka.

Bračkovi so imeli gostilno, v kleti pa je bila opuščena ledenica za mesarijo, kjer so hoteli namestiti novo tehniko. Mira Gregorc-Balček, ki je pomagala že bratu Suhemu v tehniki na Meljskem hribu in kasneje v tezenskem gozdu, naj bi prevzela njeno vodstvo. Doslej sta dobro delali tehniki na jareninski občini in pri Ivanu Šabedru, toda hoteli so imeti varnejšo postojanko.

Ob osmih zvečer, v času, za katerega je bil napovedan sestanek, Uroša ni bilo. Vojko Lovše-Rak je čakal s Petrom v manjši gostilniški sobi, v spalnici pa sta Niko in Špela poslušala radio. Nenadoma – bilo je morda še nekaj minut pred osmo – pridrvi policijski avto in iz njega poskačejo policaji in gestapovci. Obkolijo hišo in že streljajo vanjo. Takoj zatem stopijo v stransko sobo in spustijo dva rafala na Petra in Raka. Peter se zgrudi smrtno zadet, Rak pa se vrže na tla. Primejo vse. Nika privedejo v sobo k Raku in ju skupaj vklenejo. Potem pa na tovornjak in v Marjeto. Špela je bleda in potrta sedela v ozadju vozila.

Ko so jih tako zatem peljali v Maribor, sta se Niko in Rak zmenila, da bosta skupaj skočila z avta na tretji trzaj z roko, ki ga bo dal Rak. Avto je sicer vozil z brzino šestdeset do osemdeset kilometrov (tako so pozneje govorili na gestapu!), toda druge rešitve ni bilo. Za gostilno Ferk pred pesniškim mostom pri Linigerjevi Puši sta izskočila, vendar Niko za trenutek prej, tako da se je lisica od sunka pretrgala, Rak pa je obvisel s hlačami na zunanjem robu avtomobila na močnem klinu. Avto se je tako ustavil in vozil nato nazaj, vendar so Nika zaman iskali: Bilo je že okoli pol desetih zvečer, spoznali so, da bi ga v temi težko našli, saj je tam bilo koruzno polje in Niku se ni bilo težko skriti, čeprav je bil od padca verjetno hudo poškodovan.

Vozili so dalje proti Mariboru, toda zdaj so Raka vrgli na dno tovornjaka, eden od gestapovcev je držal nogo na njem in naperjeno je imel vanj brzostrelko. V Mariboru sta se Rak in Špela poslednjič videla pred zgradbo gestapa na Partizanski cesti. Žalostno mu je pokimala z glavo v slovo.

Njega so takoj začeli zasliševati. Med drugim ga je Zangl tudi vprašal, kako je bilo tisto nedeljo popoldne. Uroš mu je bil dal literaturo, obenem tudi municijo in star revolver, česar prej nikoli ni storil. Ko sta se poslovila, ga je še vprašal, kod se bo vozil, po Šentiljski cesti ali skozi Duplek. Rak mu je smeje odgovoril: »Še ne vem, konspiracija!« Pri gostilni Kos pod košaškim klancem je zagledal gruči gestapovcev – zaseda. Ravno so nekoga legitimirali. Rak je skočil s kolesa in izpustil ventil, potem si je dajal opravka s kolesom. Nenadoma se je spomnil znaka »Parteigenosse«, ki ga je imel od nacista Ruesa, ki ga je bil Hadži likvidiral. Obrnil je revolver in si nataknil znak. Gestapovci so se mu približali, vendar jih je znak preslepil. Rak jih je pozdravil s »Heil Hitler, Kameraden!«, nakar so mu še pomagali pri kolesu. Odhajaje jim je dejal pomilovalno: »Nedelja je danes, vi pa – službo!« Sedel je na kolo in se odpeljal dalje.

Ko je Zanglu pripovedoval o tem, kako je pravočasno opazil gestapovce in jih preslepil s popravljanjem kolesa, mu je ta rekel rezko: »Hast wohl Glück gehabt, Bursch!« (Imel si pač srečo, fant!). Rak je bil prepričan, da je bil vse skupaj vsekakor Urošev peklenski načrt. Zato ga ni pustil v ilegalo, da bi ga mogel izdati. To se je zgodilo, še preden so Uroša prijeli vdrugič.

Jadvigo je zasliševal sam Stage. Šepetali so, da jo je širokopleči gestapovec sam pretepal kakor besen, ker je noben udarec ni pripravil do tega, da bi odprla usta in povedala vsaj nekaj tega, kar je vedela. V policijske zapore v Slovenski ulici so jo privedli 13. avgusta dopoldne vso obtolčeno, da jo je bilo komaj moč spoznati. Naglo se razširila vest, da se je v celici še to jutro obesila. Morda pa so tako govorili le gestapovci sami in ni bilo res?

Ko so štirinajst dni pozneje zaprli njene starše in so očeta porinili prav v isto celico, kjer je bila zaprta Jadviga, mu je paznik Anton Žnidaršič zagotavljal, da nič ne ve o njeni smrti, niti kje da je zdaj. Zavednemu pazniku je bilo prehudo, da bi povedal resnico. Ko so jo zjutraj pripeljali in je videl, kako je vsa pretepena in kako ji gleda obup iz oči, je namignil upravniku Schauerju, češ vzemimo ji tudi pas. Toda upravnik, ki ni bil malenkosten, je samo odmahnil z roko. Ko je odhajal Anton ob pol enajsti uri na kosilo, je opozoril svojega namestnika, naj pazi nanjo. Toda ko se je ob dvanajstih vrnil, je že zvedel, da so jo mrtvo odnesli. Obesila se je za pas na leseni postelji, ki je bila narejena na dve nadstropji.

Vedela je, kakšne so gestapovske metode. Preveč vdana je bila stvari, ki se je zanjo borila, da bi jim bila kaj povedala. Toda zakaj naj jim privošči, da se znova in znova znašajo nad njo in pri tem satansko uživajo nad njenim trpljenjem? Kaj naj čaka, ko pa je na koncu vedno le eno in to je – smrt? Ali da kaj izpove, kar je še hujše od smrti?

Našla je notranjo moč, tako zbita kot je telesno bila, da jim je za vedno ušla. Vedela je, da so vse sanje o lastni, lepi prihodnosti končane in zazdelo se ji je edino pravilno, da se prostovoljno odloči za smrt. Prijateljici in sodelavki Dani je govorila o tem, da človek nikoli ne ve, ali bo pod mukami mogel do konca zdržati. Če veliko veš, je najbolje, da narediš samomor, je menila. Zato je vedno nosila v laseh strup. Prav gotovo so ji ga pri telesni preiskavi našli.

Odločila se je kakor njena prijateljica Mariborčanka Mileva Zakrajšek, ki je z njo službovala v Šmartnem ob Paki in bila z njo tudi politično povezana, dokler ni šla Jadviga kmalu po vdoru Nemcev k staršem v Maribor. Milevo so kot terensko delavko prijeli 12. aprila 1942. Hudo so jo mučili in nato se je 18. aprila v zaporu obesila.

Stage je bil na prvem zaslišanju Jadvigi napovedal, da jo bodo naslednjega dne poostreno zasliševali. Nato se je obesila, preden je do tega prišlo.

Bili so časi, ko je samomore v zaporu marsikdo obsojal. V resnici pa je bil samomor v takih pogojih junaštvo posebne vrste in dokaz velikega čuta odgovornosti. Samomor so storili doktor Ivan Koprivnik, vrtnar Valentin Pavšič in drugi, a tudi stari komunist Oto Černezl. Saj so tudi komunisti ljudje iz mesa in krvi: ko te mučijo znova in znova, si najprej trden kot skala, sčasoma pa živci ne zdržijo več, a se zavedaš, koliko življenj zavisi od tvojih izjav in odločiš se za smrt, zato da ne bi nehote in skoraj nevede postal v mukah – izdajalec, izvržek, sam sebi v muko in kes do zadnjega diha.

Partizani na Pohorju so se ganjeni spominjali, kako je lepa Jadviga popolnoma pozabljala nase in prihajala s terena izmučena, slabo oblečena, tudi v dežju, z lasmi, ki so ji v mokrih štrenah padali na obraz. Vsa se je bila predala težki borbi za osvoboditev svojega ljudstva.

Kljub vedno novim dogodkom, žal večinoma tudi novim aretacijam, njena slika ni nikoli zbledela niti v predstavah zadnjih Mariborčanov niti v predstavah neštetih terenskih delavcev in partizanov na deželi.

Neštetokrat so govorili o njej in vsakokrat je vzvalovilo v njihovem glasu mehko občutje ljubezni in obžalovanja, da so Nemci dobili v pest tako čudovito dekle.

V tem času so v zvezi z dogodki v Jakobskem dolu prijeli še eno dekle – Vojčetovo sestro Zoro Lovše-Mašo. V zaporu se je javila na delo v kuhinjo, da bi mogla priti v stik z bratom. V kruhu mu je pošiljala listke s sporočili. Tako je na svojo veliko žalost zvedel, da se je Špela obesila. Potem je dobil tudi sporočilo, ki ga je močno osupnilo: »Vse je izdano, Uroš gestapovec, Niko zdrav, drži se!« Obvestilo je prinesel v zapor paznik Ferdo Zünrajh, dala pa mu ga je Lovšetova mama, ki je stanovala v Radvanju. Poslal ji ga je neznanec. Odslej je bil Vojče Lovše-Rak prav po pazniku Zünrajhu v zvezi s svojo mamo. Tako je poslal Jožetu Šketi v Jarenino sporočilo, naj se pazijo pred Urošem. Posebno je to veljalo Niku, članu okrožnega komiteja,

Tudi sestra Zora sama je spoznala, da je Uroš izdajalec. Edino Uroš je vedel, da prihaja Franc Hlupič k njej v knjigarno po papir. In prav to so ji očitali. Odgnali so jo v taborišče Ravensbrück.  

Avtobiografija Marjana Bantana iz maja 1944, ki jo je napisal za oblastni komite KPS za Štajersko, mapa 92; Izjave Mire Drobnič, Otmarja Rataja, Majde Amalietti in Vere Cundrič o Darinki Flis,mapa 532/III-35; Izjave Eme Grbec, Pavle Lincner, Otmarja Rataja, Lidije Potrč, Terezije Veingerl in Vojka Lovšeta o Jadvigi Golež, mapa 532/III-34; Vojko Lovše, Izjava, mapa 541/IX-4, 521/II-23; Poročilo orožniške postaje Šentilj z dne 3.8.1944, kopija; Obtožnica proti Kurtu Stageju z dne 12.6.1947 pred vojaškim sodiščem v Mariboru, mapa 120, vse v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu, III.str. 35-36, 39, 41-46, 283; Stane Terčak, Jadviga Golež – Špela, Večer, 13.8.1974; Pismo Bonifacija (Maksa Rateja, op. M.Ž.) Urošu (Karlu Kladniku, op. M.Ž.) z dne 23.8.1944, fond Gestapo Maribor, v AMNZ.

TUDI ŠPELA GRE V PARTIZANE

Jadviga Golež-Špela je dobila pošto, da so ji za petami in naj gre v partizane. Oddahnila se je. Zadnje čase ji je bilo življenje v mestu že neznosno.

Dne 17. aprila je bilo. Terezija Vajngerl-Tetka je prišla k njej. Sodelovali sta v odporniškem gibanju. Špelini mami sta rekli, da sta kolegici. Zadnjič je našla Špelo, kako plete dokolenke; skrbno je štela zanke za zveriženi vzorec. In to Špela, ki ni imela časa ne podnevi ne ponoči in je opravljala nešteto drznih poti?

»Za koga vendar to pleteš?« jo je vprašala začudena.

»Za Joca! Po vojni se vzameva!« Njen skrivnostni šepet in njene raznežene oči so izdajale lepoto mlade ljubezni.-

»Mama, nocoj me ne bo več domov, nikar me ne čakajte pri vratih!« je rekla zvečer.

Postavna mati se je samo zdrznila. Pričakovala je, da bo prišlo do tega trenutka. Rosnih oči in vdano se je sklonila nad mizo, da ji odreže kruha.

»Saj ni treba toliko! Povsod so zavedni ljudje, ki radi postrežejo!«

Objela je mater in jo jokajočo pobožala: »Saj bom kmalu javila, kje sem!«

Noč jo je vzela.

Res je neznan fant prinesel kmalu v Marxovo ulico droben list. Pisala je, da ji gre dobro, samo za obleko in perilo je prosila. K Strauchu naj ji ga ponese. Mati je naredila paket, na ovojni papir je napisala izmišljeno ime, za konopec je zataknila celo poštno spremnico z istim naslovom in šla na Tržaško cesto št. 20. Počasi se je vzpenjala v drugo nadstropje in se ustavila pred vrati, na katerih je bil pritrjen listek: Apotheker Viktor Strauch. Pozvonila je.

Odprla ji je črnolasa, temnopolta ženska visoke postave. Bila je Strauchova. Živahno je potegnila Goleževo mamo v stanovanje. V kuhinji sta se prisrčno pomenili o tem in onem, saj sta si bili prijateljici že dolga leta. Špelina mama je govorila počasi in preudarno, Strauchova pa živahno, z močnim poudarkom; iz črnih oči ji je gorel ogenj nenavadnega navdušenja. Namignila ji je proti sobi: » Zadnjič so imeli tukaj sestanek, nemški hišni zaupnik pa se je prišel menit zaradi živilskih kart. Nevarno je bilo! Toda taki so časi. Nama z možem je vseeno, čeprav ne učakava svobode. Začela sva in bova nadaljevala, pa naj se zgodi karkoli! Žal mi je samo, da nisem bolj zdrava; več bi lahko storila!« Po sinovem rojstvu je vedno bolehala. Nikoli ga ni smela dvigniti sama v naročje, vedno so ji ga morali drugi podajati.

Goleževa mama se je pomirjena vračala domov. Če bolehna Strauchova brez strahu toliko tvega, kako bi naj zamerila svoji Jadvigi, da se je podala na nevarno uporniško pot?

Po številnih aretacijah pripadnikov Osvobodilnega gibanja v letu 1941 ni imela bivša učiteljica Ema Grbec več zveze z njim. Pogrešala jo je, saj je bila pred vojno v levičarskih organizacijah zelo aktivna in komunistom blizu.

Junija 1943. leta je obiskala svoje starše na meji med obema okupacijskima conama v Šentvidu. Opazila je, da govorijo ljudje javno slovenski in da jih zaradi tega Nemci ne napadajo. Obstala je pred lepaki, ki so odrejali večerno policijsko uro zaradi »banditov«. Brodar na Bledu ji je povedal, da so vse planinske koče v slovenskih Alpah požgane in da partizani neprestano napadajo Nemce. Čudila se je, da na Gorenjskem svobodneje govorijo o teh rečeh.

V Mariboru je takoj poiskala svojo bivšo stanovsko tovarišico Jadvigo Golež in ji zaupala, kar je izvedela. Ta ji je povedala, da je povezana z nekim aktivistom, predvojnim levičarjem, učiteljem Dušanom Spindlerjem. Naslednji dan ji je prinesla letake, ki so pozivali žene, naj se pridružijo boju proti okupatorju. Ema se je tudi sama takoj lotila dela. Poiskala je svoje znanke in jih skušala povezati. Tako je pritegnila med drugim tudi bivšo učiteljico  Malčko Beranič, ki pa je že sama imela neko svojo zvezo, in več drugih ljudi.

Tiste čase je bila Ema uslužbenka pri zavarovalnici Südmark v Ulici kneza Koclja št. 17. Tam sta bila zaposlena poleg drugih Slovencev tudi bivši učitelj Aleksander Pirher in Roza Mencin, prav tako učiteljica. Tudi tej je pokazala letak, toda Roza se ni prav nič začudila. Zaupala je Emi, da tudi ona že prejema take letake, le iz drugega vira.

Ema je zvedela, da tudi Jadviga Golež sama razmnožuje letake, in sicer na ciklostilnem stroju. Jadviga je v tem času nosila ilegalno ime Zora, pozneje pa Špela.

Ema in Jadviga sta se sestajali s terenskimi delavci v stanovanju upokojene učiteljice Pavle Delak v Klavniški ulici št. 10. Pavla pa je imela spet svoje sodelavce, med njimi požrtvovalno in pogumno nameščenko Josipino Cerinšek, znano predvojno napredno družbeno delavko; ker so se takoj po okupaciji znašali nad njo in njenimi – oče je bil ves čas brez pokojnine – si je našla službo v Ptuju in širila tam med somišljeniki letake, ki jih je dobivala od Pavle Delak. Razen tega je bila med onimi ženami, ki so si odtrgovale od ust, da so pošiljale pakete v zapore in v taborišča.   

V Jadvigi, nežnem in čustvenem dekletu, je vzbudil okupator s svojimi zločini nenavadne sile. Izhajala je iz zavedne družine, kot učiteljica v Šmartnem ob Paki je delala pri Sokolu, rada se je udeleževala tudi sestankov pri učitelju Oskarju Hudalesu, kjer so obravnavali marksistična vprašanja, vendar tedaj še ni kazala znakov borbenosti, železne volje in nepopustljivega poguma.

Zdaj se je zaposlila pri podjetju Arbeiter pod velikim mostom, kjer se je stekal odpadni material. Tu je lahko brez nevarnosti sprejemala svoje sodelavce, ki so ji nosili med drugim tudi municijo in orožje. Ena od teh je bila njena predvojna prijateljica, vaditeljica pri Sokolu in kulturno-prosvetna delavka Vera Klemenčič, hči znanega narodnjaka, pobreškega šolskega upravitelja. Decembra 1941 so vso rodbino zaprli in jo poslali v taborišče Schelklingen pri Ulmu, vendar so zaradi starosti starše kmalu izpustili,  Vero pa maja leta 1942, potem ko je že mesec dni bolna na pljučih ležala v taboriščni ambulanti. Po posredovanju doktorja Radšla so jo novembra sprejeli v zdravilišču Topolščica, kjer je ostala do maja 1943. Kljub bolezni je odslej skupaj s sestro Maro požrtvovalno sodelovala v zbiralnih akcijah in dom Klemenčičevih je ostal zbirališče zavednih Pobrežanov do osvoboditve.

ZATIŠJE PRED NEVIHTO

Srečko Rojs-Niko in Franc Zalaznik-Leon sta imela glavno postojanko v Barbari (sedaj Korena) pri učiteljici Eli Jautovi-Tanji. Z možem, nemškim privržencem, se ni razumela in ni več živela z njim. Služboval je v Rupertu v Slovenskih goricah. Za Božič je Tanja napekla mesa in potic, in slučajno sta bila pri njej spet Leon in Niko. Aco (Aleksander Pirher) jima je večkrat iz Maribora prinašal od komiteja poročila in jih tudi sprejemal. Zadnje čase sta močno pogrešala literaturo. Aco jima jo je obljubil.

Ta dan je prišel s sporočilom, naj prideta zvečer po Jerneja na staro mesto ob Dravi. Napotil se je Leon sam. Nekoliko je ob Dravi počakal, potem je zaslišal korake in dogovorjeno znamenje. Ni pa bil Jernej sam, temveč tudi Cvetko (Ivan Pigner), Joco in Špela. Odvedel jih je k Barbari. Do šole so prišli previdno, nihče jih ni opazil.

Sestali so se kakor ponavadi v kuhinji. Tanja jih je pogostila, nato so se začeli pogovarjati o množičnem vključevanju ljudi v OF in o načinu, kako bi odvedli na Pohorje čim več kmečkih fantov, ki jih mobilizirajo v nemško vojsko. Tako so sedeli do štirih zjutraj, nato pa polegli kar po tleh in zaspali. Čez dan so skozi zaveso pri oknu opazovali mimoidoče orožnike. Jernej se je zgrozil, ko je slišal, da imajo postojanko samo štirideset korakov odtod. Čudil se je njihovemu pogumu, da se tu sestajajo. Menil je, da bi jih kar napadli. Leon nikakor ni bil za to, saj bi potem izgubili ravno zaradi njih varno javko. Kdo bi vendar mogel pomisliti, da se shajajo tako blizu njih. Mariborčani so bili tudi ta dan seveda oboroženi, toda izkazalo se je, da Špela s svojo parabelo sploh še ne zna ravnati. Pokazali so ji, da bi se znala braniti.

Sredi vasi je osrednji spomenik žrtvam fašizma v bivši občini Šmartno ob Paki. Na spomeniku je vklesanih v granit 141 imen  borcev, aktivistov in žrtev fašizma.

Gasilsko društvo Šmartno ob Paki je na gasilskem domu vzidalo spominsko ploščo devetim padlim gasilcem.

Na pokopališči je grobišče s spomenikom, na katerem je vklesano besedilo: »Vse, kar veliko je, vzkali iz žrtev in Ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.«

Na pročelju stare osnovne šole je vzidana spominska plošča tragično preminulima  učiteljicama Milevi Zakrajšek in Jadvigi Golež-Špeli. Obe sta službovali do okupacije na šoli v Šmartnem ob Paki.

Že v začetku okupacije se je učiteljica Mileva Zakrajšek povezala z osvobodilnim gibanjem. Bila je članica prvega odbora OF. Po odhodu Franca Hribarja v partizane je postala Mileva Zakrajšek sekretarka odbora za vasi Šmartno ob Paki, Rečica, Paška vas in Mali vrh. 14.aprila 1942 je bila aretirana in odpeljana v zapore Starega piskra v Celje.

Paznica v zaporu je izjavila, da je slišala, ko je preiskovalec Milevi pri zaslišanju dejal: »Od vas bomo še marsikaj izvedeli.« Mileva pa mu je odgovorila: »Od mene nikoli!«  18. aprila 1942 popoldne je prosila paznico za vrč vode. Iz vratne rutice si je zvila vrvico, si podstavila vrč za vodo in se obesila na okno. Pred smrtjo je še prosila za papir in v dolgi izjavi opisala svoj svetovni nazor in obsodila nacionalsocializem.

Učiteljica Jadviga Golež je po okupaciji odšla iz Šmartnega ob Paki k svoji družini v Maribor. Tam se je povezala z osvobodilnim gibanjem. Bila je kurirka okrožnega komiteja. Kasneje je postala sekretarka SPŽZ za Maribor. Leta 1944 je odšla v partizane. Bila je namestnica politkomisarja Lackovega bataljona. Jeseni 1944 je odšla kot politična delavka v Slovenske gorice. Tam je padla po izdaji v roke gestapa. V mariborskih zaporih si je sama vzela življenje. (Spet napačen podatek o smrti.)

ŠPELI  NI BILO ŽAL NAPOROV

Jadviga Golež-Špela je stanovala v Masarykovi ulici št. 5. Bila je to čedna hišica, obdana z vrtom. Njihovo stanovanje je imelo sobo s posebnim vhodom in tam so večkrat spali ilegalci.

Njeni starši so imeli več otrok, toda tedaj je živela pri njiju samo Jadviga. Bila je vedno vzoren otrok, lepa in pametna, ni ji bilo kaj očitati. Mati pa je zdaj vendar v strahu zanjo večkrat potožila: »Preveč tvega naša Hedvika!« Tedaj je oče samo odmahnil z roko: »Pusti jo, dovolj je stara. Že ve, kaj dela!«

Njen pravilni, mirni obraz je bil vedno uprt v daljavo, v lepo bodočnost, njene sive oči so bile velike in lepe od zdrave vere, ki črpa svojo moč v globokih, resnih spoznanjih.

Dasi so se fantje radi šalili z njo, si niso nikoli dovolili grobe besede. Nekaj takega je bilo na njej, da bi je v njeni navzočnosti nikakor ne zmogli.

In vendar – ko sta jo nekoč ogovorila dva nemška vojaka, ju ni osorno zavrnila. Saj je njene misli tedaj prevzemala ena sama beseda: orožje. In res – imela je srečo. Bila sta nasprotnika nacizma. Na pol v šali, na pol zares jima je rekla, da pride k njima po orožje. Vojaka sta najprej osupnila, potem pa sta se zasmejala: »Zelo dobro, kar pridite!« »Da, toda ne sama!« jima je odgovorila veselo.

Drugič jima je prinesla nemški letak, ki so ga natisnile slovenske ilegalne tehnike.

Kmalu nato pa se je po Špelinem naročilu ponudil živahni dimnikar Otmar Rataj, da gre ometat dimnike v nemško vojašnico. Bil je zdaj pomočnik pri mojstru Ivanu Pintariču, ki je stanoval na Tržaški cesti št. 25. Kakor hitro je ta dobil stik z Maksom Gašparičem-Jernejem, je svojo skrivnost zaupal svojemu mlademu pomočniku. Odslej je Otmar dobro vedel, kakšne so njegove naloge, mojstrovo stanovanje pa je bilo ilegalcem na razpolago za sestanke.

Špela ni počivala ne podnevi ne ponoči. Kakor hitro so zvečer ljudje v hiši utihnili in so ugasnile luči, se je lotila dela. Na malem litografskem stroju je pozno v noč razmnoževala letake, mati, trdna kmečka hči iz Šmarja pri Jelšah, pa jih je pomagala zlagati. Zjutraj je Jadviga devala cel kup v torbico in že je odhitela v pisarno.

Mater je bilo včasih strah: »Kaj če ti gestapovec ukaže, naj torbico odpreš?«

»Ne bo, ne, njemu se niti ne sanja, kaj jaz delam!«

Vsako prosto uro je posvečala ilegalnemu delu. Hodila je na razna ilegalna stanovanja, zelo pogosto tudi k sodelavki Dragici Fijavž.

Dragičina mama je imela trgovinico – samotni paviljon na vzhodni strani magdalenskega parka. Tam se je leta 1941 oglasil neki partizan. Prenočil pa je v njenem stanovanju v bližnji hiši št. 21 b. Rodbina je bila že pred vojno komunistom naklonjena, saj je bil Dragičin brat Franček Fijavž že kot dijak leta 1934 komunist in so ga zaradi tega preganjali. Tudi Dragica,  pred vojno nameščenka v tovarni Doktor in drug,  je leta 1936 podpirala delavce med stavko. Leta 1942 je zaradi materine bolezni prišla iz Novega mesta v Maribor in prevzela trgovino. Sobico je imela pri terenskem delavcu šoferju Mirku Žagarju v Jadranski ulici št. 6. Prav tu je bil to zimo 1943/44 ustanovni sestanek Slovenske protifašistične ženske zveze za mariborski teren. Za predsednico organizacije so izvolili Jadvigo, za njeno namestnico pa Emo Grbec-Dano.

Ženska organizacija se je kmalu lepo razvila. Velik sestanek žena je bil nato januarja pri Marčinku, sodelovalo je več članov okrožnega komiteja. O nalogah žene danes je govorila prav Jadviga, medtem ko je Dana razpravljala o zgodovinskem razvoju ženskega gibanja. Govoril je tudi član komiteja Maks Gašparič in zastopnica mestne mladinske organizacije.

Jadviga je tudi v manjših krožkih razpravljala o vprašanju sodelovanja žena, vnemala, pritegovala nove ženske  in jih spodbujala k delu. Včasih jo je spremljala komaj šestnajstletna Marica Kerenčič.

Zelo delavni terenski delavki sta tedaj že bili Darinka Flis-Barica in Simona Kocmutova. Pozneje je bila prva določena za terensko delavko SPŽZ za desni breg, Simona pa za levi breg.

Toda Špela ni organizirala samo SPŽZ. Opravljala je tudi težka kurirska pota daleč iz mesta, tako da se je vračala pozno ponoči domov mokra, premrzla, do kraja izmučena. Toda drugega dne je bila spet vedra in močna kakor navadno.

Ob srečanjih z Jocom je čutila, da je človek njene vrste, da ju najtesneje druži isto hotenje, isti pogum in ista ljubezen do slovenskega, dotlej vedno zatiranega ljudstva in da sta si drug drugemu ljuba.

Vendar zdaj nikakor nista hotela misliti na osebno srečo. Na to bosta mislila pozneje, ko bo boj dokončno dobojevan!

Zdelo se jima je, da se bliža pomlad, svoboda, neizmerna, popolna sreča.

Podatke o Jadvigi Golež-Špeli najdemo tudi v literaturi:

-      Svobodi do smrti je služil vaš glas 1945-1955, Ljubljana 1955

-      Milan Ževart-Stane Terčak: Od vstaje do zmage, Maribor 1966

-      Milica Ostrovška, Kljub vsemu odpor, Maribor, Založba obzorja 1981, 2.in 3.knjiga

-      Zbornik 125 let mariborske pedagoške šole, Maribor 1988

-      Milan Ževart: Lackov odred, Maribor 1988, 1.in 2.knjiga

-      Marjan Žnidarič: Do pekla in nazaj Nacistična okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941-1945, Muzej narodne osvoboditve Maribor 1997

Dnevnik o bivanju Josipa in Ane Golež

v raznih taboriščih od 28.avgusta 1944 do 31./1.1945

Uvod

Dne 17.aprila 1944 si je hčerka Hedvika od svojega šefa Alojza Arbeiter izprosila 8 dnevni dopust. Doma je rekla, da se odpelje v Ptuj, potem pa morebiti v Kranj. Prišla pa niti ni v Ptuj pa tudi ne v Kranj in je od tega časa bila neznanega bivališča. Dne 25./4. sem napravil ovadbo na Polizeidirektion v Mariboru in isto oddal na pošto. Obenem  sem jo hotel odjaviti pri Meldeamtu, a odjave niso hoteli sprejeti rekoč, da če ne morem z sigurnostjo navesti, kam je šla, se odjava ne sprejme. Svetoval mi je dotični še, naj še ustmeno izginulost hčerke pri policiji naznanim pismeno, kar sem v par dneh tudi storil. Tam (pri Kriminalpolizei) so vse podatke in okoliščine popisali in mi naročili, če hčerka od kod pride, naj javim. 

Nekaj dni sva mislila, da naju bodo zaprli, pa nič ni bilo.

ANICA, ANA, FRANJO, MALKA, JOSIP IN JADVIGA GOLEŽ, 30.3.1918

Dne 17./8.1944 pa dobimo vsi 3 priporočeno pismo od Bundesführung der st. Heimatbundes, da smo iz Heimatbunda izključeni, ker se naše obnašanje ne ujema s cilji Steirischer Heimatbunda.

Dne 22./8. Sem napravil vlogo na Bundesführung in obrazložil, da midva ne moreva zato, če je hčerka izginila itd. Odgovora na mojo vlogo nisem dobil.

(Moja opomba: stara starša sta v medsebojni komunikaciji uporabljala zamenjavo črk, da nihče ni razumel, kaj pišeta. To sta uporabljala že mnogo prej, kot sta bila poročena, kar se vidi na razglednici, poslani v Staro vas, Bizeljsko.)

 Začela sva nekoliko misliti, da iz tega ne bo nič dobrega. Sorodniki in znanci pa so nama prigovarjali, da ne bo nič hudega, ker se v sličnih slučajih tudi ni nič zgodilo. 

Aretacija

Dne 28.avgusta 1944 nekako ob 5 uri popoldne pride en »schupo« v naše stanovanje in reče, da si naj potrebne reči pospraviva, da greva takoj z njim. Oba sva bila, kljub slutnji, vendar zelo presenečena, pa sva se takoj vdala v kruto usodo in začela potrebno obleko in perilo ter drugo drobnarijo pospravljati v kovček in nahrbtnik. Dosti obleke, obutve, perila itd. sva pa nekako skrivaj (akoravno to nikakor ni bilo treba) vrgla iz stanovanja in sosedni stranki v varstvo. Polizaj je bil prijazen in je naju še sam opozarjal, naj vzameva s seboj to in ono, ker bova nujno potrebovala. Pili smo še vsi skupaj par kupic jabolčnika, po tem sva pa pobasala kovček, nahrbtnik in nekaj drugih reči in hajd iz stanovanja, v katerem sva stanovala preko 3 leta, zapustivši najino s trudom in štednjo pridobljeno imetje na milost in nemilost tujim ljudem.

ANICA, ANA, FRANJO, JADVIGA IN JOSIP GOLEŽ, PTUJ, 11.AVGUST 1926

Pri odhodu je policaj vhodna vrata v stanovanje zaklenil in ključ vtaknil v žep. Bil pa je toliko uslužen, da je dal kovček na svoje kolo in ga peljal na Polizeirevier n Hindenburgstrasse 35, kjer naju je v pisarni oddal. Tam sem jaz Josip pisal 2 karti, s katerima sem sorodnike obvestil. Kmalu nas je prevzel drug policaj in spremljal k Polizeidirektion na Domplatz. Tudi ta policaj je peljal kovček na kolesu. Na mostu naju je srečal zet Franček Krajnčič ter naju spremljal do policije.

Policaj naju je oddal v pisarni in odšel.Kmalu so se ljudje začeli za naju zanimati. Pobrali so nama razen obleke vse, pretipali tudi žepe, popisali in pospravili vso našo ropotijo, naju pa oddali v ločene celice.

V policijskem zaporu

Jaz Josip sem bil zaprt z Srbom Paunkovičem, bivšim rez.poročnikom jugosl.armade in baje bančnim uradnikom. Bil je baje aretiran, ker se ni odzval pozivu za vstop v srbsko narodno vojsko. Prihodnje dni je pričakoval, da ga z drugimi vred odvedejo v Srbijo.

Pomenkovala sva se o različnih predmetih, tako nam je čas hitro tekel.

Jaz Ana pa sem delila celico z eno punco iz Kaple pri Leutschachu. Pobrala jo je policija, ko je šla od soseda proti domu in jo z še 3 fanti naložili na tovorni avto in hajd v Maribor. Njo sem našla in tudi pustila v polic.zaporu.

Hrana v policijskem zaporu je bila slaba. Zjutraj neka črna čorba, ki naj bi bila kava, ter primeren kos kruha. Opoldne gost, še precej okusen ričet. Zvečer pa tudi ričet, ampak bolj redek. Obakrat zraven tudi kruh. 

Potovanje

 Dne 29.avgusta zvečer naju pokličejo zopet v pisarno in rečejo, da odpotujeva v lep lager Sv.Michael ob Loeben, nama izročijo vse odvzete predmete, denar itd.zopet nazaj in izročijo policaju, ki naju naj spremlja na vlak.

Na glavni kolodvor sva prišla okoli ½ 8 ure zvečer, vlak bi pa naj vozil proti Grazu že ob 8 uri. V restavraciji sva v naglici popila vsak 1 pivo in šla na peron. Tam sva videla, kako so gorele 4 cisterne z bencinom, ki jih je pri ranžiranju vrglo s tira in se je bencin vnel. Gašenje ni imelo mnogo uspeha, temveč je gorelo do odhoda našega vlaka, to je približno ½ 10 zvečer. Okoli 11 ure smo prišli v Graz, kjer smo izstopili in čakali približno ½ ure  na drug vlak. Nekako po ½ ure smo prišli v Brück an der Mur in tam izstopili. Čakali smo nekako do 5 ure zjutraj in se naložili na osebni vlak v Sv.Michael. Tja smo dospeli neprespani 30.avgusta nekako ob 7 uri zjutraj in se podali takoj v Lager, kjer naju je policaj v pisarni oddal ter se gotovo globoko oddahnil. Med potjo sva namreč opazila, da nama ni zaupal, temveč sumil, da mu lahko pobegneva, ker naju ni trenutek izpred oči pustil.

1.     Lager Sv.Michael 

Po izvršenih formalnostih so nama odkazali še precej lepo sobo, kjer je že bilo 8 Slovencev. Mislila sva, da ostaneva tam. A že drugo jutro so nas alarmirali rekoč: »Schnell einpacken, gehen wir weiter«. Že sva mislila, da gremo dalje na sever, a premestili so nas le v drugo barako. Prejšna soba je bila namreč »Krankenzimer«.

Ker je bila nam odkazana soba zasteničena, smo znosili 5 postelj iz pol sobe ven ter deske s kropom poparili. Opaziti je bilo dosti stenic. Postelje so zelo primitivne in na 1 nadstropje. Slamnjače so iz papirnate, kot gosto rešeto narejene tkanine in precej trde. Vsak sva imela 4 koce, seveda brez rjuh, vsled česar so nama seboj prinešene flanelaste odeje prav prišle. Pod glavo pa sva dala spodnje perilo, da v glavo ni preveč pikalo. V sobi nas je bilo 10 oseb in sicer midva, gospa Maslo z 2 letno punčko in 74 letno materjo iz Rimskih Toplic, gospa Čelofiga  z 19 mesečno punčko iz Maribora, 2 fanta 7 let in 12 let stara iz Konjic. Očeta in 2 sestri so oddali v Sternthal, ter 9 letna punca tudi iz Konjic, mati pa v Šternfalu. Čez par dni je prišla iz Zagorja gospa Ferluga, iz Sv.Miklavža pri Mariboru g. Florjančič, od Sv.Jakoba v Slovenskih goricah pa g. Brus z 6 mesečnim otrokom in 2 letnim fantkom.

Josip Golež

Ana Golež

Obe zadnjeimenovane ženske so še komaj 18 let stare. Moža sta od vojakov izginila neznano kam. Nekako ob istem času so prišle v to sobo še gospodična Lenarda z 18 mesečno punčko in 15 let staro sestro iz Maribora ter gospa Krunič z 4 in 6 letnima fantoma iz Razvanja pri Mariboru. Zato pa je 5./9. Odšla ga. Čelofiga domov v Maribor, a ne v svoje stanovanje, temveč k starišem. Njen mož se nahaja v Lagerju Dachau.

Hrana je okusna in zadostna. Tudi kruha je zadosti. Dobijo se za zajterk po 1 velika žemlja na osebo. Za zdravega človeka vse v redu, za starega in bolehnega je hujše. Dne 6./9. sem morala k zdravniku: Bolezen na nogi, pa tudi srce nagaja. Dela nimam drugega, kakor da za naju in otroke brez starišev perem in raztrgano sešijem.

Lager sam stoji na samoti, a na zelo lepem kraju. Precej daleč naokoli so precej visoke gore, deloma hribi. Do kolodvora je 20 minut. Mimo Lagerja pelje asfaltirana cesta.

Sv.Mihael je važno križišče. Tod mimo pelje železnica v Bruck Loeben proti Knittelfeldu in dalje na Koroško. Ena proga pa proti Selztal-u, Salzburškem in Bavarskem ter proti Linzu na Zg.Avstrijskem.

Dne 8./9. Predpoldne smo bili klicani v Lager pisarno, kjer so nas vprašali, kdor hoče v Altreich v Lager, ali pa k kmetom delat. Naju je vprašal, če bi tudi midva šla na kmete. Jaz Josip sem rekel, da znam le pisarniško delo, jaz Ana pa sem rekla, da kaj šivala bi že. Za drugo delo pa, glede na mojo bolehnost, nisem zmožna. Lagerführer je obljubil, da bo skušal tudi za naju kako primerno delo najti. Pa nič ni bilo.

Vprašala sva tudi, zakaj so naju v Lager oddali, nakar je en civilist, ki je radi poizvedb o delazmožnosti prišel iz Graca, pobrskal po spisih in nama odvrnil, da sva radi tega tu, ker je bila hčerka Hedvika kot partizanska kurirka aretirana. Kraj in čas aretacije pa ni povedal.

Popoldne 8./9. je prišla nečakinja Malka Miklič iz Maribora in prinesla mnogo potrebnih reči in jedil. Pomenili smo se najnujnejše zadeve in proti večeru se je zopet odpeljala.

Ta obisk nama je bil v veliko tolažbo in uteho v najini osamelosti. Od Anice sva dobila istočasno paket.

Dne 9./9. je odšlo 6 oseb na kmete ob Madžarski meji, en fant pa k sestri v Mürzzuschlag,

Dne 10./9. Predpoldne smo imeli prvi alarm. Trajal je do 12 ure. Velike skupine angloameriških letal je letelo proti Dunaju, kje so močno bombardirali. Popoldne so 3 letala dolgo krožila nad Sv.Michaelom.

Dne 13./9. nas je hotel Lagerführer napreči, da bi šli dvorišče snažiti. Jaz sem se naredila gluha in poziv ignorirala. Druga se je tudi branila. Naposled so šle samo 2 mlade delat.

Dne 14./9. popoldne je bila v Lager privedena gospa A. Špindler z 4 otroci v starosti 3 mesecev, 2, 3 in 4 leta. Isti dan ob 11 uri zvečer je bilo pritiranih 29 oseb iz Trbovelj in Hrastnika, ki so jih potaknili v sosedne sobe.

Dne 16./9. popoldne nam je Lagerführer povedal, da moramo prihodnji dan naše reči pospraviti, ker gremo v nek drug Lager. Ta poziv smo sprejeli vsi še precej ravnodušno.

Dne 17./9. predpoldne smo se začeli z našo prtljago pred barako zbirati. Pred odhodom smo dobili iz kuhinje obilno popotnico in sicer: sir, surovo maslo, salamo in paradižnike. Ob 10 uri so naložili našo prtljago in otročad na tovorni avto, mi vsi pa šli peš za njimi na kolodvor. Ob 11 uri smo se odpeljali nazaj proti Leobnu in Brück a/d Mur.  Ob 1,30 uri smo bili že v Frohnleitnu. Vsi smo bili veseli, da so nas bliže doma premestili. Spremljale so nas 2 sestri R.K. in en ruski begunec kot priganjač. Omenim še osebje Lagerja v Sv.Michaelu. Lagerführer je bil mlad mož od S.A., še precej korekten in uslužen. Pisma nam je izročal neodprta. S Verwalterjem nismo imeli nikakih stikov, razen da je včasih v kuhinji pri razdelitvi hrane pomagal. Ščipal je jedilne karte. Dve sestri R.K. so včasih posetile sobe in se zanimale za zdravstveno stanje starejših ljudi in otrok.

Čez vse to osebje torej ni kaj reči.

Razven nas je bilo v Lagerju Sv.Michael tudi mnogo beguncev iz Ukrajine in okolice Lublina. To so bili hrvatski izseljenci, Volkdeutsche iz Bosne, ki so bili v Ukrajini naseljeni, a so morali vsled ruske ofenzive svoje domove zapustiti in se sem preseliti. Omenim še, da se je v Lagerju nahajala skromna knjižnica nemških knjig, iz katere smo si iste izposojevali.

K 23./9. Hčerka Anica in Malka so povedale, da se je Hedvika v policijskem zaporu menda 13. Avgusta obesila. Popis obleke mrtve, ki ga je Malka od grobokopa dobila, bi se z Hedvikn ujemala. Le uhane je imela Hedvika drugačne. Malka je grob z rožami okinčala.

Ko sva v teku časa prišla z gospo Špindlerjevo o gornjem predmetu v razgovor, je ista z vso sigurnostjo zanikala, da bila to Hedvika, ampak neka druga punca. Hedvika da pa je nekje daleč v drugem kraju.

2.     Lager Frohnleiten 

Na kolodvoru Frohnleiten so nas že čakali vozovi, na katere so naložili prtljago in otroke in vse odpeljali v Lager, ki je kakih 20 minut od kolodvora oddaljen. Trg Frohnleiten je precej velik in lep ter stoji na visokem podolgovatem hribu nad Muro.

Lager je sličen onemu v St.Michaelu. Vendar je dvorišče večje in prijaznejše, ker je zasajeno z rožami, precejšen del pa s kuhinjsko zelenjavo. Ob straneh je lepa trata za sedenje ob solnčnih dneh.

Hrana je sicer tudi dobra in snažna, vendar ne tako zadostna kakor v St.Michaelu.

Ker se je ravno nova perioda začela, se je skrajšanje pri kruhu že poznalo.

Stenic ni bilo opaziti nikakih. Midva sva bila prideljena v srednje veliko sobo, kjer so že bili Rauter z ženo in 20 letno hčerko, Štuhec s 5 letnim fantkom in 2 leti staro punco ter sama gospa Weingerl iz St. Ilja, dočim so bile one 2 družine iz okolice Ljutomera.

V tem Lagerju smo našli tudi obitelj Malus iz Bizeljskega. Prišli so iz Elsas-Lothringen v Brežice, od koder si jih takoj odpremili v ta Lager. A že dne 18./9. so morali zopet svojo prtljago pospraviti in odpeljali so jih na Sachsen.

Ta dan sem prosil Lagerführerja, ako nama smejo od doma perilo itd. prinesti. Mi je bilo dovoljeno.

Dne 19./9. popoldne je bil appel. Lagerfürher nam je obrazložil naše dolžnosti in kako se imamo obnašati. O pravicah, ki jih imamo, ni govoril.

Dne 20./9. je bila pripeljana iz Celja gospa Podwratnik z 2 otrokoma, iz Maribora pa gospa Gselmann in upokojeni šolski upravitelj Pajtler. Z njim sem se prav pogosto razgovarjal, vendar je bil dedec precej trmast. Njega so prijeli med potjo iz Razvanja v Maribor, kjer se je hotel zaradi živilskih kart informirati.

Dne 20./9. je za vsem prišlo 27 oseb iz vseh vetrov, tako da nas je bilo okroglo 100 ljudi.

Dne 21. In 22./9. je bilo v Lagerju dosti razburjenja, ker se je razširila govorica, da nas bodo premestili na Bavarsko.

Dne 23./9. zgodaj zjutraj je pobegnil Pajtler. Sostanovalci so nekaj časa molčali. Ob 11.30 pa je bil luftalarm in mi vsi iz Lagerja smo šli izven k neki veliki kmetiji v zaklonišče. Tam mi je padlo v glavo, da rečemo, da je Pajtler med potjo v zaklonišče pobegnil. In tako so tudi sostanovalci rekli, ko smo se vrnili v Lager. Lagerfürhrer se ni Bog ve kaj razburjal. Rekel je, ga bodo že dobili. Res nam je par dni nato natvezil novico, da so ga dobili, a mi nismo verjeli, ker ni bilo res.

Isti dan ob 10 uri predpoldne so prišle hčerka Anica in nečakinja Malka iz Maribora. Prinesle so zopet jestvin, perila in drugih potrebščin. Pogovorili smo se zopet mnogo, zlasti sta poročali, kako so naše imetje iz stanovanja reševale itd.

Dne 27./9. naju je zopet nečakinja Malka obiskala, ker se je bila peljala k sinu Ivotu v Kapfenburg. Naročil sem njej, da mi nekaj reči, ki njej jih bo g. Predikaka prinesel, sem pošlje. Ta paket sva prejela 30./9.

Dne 28./9.  je prišlo v Lager 9 ruskih beguncev. Z njimi se lepše postopa kot z nami, ker so »Volksdeutsche«.

Dne 29./9. so bile 2 bolne ženske odpeljane v bolnišnico v Graz.

Dne 2./10. pa Špindlerjevo, 3 mesece staro punčko, ki  je 4./10. umrla.  

Dne 30./9. je prišlo 2 vagona omaric za Lager. Jaz Josip sem bil pozvan, da sem šel na kolodvor omarice iztovorit in na voz nakladat. Tam se nisem preveč nategoval. Ko pa smo omarice v Lager pripeljali, pa sem iste vseeno moral raz voza v skladišče nositi. To ni bilo težko delo, obleka pa je le pri tem trpela.

Dne 1./10. Ob 3h zjutraj so prestavili uro na normalni čas.

Dne 6./10. je prišlo zopet 8 beguncev iz Krima.

Dne 3./10. je pred polnočjo dalj časa bilo plat zvona. Za vzrok se ni vedelo.

Dne 4./10. od 1-3 popoldne eksplozije bomb v južni smeri.

Dne 6./10. je pobegnil 15 letni Franc Verzel v Prlekijo. Črez par dni nam je Lagerfürhrer natvezil, da so fanta v Kapfenbergnu prijeli. Tudi v tem Lagerju je bila skromna knjižnica, iz katere smo dobivali knjige. Lagerfurhrer  König je bil bolj robat dedec, vendar ne napačen. Ako ga je kdo kaj prosil mu je rad ustregel.

Jaz Josip sem večkrat lahko šel v trg po opravkih. Lagerverwalter se ni čutil. Sestra R.K. je bila tudi tu in se zanimala za zdravstveno stanje ljudi. V kuhinji so pomagale 2 gospe od preseljencev. Došlo pošto je Lagerfürhrer opoldne po obedu ter včasih zvečer razdeljeval. Pošto ven pa smo le malo v pisarni oddajali, ampak so jo o priliki ljudje v en nosili. Dne 8./10. popoldne nam je Lagerfürhrer povedal, da se dne 9./10. predpoldne odpeljemo v Kobenz bei Knittelfeld.

Našo prtljago smo imeli kmalu v redu, nato še oddali prejete odeje, skodelice ter jedilni pribor Lagerfürhrerju in se z našo prtljago začeli zbirati v jedilnici.  Med tem je začelo po malem deževati in vsi smo bili zaskrbljeni, če nam bo prtljago zmočilo. Vendar se je vreme kratko pred odhodom toliko zboljšalo, da ni več deževalo.

Tudi tu so nam pri odhodu dali primerno popotnico s seboj, ki je obstojala iz sira, surovega masla in klobase.

Pred 12 uro smo prtljago in otročad naložili na vozove in odpeljali na kolodvor ter tam raztovorili. Ker je bilo do prihoda osebnega vlaka še precej časa, so ženske zapele nekaj slovenskih pesmi. Navzoči potniki na bližnjem peronu so z zanimanjem poslušali. Marsikateri izseljenki se je milo storilo in obrisala si je skrivaj solzo iz oči.

Ob 12.45 je končno prihrumel osebni vlak, nas v 2 vagona pogoltnil in zopet je šlo nazaj proti Brucku in proč od domovine. Radi tega je bilo slovo od tega Lagerja bolj težko kakor prej.

Po izstopu iz vlaka v Brucku smo videli, da so v tem vlaku pripeljali tudi kakih 18 mladih mož in fantov vklenjenih in od več policistov strogo zastraženih. Odvedli so jih nekam v posebne prostore in nismo mogli videti, če so se tudi z nami naprej peljali ali ne. Bili so baje partizani iz Spodnje Štajerske.

Ob 16.15 smo bili zopet na kolodvoru v Sv.Michaelu, ki smo ga komaj pred 3 tedni zapustili.

Po 1 ½ urnem postanku so nas potegnili naprej. V Kranbathu je bilo že docela temno. Ko pa pridemo na kolodvor v Knittelfeldu, menda ob 7 uri zvečer, je pa bila trda noč. Deževalo je po malem. Pri izstopu iz vlaka je nastal hud vik in krik otrok pa tudi odraslih, ker so izgubili stike med seboj in imeli s spravljanjem prtljage hude težave, zlasti radi tega, ker je bilo vse v temi.

Ni malenkost, ako se vsuje kakih 90 ljudi z veliko prtljage in deloma majhnimi otroci iz vlaka in išče, kje se naj nastani.

Iz Lagerja Kobenz nam je prišel naproti že Lager-Verwalter in odredil natovarjanje prtljage in ljudi na vozove. Iz njegovega obnašanja je bilo videti, kakor da se boji, da bi mu kdo ne pobegnil. Končno je bilo tudi tovorjenje končano in vlekli smo se proti Kobenzu. Jaz Josip sem spremljal zadnji voz, šel peš za vozom in gledal, da se od prtljage ni kaj izgubilo. Nekako okoli 8 ure smo dospeli do Lagerja in tam vso prtljago raztovorili kraj ceste. Začelo je po malem deževati in naše reči nekoliko zmočilo.

Znosili smo vse skupaj v jedilnico ter tam čakali nadaljnih odredb. Kmalu je prišel Lager Verwalter ter nas imenoma razmestil po sobah.

V tej so bili nameščeni: Gospa Krnčič z 2 fantoma, gospa Željka s 3 otroki od 2-6 let, Ilaš z hčerko, Jerič z 15 letnim fantom, Florjančič sama ter midva. Zadnje 2 imenovane so še isti večer pobegnile v drugo sobo, ker njima prostori z njenimi posteljami niso ugajali.

Kmalu zatem, ko smo bili po sobah razmeščeni, smo šli po koce (za vsako osebo smo dobili po 4) in jedilne skodelice ter pribor. Kmalu je bila večerja gotova, midva pa nisva šla po njo, temveč sva šla spat. Zato smo pa od tega večera večerjo drugi dan opoldne dobili.

Drugi dan smo naše reči uredili in novo okolico in razmere razmotrivali.

3.     Lager Kobenz bei Knittelfeld

Ta Lager leži v Kobenzu, mali vasi pribl. 1 uro daleč severno od mesteca Knittelfeld v majhni kotlini, sicer pa neki zmerno visoki planoti in ob cesti Knittelfeld – Fentsch St.Lorenzen. Lager je ograjen okoli in okoli z ca. 4 metre visoko bodečo žico. Na vzhodni strani zunaj ograje stoji lesen stolpič z reflektorjem.

V Lagerju so pred par leti bivali baje vojni ujetniki. Zato stražni stolp.

Pred Lager barakami je ca. 1.20 m širok, zvišen hodnik od tankih desk, ki so že nekoliko preperele in so se pod nogami kmalu lomile. Blizu drugih barak stoji velika baraka z slavnostno dvorano, ki služi obenem za jedilnico, veliko kuhinjo s shrambo, pisarno in zasebno sobico za Lagerfürhrerja. Zraven stoji mala baraka, v kateri so drva in orodje ter druga ropotija.

Lager Verwalter je rezidiral drugi baraki, kjer je bila zraven tudi bolniška soba. Shramba za odeje in jedilni pribor ter sobica za kuharico je bila zopet v drugi baraki.

Blizu slavnostne dvorane je stala deloma podzemska klet za krompir in drugo zelenjavo. Zraven pa baraka s skupno umivalnico, pršno kopeljo in malim prostorom za ogrevalni kotel. Poleg te barake je stala baraka s skupnim straniščem, v katerem sta bila oddelka za moške in ženske ločeno s 6 sedeži v vsakem oddelku. Taka stranišča so bila tudi v obeh prejšnjih taboriščih ter od barak primerno oddaljena.

Za tako veliko število ljudi so taka stranišča najbolj primerna, ker je druga oblika stranišča radi nesnažnosti ljudi manj priporočljiva.

Dne 10./10. smo si uredili naša nova bivališča in si ogledali okolico, v kolikor smo isto iz Lagerja videti zmogli. Nekatere daljne hribe je pokrival že sneg in zavedali smo se, da smo na Zgornjem Štajerskem.

Dne 11./10. okoli 11.30 predpoldne je letelo več skupin angloameriških letal preko Knittelfelda na sever. V Knittelfeldu so odvrgli nekaj bomb in porušili nekaj stavb.

Dne 12./10. je iz Lagerja pobegnila Neža Pinterič iz Pišec pri Brežicah. V Lagerju je bila sama. Isti dan je dobila obisk neke sorodnice in moškega. Od teh je menda dobila pobudo za beg.

Tiste dni se je vrnil v Frohnleiten Franz Verzel in bil za nami v Kobenz poslan. Pravil je, da je bil v domovini pri Ljutomeru, kjer so mu svetovali, naj se rajši v Lager vrne, ker itak delajo prošnje za osvoboditev.

Torej je Lagerfürhrer v Frohnleitenu lagal, ko nam je pravil, da so Verzela prijeli.

Dne 13./10. popoldne sem bil v Knittelfeldu po opravkih. Že kmalu po prihodu tja je bil Fliegeralarm in moral sem v zaklonišče. Trajalo je več kakor ¾ ure. Ta dan je bil v Grazu en transportni vlak razbit in bilo je par sto mrtvih. Baje je bil Maribor bombardiran.

Dne 16./10. ob 11 uri predpoldne je letelo več velikih skupin angloameriških letal proti severu. Bombardiran je bil Dunaj in Maribor, kjer je bila velika škoda povzročena. V Knittelfeld je padlo par bomb.

Dne 17./10. Predpoldne je bilo precejšnje razburjenje v Lagerju. Prišla je vest, da pridejo iz Slavonije izseljenci, ker se fronta bliža. Verwalter je odredil, da so morali iti vsi ljudje iz Lagerja slamnjače in zglavnike k poslopju bližnje kmetije polnit.

To delo je bilo kmalu izvršeno ter slamnjače in zglavniki preneseni v šolo v Kobenzu,  nekaj pa v barake v Lagerju.

Popoldne tega dne je pri Knittelfeldu eno nemško letalo goreče strmoglavilo na tla. Kaj natančnejega nismo zvedeli.

Dne 22./10. predpoldne sva šla z nekaterimi drugimi v bližnjo cerkev k maši.

Dne 23./10. sva dobila od Anice manjši, od Malke velik paket s pecivom in jabolki.

Dne 24./10. popoldne so prišli iz Knittelfelda begunci ca. 200 iz okolice Rume v Slavoniji. Nastanili so jih v šoli, prtljago pa so za enkrat shranili v slavnostni dvorani tu v Lagerju. Tudi hrano so dobivali tu v Lagerju. Vihali pa so nosove, ker jim je bila hrana preslaba. Ti begunci so imeli seboj ogromno prtljage in v isti cele vreče moke, meso, mast, žito itd. ter razno orodje.Ker  so v Lagerju dobili slabo in pičlo hrano, so njim seboj prinešena živila prav prišla.  

V sredini novembra so te begunce premestili v en samostan v Leckanu.

Dne 25./10. je pobegnila ga.Friegl iz Trbovelj. Z stariši njenega moža se niso razumeli ter pogosto prepirali.

V noči 26./10. se je čulo streljanje s puško.

Dne 30./10. so prišli iz Frohnleitna za nami obitelj Rauter in ga. Weingerl. Pustili smo jih bili v Frohnleitnu in so mislili, da gredo kmalu domov. Ta dan je bila govorica, da bomo v drug Lager premeščeni. Dobila sva od Malke in ge. Strauch po 1 paket.

Dne 29./10. sta prišla 2 višja S.A. funktionarja iz Graza v Lager. Zadrževala sta se samo v pisarni. Za nas se nista zanimala. Proti večeru sta zopet odšla nazaj z avtomobilom.

Od Sv .Jakoba v Slovenskih Goricah je prišel oče svojo hčerko Veroniko Brus obiskat. Drugi dan nama je Brusova povedala, da njej je oče rekel, da se Hedvika v enem Lagerju nahaja?

Dne 31./10. je krožilo preko Kobenza dvoje angloameriških letal. Delali so razne kroge s »Kondensstreifen«. Eno je naredilo pravcati 8, nakar so ljudje sklepali, da bodo 8./11. bombardirali. Pa ni bilo nič.

Te noči je prišlo 30 preseljencev iz Solčave in Koprivne v Savinjskih alpah z mnogimi otroki. Nekaj tednov so bili v Lagerju Villach. Seboj so prinesli revne cunje in tudi uši. V eni družini je bilo celo 7 otrok različne starosti. Ko so jih od doma dvignili, so Nemci nekaterim domove požgali.

Dne 1./11. sem bil jaz Josip v mestu pri brivcu ter sem tudi različne potrebščine nakupil. Zvečer se je slišalo streljanje s puško. Baje so bili pobegnili ruski ujetniki.

Dne 2./11. zvečer alarm.

Takoj v prihodu v Lager sem navedel tudi imena najinih sobnih sostanovalcev. Vsi ti ljudje so bili vse prej kakor znosni. Fanta od ge. Krunič sta bila zelo odurna. Ta mali se je pri jedi vedno cmeril. Oba sta bila zelo nemirna. Vedno sta hodila iz sobe in zopet v sobo, ter vsakikrat z vratmi močno zaloputnila. Ako jih je človek radi tega pokregal, se mati še zmenila ni. Zato je bil opomin brez uspeha.    

Otroci ge. Željke so bili tudi zelo neprijetni. Dekle in starejši fant nekoliko bebasta. Ta mlajši se je skoraj vedno drl in cmeril. Mati jih je včasih pretepla, ampak govorila z nobenim nikoli ni, kakor pravcat avtomat. Teh 5 otrok je bilo nekaj groznega. Cel dan loputanje z vratmi, da je izgledalo, da nam bo glavo razneslo. Kadar pa so bili v sobi, je bil pa tudi grozen kraval.

Tretja sostanovalka je bila Terezija Has s hčerko iz Boštanja pri Sevnici. Ta ženska je prišla od doma v Frohnleiten. Po par dneh jo je vsak pameten človek pripoznal in se je rad izognil. Povsod se je vmešavala v pogovor in svoje zadeve vsakomur na dolgo in široko pripovedovala. Ko je bilo pripovedovanja konec, pa človek ni vedel, kaj je hotela povedati. Torej ta ženščina, imenoval sem jo moro, je bila tudi v najino sobo nameščena. Oba sva se prijela za glavo, ko sva to slišala. Vendar se v tej sobi ni nihče z njo v dolge pogovore spuščal. Zato je bila za silo znosna. Pridno pa je posečala ljudi v drugih sobah, kjer je prodajala svojo modrost. Njena neprijetna navada je bila, da je vedno po peči štorala in šarila, vsled česar se je močno iz peči zakadilo.

Dne 3./11. zvečer sem se zaradi tega nad njo kregal, nakar nama je, poleg drugih surovosti, zabrusila v obraz: »Kaj boste Vi, Vaša hčerka se je pri partizanih obesila!« Babo bi bil najrajši tožil radi žaljenja časti. Pomislil pa sem, da je v veliki meri histerična in komaj popolnoma normalna. Zato sem to namero opustil. Prosil pa sem Lagerfürhrerja, naj babo v drugo sobo premesti. Obljubil menda je, storil pa ni ničesar. Iz vzroka, kakor 3./11. sem moral to babo tudi 22./11. okregati, nakar je meni Josipu več nesramnih psovk zabrusila v obraz. Jaz sem njej le odvrnil, da ni treba nad menoj kričati, ker nisem njen hlapec, nakar sem jo pustil, da je čvekala naprej, kar je hotela. Bil sem še bolj prepričan, da ni pri pravi pameti in jo odslej oba ignorirava. Pozneje je skušala naju v pogovor zaplesti, pa nisva na njene besede reagirala.

Dne 5./11. sem bil zopet pri maši. Bila je zadušnica za verne duše, ker 1./11. ni bil praznik.

Zvečer so šle ga. Derenda in Karara v Frohnleiten v kino, a se niso več vrnile v Lager, temveč so enostavno pobegnile. To je bilo od Lagerfurhrerja  takoj zvečer ugotovljeno.

Dne 6./11. je predpoldne bil hud appel. Lagerfürhrer nam je rekel, da bo odslej vsak dan ob 9 uri zjutraj in 6 uri zvečer appel, da se ugotovi, kdo je tu ali odsoten. Iz Lagerja ne bo smel nihče, pa tudi obiski ne bodo dovoljeni. Pa ni dolgo držalo. Že po par dneh je šlo vse po starem.

Zaradi bega ga. Karara je bil Lagerfürhrer zato tako divji, ker je imela izjemno stališče. Predvsem se njej je zaupala cenzura slovenske korespondence na zven in noter. Pa tudi druge zaupne posle je opravljala.

Dne 6./11. zjutraj so še nadaljne 2 ženski z otroci vred pobegnile. O usodi vseh teh ubeglih se ni ničesar več slišalo.

Ob 11 uri predpoldne so letele velike jate letal proti severu. Pozneje smo zvedeli, da je bil zopet Maribor in Dunaj bombardiran. Prejela sva 2 paketa.

Dne 9. In 10./11. je snežilo. Pokrilo je jedva zemljo. Po bližnjih gorah je bil že v oktobru sneg.

Dne 12. In 13./11. je bilo zelo mrzlo, tako da je bil na šipah led.

Dne 15./11. je padlo pribl. 15 cm snega. Popoldne je prišel »Kreisleiter« iz Judenburga Lager pogledat. Obiskal je večinoma vse sobe. V naši sobi je mene Josipa vprašal, kaj sem prej bil. V splošnem je tudi vprašal, kaj hočejo Spodnji Štajerci, da so z nemško upravo nezadovoljni.

Da mu nekaj odgovorimo, sem jaz Josip odvrnil, da to od Srbov izhaja. Ko bi mu bil hotel vse vzroke nezadovoljnosti obrazložiti, bi bil lahko več ur govoril, za tako dolg govor pa »Kreistfürhrer« gotovo ni bil pripravljen in razpoložen.

Dne 16./11. Se je zjasnilo in postalo je mrzlo kakih 10 stopinj Celzija.

Dne 16./11. ponoči se je meni Ani sanjalo, da sva govorile s Hedviko. Bila je lepa in vesela. Hotela mi je nekaj skrivnostnega povedati, pa sem jo opozorila, da Ilaš posluša.  Ista je imela oči kakor vrana. Tedaj se je Hedvika k njej obrnila in njej rekla: »Kaj vi raznašate, kar veste«, nakar se je Ilaš obrnila in odšla. Jaz pa sem se zbudila. Zmolila sem en rožnivenec za Hedvikino dušo in v tem zopet zaspala. Vnovič sem sanjala, da sem kuhala ter slišala Hedvikin smeh. V tem že prileti k meni in me objema, pa veselo reče, zdaj pa sem zopet tu. Bile sva obe vesele, kakor da bi se ne bile nikoli ločile in v tem sem se zopet zbudila.

Dne 17./11. od 10 – 12 predpoldne je letelo mnogo skupin letal proti severu in odvrgli pri Knittelfeldu na polja in gozdove več bomb. Nekaj tudi s časovnim vžigalnikom, ki so potem ponoči eksplodirale.  

Dne 21./11. je mrzlota popustila. Zvečer sva dobila paket od Anice in Malke.

Dne 22./11. proti večeru je pri Knittelfeldu zopet eno letalo padlo goreče na tla, namreč nemško.

Dne 25./11. zjutraj ob 3 uri Alarm – 2 skupine letal je letelo preko. Predpoldne je prišla gospoda Selinšek sestra iz Maribora obiskat. Kmalu zatem je gospoda zadela kap in je umrl proti večeru. Ta dogodek je vse zelo pretresel. Zvečer smo zmolili v več sobah rožni venec za pokoj njegove duše. Truplo je bilo v eni sobi zasilno na pare položeno. Ko so drugi dan pripeljali krsto iz Knittelfelda, so dali truplo v krsto in ga odpeljali na navadnih 2 kolnih garah v mrtvašnico.

Dne 27./11. je bil pogreb. Pred pogrebom so v mrtvašnici pred truplom odmolili rožni venec. Med tem sem jaz Josip v zakristiji vprašal g. župnika neke podrobnosti, nakar mi je župnik dejal,  da naj krsto zaprejo in postavijo zunaj mrtvašnice in po opravljenih molitvah prenesejo v cerkev, kjer se bo takoj brala maša. To se je tudi zgodilo. Pri maši se je molilo slovenski rožni venec. Po maši so bile opravljene v cerkvi mrtvaške molitve, nakar je bila prenesena krsta z truplom zopet iz cerkve in k odprti jami ter spuščena v jamo. Po opravljenih mrtvaških molitvah je župnik aviziral »Vater miser«, nakar je bil od vseh navzočih odmoljen en očenaš v slovenskem jeziku. Nato so pevke še zapele: »Ptičke jaz vprašam vas, kdaj pride pomlad«, 3 kitice in pogreb je bil končan. Marsikateremu se je orosilo oko. Posebno za vdovo in hčerko je bilo turobno, ker so v tujini na tragičen način izgubile moža oz. očeta. Obljubili so njima, da bodo šle v kratkem domov, kar pa vsi dvomimo.

Dne 29./11. je prišlo mnogo beguncev iz Osijeka v Slavoniji z konji in vozovi ter mnogo prtljage. Morali so bežati zaradi bližajoče se fronte. Vlekli so se iz Slavonije cel mesec dni. Tu so bili nastanjeni v šoli, kakor prejšnji iz Rume.

V teku oktobra in novembra je šlo več žensk v  okolico Kobenza k kmetom krompir, peso in korenje spravljat. Zato so dobile potem jabolk in krompirja, ki so ga potem v barakah kuhale.

Ko smo prišli v Lager, smo redno dnevno dobivali primerno količino premoga in vsakokrat malo drv, da smo si lahko v sobah kurili in tudi kaj kuhali. Kmalu pa smo prišli do zaključka, da s to količino prejetih drv ne   moremo shajati, ker iste ne zadostujejo za podkuriti, ker je premog slab in težko gorljiv. Zatorej so ljudje začeli stikati zunaj Lagerja za drvami in res iztaknili marsikaj, kar je svrhi služilo. Posebno prav jim je prišla neka napol razpadla kopalna utica ob potoku. Kmalu jo je zmanjkalo. V barakah so deske takoj razžagali in razcepili ter zložili v omare in pod posteljami. Ko je v bližini zmanjkalo primernega gradiva, so šli ljudje v bližnje in daljne gozdove, ter od ondot privlekli dračja, vejevine, pa tudi vrhovine od dreves. Vse to so nalomili, razžagali in razcepili tako, da je vsaka družina prispevala svoj delež drv, katere je polagala v peč, kadar je hotela za sebe kaj skuhati. Bilo je torej jasno, da midva ne moreva dolgo stati ob strani, temveč si tudi priskrbeti primeren delež drv, ako hočeva tudi kaj kuhati in da nas ne bodo drugi po strani gledali.

Naprosil sem enega moža iz Solčave, da je šel namesto naju v gozd in privlekel precej lepih smrekovih vrhov. Dne 30./11. sta te vrhove z ženo na kratko razžagala, jaz sem jih razcepil, nakar smo ta drva znosili v sobo in zložili pod postelje, na in v omare. Možu sem dal 5 Rm., kruha in cigaret in vsi smo bili zadovoljni.

Dne 2./12. zjutraj se je obitelj Rauter odpeljala v Prlekijo.

Dne 5./12. zvečer je bil prirejen Miklavžev večer. Gdč. Lenardov iz Maribora so igrale škofa in angela. Dva fanta sta se dobro našemila za parklna. Verigo sta si izposodila v bližnji kmetiji. To je bil vik in krik, ko so ti funktionarji stopili v sobe. Otroci so bili primerno obdarovani in bilo je veselo razpoloženje.

Dne 6t./12. zjutraj je pobegnila Verona Brus s fantkom. Ta ženska je bila prej v naši sobi. Prišle pa so z gospo Krunič navzkriž in preselila se je v sosedno sobo. Navlekla si je bila od kmetov, kjer je delala, precej krompirja, od doma pa je dobila moko, da si je vsak dan kaj skuhala. Po hrano v skupno kuhinjo pa je le redkokdaj šla. Ko njej je vsega zmanjkalo, je bila pa tudi Lager hrana zopet dobra. Očividno pa jo je bilo nekoliko sram, zato je šla v drugo sobo.

Dne 7./12. v zgodnjih jutranjih urah je več skupin angloameriških letal preletelo Knittelfeld. Slišalo se je tudi eksplozija bomb.

Sedaj pa še nekaj splošnega.

Takoj prve dni prihoda v ta Lager smo ugotovili, da je bila hrana bolj pičla in slabejša, kakor v prejšnjih 2 Lagerjih. Zjutraj precej črna, skoraj mlačna kava brez sladkorja. Opoldne navadno redka Knorr juha, zrezan krompir ter malo omake zraven. Zvečer krompirjeva juha, mlečni močnik, včasih pa drobno zmleto korenje itd. Porcije so bile zadostne jedva za eno osebo in ne izdatne, ker je bilo vse preveč redko. Ob nedeljah je bila mala flika žilavega govejega mesa, z govejo juho, krompirjem in omako. S časom so začeli opoldne nekoliko več kuhati. Kar je preostalo, so zvečer pregreli, nekaj svežega pridjali, ter to čobodro dali. Večinoma je bilo to zelje. Včasih tudi midva nisva to jedla, temveč si kaj posebej skuhala. Tako so delali tudi drugi ljudje, ki so sredstva imeli. Večerje ob nedeljah ni bilo. Zato so že pred poldne delili čaj, košček sira ali surovega masla, ter košček klobase ali zulce.

Kar sva midva od najine rodbine dobila, nama je zelo prav prišlo, zlasti sladkor, suh kruh in mast. V prejetih jedilih ni nikoli bilo čutiti le malo masti. Tudi nekaj žemelj se je dobilo. Kadar je bil čas za razdelitev jedil, je ena ženska od kuhinjskega osobja požvenketala z železno lopatico. Takoj nato so se vsuli prebivalci iz vseh barak proti kuhinji. V jedilnici so se pred okencem nastavili in tam dobili v prinešene skodelice svojo porcijo jedi. Vsaka oseba, pozneje vsaka družina, je imela na svoje ime glasečo se jedilno karto. Od te karte se je za vsako malico otrgal mali kuponček in izročil kuharici. Jedilni pribor in posodo si je vsak sam umil. V Frohnleitnu so posodo pomile v kuhinji.

Dnevni red v vseh Lagerjih je bil nekako povsod jednak. Ob 7 – ½ 8 ure se je vstajalo in naredile so se postelje. Ob 8 uri je bil zajtrk. Nato so se pometale in pospravile sobe in kurile peči. Nato se je pisalo ali kaj čitalo. Jaz Ana sem večino časa pletla nogavice ali kaj šivala, ker bi sicer bilo preveč dolg čas. Obed je bil od 12 – ½ 1 ure. Po obedu pomivanje posode, zatem isto delo, kakor predpoldne. Ob 6 – ½ 7 ure večerja. Nato so nekateri igrali karte, drugi kaj čitali ali pisali. Midva sva po večerih navadno »šnopsala«, ker se pri slabej luči ni dobro videlo čitati. Nekako ob 9i zvečer smo šli spat. Nekateri tudi že prej, drugi pozneje. Včasih je prišel Lagerfurhrer v sobe pogledat. Okna so morala biti zaradi zatemnitve dobro zakrita.

Lagerfürhrer je bil še precej dober. Došlo pošto in pakete je navadno ob večerih razdeljeval. V pisarni je imel eno, iz Odese prišlo rusko Nemko Helgo Schwarz, s katero je živel v zelo intimnih odnošajih. Lager Verwalter je bil bolj siten. Kadar je gonil ljudi skupaj na kako delo, kot krompir v klet spravljat, premog v drvarnico metat itd., je kričal in zmerjal kakor jesihar. Zadnji teden pred našim odhodom iz Lagerja nam ni hotel nobenega premoga več dati, češ, da ga še za kuhinjo ne bo. Drv pa že dolgo nismo dobili nikakih, ker je videl, da so si jih ljudje dosti skupaj nakradli in si je mislil, naj z njimi kurijo.

Kakor je Lagerfürhrer povedal, so bili zaradi teh pokradenih drv  pri njemu »Burgermeister« in še nekatere osebe in se pritožili. Ljudi v Lagerju pa radi tega nihče ni klical na odgovor. Kako tudi? S čim pa bi naj peči kurili, ako Lager Verwalter ni mogel ali hotel dati nikakih drv?

Da je naše življenje na zemlji le potovanje, sva midva čutila posebno sedaj, ko so naju iz enega v drug Lager porivali. V času od 30./8. do 9./10.1944 sva obredla že 3 Lagerje. Zadnje čase smo vsi čutili, da nam tudi s tem Lagerjem ne bo obstanka. Dne 3./12. pa sem od več strani slišal, da gremo kmalu zopet naprej. Tokrat pa v Altreich. Lagerje v San Steiermark so pa hoteli za druge pribežence rezervirati.

Akoravno smo torej slutili, da bomo šli dalje, nas je vendar dne 7./12. ob 6 uri zjutraj, ko je privihral v sobo Lagerfürhrer in rekel »Aufstehen und einpacken! Um 9 Uhr muss das Lager geraumt werden!« kakor strela iz jasnega neba dirnila ta vest. Na vprašanje, kam gremo, nam je odgovoril, da ne ve in pri tem vztrajal do našega vagoniranja. Tam smo pa na vagonski steni itak lahko čitali: »Nach Limelsdorf-Hüttendorf über Selztal-Salzburg, München-Nürnberg!«

Mene Ano je ta vest silno razburila. Malo je manjkalo, da bi me zadela kap. Rekla sem, da jaz ne morem nikamor, ker sem bolna na srcu in nogah. Lagerfurhrer je odvrnil, da obžaluje, pomagati pa ne more, ker mora tudi on to storiti, kar mu drugi zapovejo. Vdala sem se naposled v neizprosno usodo in začela najine reči skup spravljati.

V teku teh 3 mesecev se je vsled večkratne dopošiljatve iz Maribora itd. nabralo tolko raznih reči in jestvin, da sva vse skupaj komaj spravila v kovček, nahrbtnik, spalno vrečo, ki jo je bila poslala Malka in na katero sem prišil ruče za na rame ter 2 precej velika kartona.

Imela sva precej jabolk, posušenega kruha, suhega sadja, sladkorja etc. Vse to ter obleko in druge reči sva imela spravljene v dveh visokih omaricah in nama je bilo zaradi tega zelo težko, da sva morala vse to stlačiti v kovček itd. ter zapustiti bivališče, na katerega sva se že bila navadila.

Ta dan smo dobili za zajtrk črno kavo, za na pot pa 2 cm debele rezine klobase, malo sira, malo masla in čaj z mlekom. Ko smo vse to v torbice in aktovko pospravili, znosili smo prtljago izven Lagerja ob cesto in čakali nadaljnega. V tem je še bila razdeljena pošta in paketi. Od Anice sva dobila pismo, od Malke pa paket. Torej se je naša prtljaga še pomnožila. Končno nam še Lagerfürhrer reče, da vzamemo naša drva seboj, ne vedoč, za kaj nam bodo. On je to seveda vedel. To smo storili. Jaz sem naložil  mal zabojček, eno plehnato škatlo in mal lesen čebriček, potem pa smo začeli nalagati našo prtljago in drva na vozove, na vrh pa otroke in večino ljudi. Nekateri možki so šli peš za vozovi. Bilo je naloženih 5 zvrhanih vozov. Z žalostnim srcem smo zapustili Kobenz, kjer smo imeli še precej svobode.

Na kolodvor nas je spremljala več mož broječa »Landwacht«, ki so nas že pri nalaganju na vozove nadzorovali in stražili. Nekateri so imeli vojaške puške, drugi pa civilne – lovske. Zgodaj zjutraj sta pobegnila Elza Florjančič in Prlek Franz Vrzel, ki je bil že iz Frohnleitna ušel.

Prišedši nekako okoli poldneva na kolodvor Knittelfeld so zapeljali vse vozove na tovorno rampo in tam je dejal Lagerfürhrer, da pričnemo robo raztovarjati in spravimo vse vkup v 3 tovorne vagone, ki so prazni stali tam. Sedaj se nam je posvetilo, da bo to dolga rajža in niti preveč udobno.

Znosili smo prtljago v vagone, kakor tudi seboj pripeljana drva, ter si takoj zakurili. V vsakem vagonu je stala namreč srednje velika peč. Treba je bilo cevi nekoliko očistiti, kar je bilo hitro izvršeno in nato je bolje gorelo.

V vagonih smo se razmestili, kakor smo se vedli in znali ter posedli po klopeh. Kmalu se je moglo ugotoviti, da nas je v vagonu veliko preveč. V našem vagonu nas je bilo 46 ljudi z malimi otroci vred. Spremljala nas je sestra R.K. iz Lagerja Kobenz ter 3 od beguncev – Hrvatov iz Osijeka. Ker je bilo to potovanje nekaj izredneg, določim za popis istega posebno poglavje.

Potovanje iz Knittelfelda v Hüttenbach

Okoli ½ 3 uri popoldne so končno vagone zaprli in začelo se je šele premikanje vagonov sem in tja, da so tovorni vlak sestavili. Končno so nas le potegnili naprej in zapustili smo Knittelfeld in ga menda ne bomo več videli.

V vagonu je bila popolna tema. Le pri vratih so bile 3 male šipe, ki pa so osvetljevale le prostor pri peči, da se je lahko kurilo. Včasih smo odprli 2 lini v steni pod streho vagona, a ne za dolgo, ker je pihal mrzel zrak v vagon. Na prvi postaji smo malo časa premikali. Zato smo bili pa na postaji Kranbath okoli 3 ure. Zatem je šlo nekoliko hitreje proti Sv.Michaelu, kamor smo dospeli po 6 uri zvečer.

Po večurnem postanku je šlo naprej proti Selztalu, kamor smo prispeli dne 8./12. okoli 6 ure zjutraj. Vsi smo bili neprespani in izmučeni, ker niti pošteno sedeti, zaradi tesnobe, ni bilo mogoče. Zlasti so veliko trpeli mali otroci, ker njim matere niti najprimitivnejše nege niso mogle nuditi. Zato je bil v vagonu skoraj vedno vik in krik ter cmerenje otrok in kreganje mater.

V Selztalu so odprli vagone, da so ljudje svojo potrebo kar v okolici vagona opravili in n ato se še z pitno vodo preskrbeli. Po nekolkem  premikanju vlaka smo zopet začeli voziti in zdelo se nam je, da vozimo zopet nazaj proti St.Michaelu. Mislil sem, da so nas pomotoma tu sem potegnili in sedaj se vozimo nazaj. Ko pa privozimo na postajo Schladming, sem videl, da smo se le mi motili, vlak pa je vozil prav v smeri Altreich.

Privozili smo v Bischofshofen nekako okoli 11 ure, dobili svežo vodo in se kmalu potegnili naprej. Vozili smo se sicer po lepi pokrajini. Žal pa smo od iste le malo videli, ker so morala vagonska okna biti zaprta.

Pripomniti bi bilo, da smo se od Bischofshofna naprej vozili ozir. nas je vlekla lokomotiva na električni pogon. Vozili smo se seveda precej hitreje, vendar je bila vožnja vse prej kakor prijetna. Vagone je metalo sem in tje in guncalo., kakor ladjo na morskih valovih. Bilo je zelo neprijetno. udi pri ranžiranju na kolodvorih je bilo hudo rukanje in suvanje z vagoni zelo neprijetno. Včasih je odrasle ljudi in otroke metalo po vagonu.

Dne 8./12. okoli 3 ure popoldne smo se pripeljali v Salzburg. Že malo prej je začel padati dež in kmalu smo začutili, da je v našem vagonu začelo po malem od stropa kapljati, sicer po malem, vendar je bilo to zelo neprijetno, ker je zamakalo obleko in  prtljago. Začelo je polagoma snežiti in upali smo, da bo prenehalo kapati. Pa ni.

Akoravno smo v Salzburgu stali več ur, nam niso dovolili zapustiti vagona in si vsaj vode dobiti. Prišel pa je mimo vagona Kočevski Slovenec in ko je slušal slovensko govorico, se je zanimal za nas ter nam na prošnjo šel večkrat po vodo. Bili smo mu zelo hvaležni. Po neprijetnem premikanju in suvanju  sem in tja, smo se končno ob 10 uri zvečer potegnili naprej proti bavarski meji. Kedaj smo isto prestopili, seveda ni nihče opazil.

V Salzburgu so bile videti po bombah porušene hiše. Bahnhofhalle je tudi dobila »Volltreffer« in je bil precejšni del strehe porušen. V predmestju je bilo opaziti, da je mnogo bomb padlo na prazno.

Prvo noč vožnje smo si kratili čas s petjem narodnih popevk ter pripovedovanjem šaljivk itd. Drugo noč je bilo že manj petja.

Dne 9./12. pribl. Ob 6 uri zjutraj smo se pripeljali v Kirchseeon. Kolodvor je zelo obširen. Ako pa je mesto veliko, pa nismo videli. Ob 11 uri predpoldne je bil Alarm. Več skupin angloameriških letal je letelo proti severu.

Od tu so nas potegnili ob 1 ¼ uri popoldne naprej in privozili smo okoli 4 h popoldne v Munchen. Pokrajina proti Munchenu je zelo lepa z smrekovimi gozdovi. Veliko ličnih hišic stoji pri v gozdovih samih. Videli smo tudi veliko letališče in Aerodrom, ki pa je tudi kazal znamenje bombnega napada. Pozno ponoči so nas potegnili končno na centralni kolodvor. Bil je tudi Alarm. Letal ni bilo slišati, pač pa so mnogi reflektorji razsvetljevali nebo. Od mesta tudi tu nismo ničesar videli.

Dne 10./12. nekako ob 7 uri zjutraj smo dobili prvikrat, odkar smo odpotovali, nekaj toplega in sicer najprvo črno kavo z precejšno rezino kruha, zatem pa še Knorr – prežgano juho. Za silo smo se torej pokrepčali. Ob 9 uri predpoldne so nas potegnili naprej proti Augsburgu. Pa nismo takoj tja došli, temveč zunaj mesta kako uro počivali. Ko smo privozili na kolodvor, smo zopet tam stali več ur in med tem časom premikali sem in tja.

Okoli 11 ure je bil alarm. Mi smo ostali v vagonih. Približno ob 12 uri smo se vozili naprej. Na neki postaji za Augsburgom je šel en Solčavčan na potrebo. Spremljal ga je stražnik Hrvat. Ker pa je vlak prehitro začel voziti, je ostal Solčavčan na postaji, Hrvat pa je stopil na vlak. Telefonirali so z neke druge postaje nazaj, Solčavčana pa še niti po 1 tednu ni bilo za nami. Tudi pozneje ni prišel več.

V Münchnu je ena ženska zbolela in so jo odpeljali v bolnišnico. Ime ne vem.

V Rentlingenu smo zopet nekaj časa stali. Eden, na kolodvoru zaposlen Čeh nam je prinesel sveže vode k vagonu.

Po nekaj časa vožnje smo prišli v Donauwörth in tam prevozili Donavo. Mestece je zelo lepo na malem hribu.

Okoli ½ 5 ure popoldne smo privozili v Nürnberg. Že daleč pred kolodvorom je bila videti zelo dolga vrsta razbitih in  izgorelih vagonov na tiru. Mnogi so ležali prevrnjeni na nasipu. Vsporedno z železnico je bilo videti mnogo jam od bomb. Predmestje, katero se je moglo iz vagona videti, je zelo turobno in pusto. Je tam dosti razbitih hiš. Tam se nahaja tudi mala kolonija primitivnih, deloma tudi ličnih malih hišic, znamenje, da tudi tu vlada stanovanjska stiska.

Iz glavne proge so nas kmalu potegnili na stranski tir in nas pustili zopet stati, deloma so nas sem ter tje premikali in suvali. Zraven našega vlaka je stal drug tovorni vlak, naložen z težkimi topovi in drugim vojaškim materialom.

Po daljšem postanku in zopetnem premikanju so nas potegnili proti naši končni postaji.

Kolko časa je vožnja od Nürnberga do končne postaje Limmelsdorf  trajala, ne morem reči, ker je bila tema in nismo mogli na uro gledati. Dejstvo pa je, da smo rabili od Nürnberga do končne postaje Limmelsdorf - ca 30 km – več kako 12 ur, vračunši pri tem dolg postanek in večkratno premikanje.

Dne 11./12. 1944 nekako ob ½ 7 uri zjutraj smo končno prispeli na zadnjo postajo. Veseli smo bili vsi, da se je ta naporna in po nepotrebnem tako dolga vožnja vendar končala. Bili smo vsi zelo utrujeni, seveda tudi umazani, ker se več dni nismo umivali. Poleg vsega tega se je iz peči vsakikrat zakadilo, kadar je kdo zaklopko odprt in premogov dim se je vsul po vagonu in zasmradil in nas umazal.

Takoj po prihodu smo iztovorili prtljago na rampo pred vagonom  in čakali, da nas zopet naprej odpremijo. Kmalu je prišel Lagerfürhrer v spremstvu enega voznika in začelo se je nakladati. Voz je bil hitro poln prtljage in ljudi in šlo je proti novemu Lagerju. Mi drugi smo ta čas v vagonu čakali. Začelo je kmalu snežiti in pokrilo prtljago z tanko odejo. Snežilo je še naprej, ko smo naložili še voz drugič in tretjič. Na zadnji voz smo naložili tudi najino prtljago, ki sem jo do zadnjega trenutka pustil v vagonu, vsled česar ni bila močno mokra.

Ko smo dospeli do Lagerja, smo znosili prtljago v vežo ter se nato podali v zgornja nadstropja, kjer so nam odkazali sobe, v katerih bomo odslej bivali. S tem je bilo zopet eno poglavje najinega bivanja zaključeno in začelo se je novo.

Lagerfürhrer je takoj pri prvem srečanju naredil name slab vtis. Držal se je od vsega začetka kot lipov bog, ter tega držanja tudi pozneje ni spremenil. Govoril je odsekano in jecljajoče, kakor sploh vsi ljudje tu, in nerazločno.

4.     Lager Hüttenbach b. Nürnberg

Ta Lager je v enem bolj starinskem gradu nameščen. Za nas novo došle so bila določena I. in II. Nadstropje za bivanje. V obeh nadstropjih je seveda več srednjih in manjših sob. V sobah so nameščene postelje, kakor v barakah prejšnjih Lagerjev z enim nadstropjem in slamnjačo iz papirnate tkanine in le s tremi flanelastimi odejami za postelje.

Midva sva bila nameščena v eno veliko sobo v II.nadstropju, kjer nas je bilo skupno 26 oseb, med temi 5 malih otrok. Postelj je bilo 14 dvojnih.

Sledeče obitelji so bile tu:

Borišek, gospa z fantom,

Ferluga Ana sama,

Golež, 2 osebi,

Ilaš Terezija z hčerko,

Jerič, gospa z fantom,

Kolar Herman z gospo,

Lenardon s sestro in malo punčko, Maslo, gospa z majhno punčko in materjo Tomc,

Šerko, gospa sama,

Šerbinek, gospa s sinom,

Špindler, gospa z 3 otroci ter

Vidic, brat in sestra.

Kako se bomo vsi ti ljudje razumeli, bo pokazala prihodnost. Ni nama bilo prav, da se je Ilaš v to sobo vsilila, (ker je drugje niso marali), vendar nisva proti temu ničesar mogla storiti. Še pred prihodom v Lager sem Lagerfürhrerja in sestro R.K. spremljevalko prosil, naj nas starejše ljudi pridelijo v sobo, kjer ne bo malih otrok. Ker pa so bili že vsi ljudje po sobah razdeljeni in ker sva bila ta zadnja, niso hoteli dodelitve več spreminjati in ostalo je pri prvotni zasedbi.

Dne 12./12. ob 9 uri predpoldne je bil Appel: Lagerfürhrer nam je po tolmački gdč. Selinšek razložil, kako se moramo obnašati in kaj ne smemo počenjati. Kaj novega nismo slišali, kar bi že tudi v drugih Lagerjih ne bilo obstajalo. Lagerfürhrer dela precej strog obraz. Morebiti se bo s časoma kaj bolj zmehčal.

Dnevni red je sledeči: Ob 7 uri budnica, umivanje, ureditev postelj in pometanje sobe. Ob 8 uri zajtrk. Po istega gremo v kuhinjo v pritličje, kjer dobimo precej velik lonček napol bele kave. Sladkor moramo sami dodajati. Zatem mlajše ženske očistijo hodnike in stopnice. Nesnage se vedno mnogo naredi, ker ljudje na snago nočejo paziti. Med 12 in ½ 1 uro je obed. Po istega gremo zopet sami v kuhinjo. Jemo pa v sobah. Posodo umijejo v kuhinji. Izmenoma morajo gospe izmed nas v kuhinji pomagati. Med 6 in ½ 7 uro zvečer je večerja. Po večerji ljudje kaj pišejo. Drugi pa igrajo karte. Ob 9 uri zvečer gremo k počitku in luč ugasnemo. Okna so seveda dvojno zatemnjena.

Hrana je tukaj proti pričakovanjem, dobra, okusna in obilna. Taka porcija, ki se dobi tukaj, je bila v Lagerju Kobenz za 2 osebi. Za večer je včasih krompir v oblicah, malo surovega masla in čaj. Vedno pa je sveže kuhano, medtem ko smo v Kobenzu dobili ostanke od opoldne. Včasih prave pomije.

Dne 17./12. opoldne smo imeli obilo goveje juhe, nekaj mesa ter krompir z malo omake. Tudi druge dni je dobra hrana. Tu ljudem res ni sile, da bi si morali še posebej kaj kuhati, vendar nekateri to storijo. V prejšnjih Lagerjih sva si lahko na električnem kuhalniku pregrela kavo, pa tudi isto in čaj skuhala. Tu pa v sobi žal ni stikala.

Dne 16./12. zjutraj se je slišalo bombardiranje. Od Anice prejela zavojček s sladkorjem, zvečer pa pismo. Dobil sem samo krušne karte. Pismo pa je Lagerfürhrer obdržal, ker je bilo slovensko pisano. Gdč. Lenardon je dobila iz Maribora pismo, v katerem so njej poročali, da je bil dne 6.12. Maribor zopet hudo bombardiran. Trpela je zlasti okolica Hutterblok in Weka ter Cvetlična ulica itd.

Dne 17./12. ob 8 uri zvečer  Alarm. Šli smo v pritličje. Jaz sem šel na plano in slišal dolgotrajne eksplozije bomb s smeri Nürnberg. Tudi tukaj so se vrata od zračnega pritiska majala.

Dne 18./12. ob 2 uri ponoči je bilo zopet bombardiranje, ki so pa ga le nekateri slišali. Popoldne sem se peljal 2 postaji daleč v Schnaitach k brivcu, da mi je lase porezal, ker tukaj ni brivcev. Nakupil sem tudi nekaj drobnarije.

Dne  24./12. zvečer smo se na poziv vsi zbrali pred pisarno, kjer nam je Lagerfürhrer držal kratek govor z ozirom na Božične praznike. Nato smo šli v kuhinjo, kjer smo za vsako osebo dobili ½  štruce pol belega kruha in primerno količino keksov. Isti dan opoldne smo imeli govejo juho, krompir in nekoliko govejega mesa. Zvečer pa velike cmoke z omako in malo svinjske pečenke.

Dne 25./12. predpoldne bi bil rad šel v cerkev, pa mi Lagerfürhrer ni dovolil, ko sem ga 23. radi tega prosil. Ta dan opoldne smo imeli zopet mesno juho, krompir z omako in posebej še meso v omaki. Zvečer pa krompir v oblicah, košček klobase in čaj. Dne 26./12. smo imeli opoldne Knorr juho, nekake makarone in mrzlo omako. Zvečer pa zopet krompir v oblicah, malo klobase in čaj. Oba dneva smo dobili zjutraj poleg kave še precejšen kos pol belega kruha. Ni nama bilo torej v praznikih nikake sile, ker sva imela še posebej ½  klobase, ki sva jo na markice kupila.

O praznikih je bilo krasno vreme. Na Božični dan precej mrzlo, drugi dan malo manj. Na Štefanovo so ljudje šli v okolico na sprehod. Pokrajina je bila docela brez snega. Le na osojni strani ga je bilo še od tega ostalo, ki je o našem prihodu dne 11./12. padel.

Dne 27./12. je odšel sin Šerbinekove v Schnaitach, da se tam uči sodarstva. Dne 28. Pa sin od Boriškove tukaj v Hüttenbach, kjer se bo učil mizarstva. 

Dne 29./12. sva dobila 2 zavojčka s keksi od Anice in časopise od sestre Wien. 

Dne 30./12. je šla hčerka od Ilaš nekam v službo.

Dne 31./12. ponoči  je padlo ca. 10 cm snega. Snežilo je po malem tudi čez dan. Opolnoči je nekdo v bližini gradu večkrat plosknil z neko desko in s tem najavil nastop novega leta 1945.

Leto 1944, ki je bilo za vse človeštvo v splošnem, za lepi Maribor in za mojo rodbino pa posebej, toliko nesrečno, smo torej zaključili. Tudi v tugi in nesreči tečejo ure, dnevi in meseci, ako ravno bolj počasi. Kaj nam pa bo novo leto 1945 prineslo? Kakor izgleda, ne Bog ve kaj prida.

1945

S strahom in tesnobo v srcu nastopamo novo leto. Vendar se v nas poraja upanje, da se bo v tem letu končala ta grozna vojna in da bodo zopet nastopili normalni časi.

Dne 1./1. zjutraj smo zvedeli, da je v zgodnjih jutranjih urah kmetica Resnik iz Solčave rodila otroka moškega spola. Mater in otroka so zjutraj odpeljali nekam v bolnišnico. To je že drugi porod, odkar smo v Lagerjih. V Kobenzu  v novembru 44 je rodila neka Pinterič iz Bukošeka pri Brežicah nezakonskega otroka ženskega spola. Porod je bil predčasen, ker je Lagervewrwalter punco zaradi nekega opravka grdo nahrulil in je zaradi tega dobila porodne krče. Odpremili so jo v bolnišnico v Knittelfeld, kjer je kmalu zatem rodila. Otrok pa je bil zelo slab.

Dne 2./1. pokliče Lagerfürhrer mene Josipa, Kolarja, Merčuna, Ožepa, Friegla, Brgleza in Wandija v pisarno, kjer nam pove, da bomo šli delat in sicer ena skupina v neko tovarno, druga skupina, v katerej sem tudi jaz, pa na parno žago v Schnaittach. Jaz sem se seveda zelo začudil, nato pa sem odvrnil, da sem bil prej sodno pisarniški uradnik, da nisem težkega dela vajen, da imam samo eno in sicer boljšo obleko seboj, katera bi tako težko delo ne prenesla. Končno sem ugovarjal, da je v Nemčiji le do 60. leta dolžnost dela in da sem kot 69 letnik že slab in delanezmožen. Lagerfurhrer  je le odgovoril, da obstaja v Nemčiji do 70.leta dolžnost dela. Za vse druge ugovore je imel gluha ušesa. Torej zobe stisniti in ubogati. Zvečer smo dobili košček klobase in malo masla, ki naj bi bilo drugi dan za kosilo.

Dne 3./1. so nas že ob 5 uri zbudili in smo po zajtrku s sestro R.K. odšli na kolodvor. Peljali smo se do prve male postajice Hedersdorf, tam vsi izstopili in odšli v bližnjo tovarno. Pripomniti še moram, da so isti dan kot mi moški, bile tudi nekatere mlajše ženske določene, da gredo v tovarno, oz. na žago delat. Te ženske so torej tudi šle z nami. Sestra R.K. je torej v tej tovarni, kjer neko slamo in druge take stvari prešajo v balo, oddala eno partijo tovarniškemu vodstvu. Pri tej partiji so bili: g. Frigl, Merčun in Ožep, ter ga. Merčun, Jerič in gdč. Lenardon. Zatem je šla moja partija peš naprej proti Schnaittachu.

Kmalu smo dospeli do večjega poslopja in tam ljudi vkup zbobnali. Prišlo je par uslužbenk, ki so nas peljale v večje prostore, kjer je bilo nakopičenega precej lesenega materiala in nam rekle, naj tam počakamo, ker se bo kmalu delo začelo. V tej drugi partiji smo bili g. Brglez, Golež in Kolar, ter gospe Ferluga, Šerbinek in Šeško.

Prišel je delovodja, ki je gospem odkazal delo v teh prostorih, kjer so na lesene zabojčke male pločevinaste trake pribijale. Nas moške pa je peljal k parni žagi. Brglez in Kolar sta morala začeti takoj težke hlode prekladati. Meni pa je delovodja v žagni šupi odkazal ou. Pokazal, kako se drva sekajo. Iz ostankov žaganih krajnikov sem sekal ca. 1.50 m dolge kose, ki jih je strojnik v parnem kotlu pokuril, da je lahko pičlo zalogo premoga podaljšal. Zlagal sem potem še deske in tako je predpoldne minulo. Opoldne je bil 1 uro odmor. Med tem odmorom smo se posedli v prostoru, kjer so ženske delale, okoli peči, jedli kruh in klobaso ter pili na peči segreto kavo. Čas je hitro minil in zopet smo šli na delo. Popoldne sem na mali cirkularki iz 3-5 m dolgih, ozkih desk žagal deščice za dna na zabojčke za pivske steklenice. Ko sem imel gotovo količino deščic nažaganih, sem iste naložil na samokolnico ter jih peljal od žage preko dvorišča in javne ceste v poslopje, kjer so ženske te deščice uporabljale, kakor že zgoraj rečeno. Minulo je tudi popoldne. Ob 5 uri se je delo končalo in šli smo za nekaj časa v strojnico se gret, potem pa na kolodvor. Seveda je imel vlak precej časa zamude, kar je bilo zelo neprijetno, ker v čakalnici niti peči ni, tlak pa kamnit. To se je ponavljalo vsak dan, tako v Simmelhorfu kakor tudi v Schnaitachu, kar je bilo skrajno neprijetno.

Dne 2./1. od ½ 8 ure zvečer se je slišalo v smeri Nürnberg grozno pogosto bobnenje (eksplozije bomb). Vmes se je bliskalo in pokalo od streljanja z Flakom. V Lagerju so se okna in vrata tresla. Vsi smo morali iti v vestibul v pritličje in vse luči ugasniti. Bilo je precej panike in otroci so vekali.

Naslednje dni se je zvedelo, da je bil Nürnberg grozno prizadet. Približno 5000 smrtnih žrtev  naj bi  bilo. Prišli so begunci tudi tu sem v Hüttenbach Stellvertretender Gauleiter je v oklicu na prebivalstvo izrazil, da tako groznega napada še nobeno mesto ni do sedaj doživelo.

Delo na žagi je bilo zame zelo težko in naporno. Zvečer sem prišel domov popolnoma izčrpan, tako da sem še ponoči imel zelo nemirno spanje. Pri vzdigovanju in prekladanju desk so trpele hudo tudi roke, posebno pa obleka. Imel sem sicer na rokah rokavice, pred seboj pa klotast predpasnik. A to je le malo zaleglo in zdržalo bi le par dni. Rokavice so bile že prvi dan  zelo zdelane in jih je vsak večer morala sproti krpati. Roke sem dobil hrapave in na koncu prstov razpikane in razpraskane ter ranjene.

Dne 4./1. smo dobili že prvo plačo. Dobil sem za 2 dni Rm 10.11, odtegljaji so znašali Rm 0.86.  

Dne 6./1. v soboto smo delali samo do poldne. Zato smo pa na kolodvoru morali čakati 3 ure na vlak.

Dne 10./1. zjutraj javim Betriebsfürhrerju, da sem bolan in da ne bom mogel več delati, naj mi ta dan odkaže kako lažje delo, drugi dan pa ne pridem več. Ravno ta dan sem posebno težko delal. Najprvo sem znosil ½ voza precej težkih desk iz šupe na prosto. Nato sem iz velikega kupa izbral deske za lašte, potem jih pa po gotovi meri nažagal. Zatem je Betr. Furhrer te deske na cirkularki na lašte razžagal, jaz pa sem odmetaval. Nato sem še težke, zledenele krajnike za drva žagal in tako je tudi zadnji dan na žagi minil. Zvečer mi reče Betr. Furhrer, da 11./1. lahko  doma ostanem, ker bodo ta dan parni kotel popravljali. Jaz mu odvrnem, da sploh ne bom mogel več na delo priti, ker sem bolan in delanezmožen. Dne 11./1. popoldne sem to javil tudi lagerfurhrerju, nakar mi ta reče, da me bo dal zdravniško preiskati

Dne 12./1. Predpoldne sem bil predstavljen Lager zdravniku, ki me je vprašal, koliko sem star in kaj sem bil poprej. Poleg odgovora na ta vprašanja sem mu naštel še nekaj mojih težav in bila sva gotova. Popoldne me da poklicati Lager Verwalter in me spremlja v pisarno k Lagerfürhrerju. Tam mi oba povesta, da bom odslej pomagal v Vermalhunger kanzeler in dam moram to, kar bom tam videl in slišal, tajno držati. Odvrnil sem, da se to samo po sebi razume. Ko sem šel iz pisarne v stranišče, sem pri vratih na mokrih tleh izpodrsnil in po tleh padel. Udaril sem se precej na levo stran lica in levi kolk. Bolečine so po par dneh brez posledic minule.

V pisarni sem nato nekaj računov pregledal in % izračunaval.

Zvečer so mi prinesli iz Schnaittacha moj ostali zaslužek. Od 5.-11./1. sem prejel Rm 22.90. Odtegljaji pa so znašali Rm 12.50. Odtegnila se mi je za ves čas dela tudi prehrana v Lagerju v znesku po Rm 6.60.      

Dne 13./1. je bila velika soba v I. nadstropju izpraznjena in določena za skupno jedilnico. Tam bivajoče ljudi so porazdelili v druge sobe. Preveč posrečena ta rešitev nikakor  ni. V jedilnici vlada zaradi velike množice otrok neverjeten trušč in živ žav. Ker se nič ne kuri, je zelo mrzlo.

Dne 14./1. sem delal predpoldne in popoldne po par ur. Izgotoviti sem moral Inventar – Kartoteko, ki jo je 15./1. Verwaler seboj v Nürnberg ali Berlin seboj vzel.

Dne 15./1. popoldne sem se peljal v Schnaittach ter v hranilnici neke zadeve opravil. Nato sem dobil v lekarni obvezni material in zdravila ter si pustil lase ostriči. Ta večer je imel vlak 3½  ure zamude. Čakanje je bilo naravnost obupno. Ob 1 uri popoldne smo slišali hudo bobnenje iz neznane smeri. Ko sem v Schnaittachu čakal na vlak, sem v gostilni v časopisu čital, da so Rusi dne 14./1. na Polskem in Ostpreussen začeli veliko ofenzivo. Po 10 dneh boja so zavzeli Waršavo, Litzmannstadt, Gornješlezijsko industrijsko središče Krakau. Na Vzhodnem Pruskem so prišli v bližino Konigsberga. Lepi uspehi v tako kratkem času. Ali smo vendar enkrat že blizu konca?

Dne 21./1. se je izplačala podpora. Žena je dobila Rm 3.-, jaz pa sem moral plačati hranarino od 15./12.1944 do 15./1.1945 dnevno Rm 2.60 za oba = Rm 80.60.

Dne 22./1. sva dobila od Anice in Franca živilske marke. Pisma mi Lagerfürhrer izročil, kuverte in marke pa je obdržal, rekoč, da jih mora na Ernährungsamt poslati. To je storil tudi z markami od drugih ljudi. Dne 24./1. smo dobili marke zopet nazaj.

Dne 25./1. moj rojstni dan potekel brez kakih posebnosti. Bil je menda najžalostnejši v celem življenju. Nastopil sem 70. leto. Ali pa ga bom tudi končal in kje?

Dne 26./1. je bila ugotovljena pri enem fantu in dekletu davica. Oddana sta bila v bolnišnico. Čez Lager pa je bila odrejena zapora. Nihče naj bi ne smel ven. Vendar se ta prepoved ni preveč strogo izvajala.

Dne 31./1. mi je Lagerverwalter povedal, da je bil njegov predlog, da se me v pisarni zaposli, odklonjen. Od tega dne sem še vseeno naprej delal v pisarni, kako da se ni nič zgodilo.

Januar je, hvala Bogu, pri kraju. Od kraja se je zdelo, da ne bo preveč hud. Nekako okoli 10. Pa je postalo zelo mrzlo in je trajalo do 31./1. Ta dan pa je nastopilo tiho južno vreme in deževalo je, sneg se je začel topiti. V tem mesecu smo precej prezebali. Velika soba, velika pa enostavna okna, ki se slabo zapirajo. Kuriva smo dobili le za silo. Morali so si ljudje drva od zunaj prinesti, sicer bi bilo še hujše. Vse je bilo prehlajeno, posebno otroci. Kašljanja ni bilo ne konca ne kraja. Vsled tega nam je popuščanje zime zelo dobro došla. V mrzlej jedilnici jesti tudi ni bilo prijetno.

Kmalu za tem, ko sem prišel v prvi Lager, sem v Graz sporočil mojo novo bivališče. Dne 30./9.1944 sem že dobil pokojnino za oktober, dne 21./10. za september za nazaj, dne 31./10. za november, dne 1./12. pa za december 1944. Za januar 1945 pa šele 18./1., ker so jo še na Kobenz nakazali, akoravno sem nov naslov tukaj v Graz sporočil.                                                                               Hinttenbach, dne 31.januarja 1945

Josip Golež

Dnevnik  Josipa in Ane Golež

o bivanju v taboriščih od 1. februarja 1945 do 20.7.1945

Prve dni v februarju se vreme ni nič spremenilo. Bilo je večinoma oblačno in mlačno, celo 4-6 stopinj toplote, kar nam je bilo zelo ljubo, ker kuriva ni bilo.

Dne 1./2. mi je Lagerfürhrer rekel, da bo Rok Plesnik iz Solčave dne 2./2.  domov odpuščen, vsled česar moram jaz odslej delo, ki ga je Plesnik opravljal, jaz prevzeti. To mi je tudi Plesnik povedal. Zjutraj zakuriti peč v pisarni Lagerverwalterja, Fürhrerja ter v sobi sestre R.K. Odstraniti zatemnitev z oken v jedilnici, v straniščih in na hodnikih. Ob 2. popoldne iti po 52 litrov mleka v mlekarno. Zvečer pa zatemniti vsa okna na zgorajimenovanih prostorih. Pri teh opravilih mi pomagata 2 fanta, ki prineseta kurivo iz kleti, ter odneseta pepel itd. Poleg teh opravil pomagam začasno še v pisarni, dokler ne pride pomožna moč, ki je baje že najav ljena. Dne 2./2. predpoldne smo peljali 1 svinjo iz Lagerja v drugo vas na tehtnico. Svinjo smo porinili v nekak kurnik, istega zaprli in s svinjo vred naložili na sani. Na vagi smo dali kurnik na tla ter svinjo porinili na vago. Po tehtanju smo jo zopet naložili in odpeljali domov. Nato voziti, iztovoriti in zopet nalagati sem moral jaz, Lagerfürhrer, Verwalter ter voznik – francoski ujetnik. Svinja je tehtala 180 kg in jo bodo v kratkem klali, ko bodo dobili od višje oblasti dovoljenje. Razen te imajo v hlevu še 2 pribl. enako velike pitane svinje, ki so last Lagerja.

Dne 7./2. je odšla Amalija Žibret z 2 otrokoma domov v Trbovlje, ker se je mož vrnil od partizanov, to pa že pred par meseci.

Od 1. Do 10./2. je bilo večinoma megleno in oblačno. Vmes tudi dež. Dne 10. in 11./2. je tudi malo snega padlo. Prejšnji je bil popolnoma izkopnel.

Vsled ofenzive na vzhodni fronti in razmeroma hitro napredovanje Rusov črez Poljsko in črez nemško mejo, so začeli že v januarju prihajati begunci iz teh pokrajin v ta mali kraj. Porazdelili so jih po zasebnih hišah in bilo je kmalu vse natrpano.

Sedaj je prišel tudi naš Lager na vrsto, da nekaj beguncev sprejme.

Dne 8./2. je prišlo kakih 30 beguncev iz Litzmannstadt-a (prej Lodz). Uredili so prejšno jedilnico, postavili noter postelje in bili so za silo pod streho.

Dne 11./2. zvečer je prišlo pa še nadaljnih 25-30 beguncev v Lager. Kam pa s temi? To ni bil za gospode nikak težek problem. Nekaj sob s slovenskimi preseljenci so izpraznili in noter namestili nove begunce. Naše preseljence so pa stlačili in natrpali po drugih sobah, ki do sedaj še niso bile tako tesno zasedene. Nekatere postelje namreč v zgornjem delu niso bile zasedene, tako da smo na zgornjih prostorih lahko imeli prtljago in drugo ropotijo. Sedaj so tudi to zasedli in namestili ljudi.

V našo sobo so prišle družine:

Košalin gospa z 2 fantoma,

 Vidmar gospa z 2 otrokoma,

Željko gospa z 3 otroki.

Na 28 posteljah je spalo odslej 34 ljudi. Da je bilo bivanje toliko ljudi v eni sobi skrajno neudobno, je razumljivo. Morali pa smo biti zadovoljni, ker velika množica ljudi v blaženi Nemčiji še takega bivališča ni imelo. Po dnevu je v sobi neznosno. Otroci vedno kričijo, eden drugega dražijo, ali pa jih starši pretepajo. Torej je vedno koncert. Šele po 8 uri zvečer se človeku nekoliko ušesa ohladijo.

Dne 14./2. ob 1 uri zjutraj so se slišale nekaj časa bombne eksplozije. Brnela so tudi letala vso noč. Ob 11 uri zvečer so se čule zopet eksplozije ter brnenje letal.

Dne 16./2. so zaklali prešiča, ki smo ga pred 14.dnevi vozili na tehtnico. Jaz sem moral prejšni dan v pralnici cevi od ognjišča omesti, pepel izprazniti, kurivo prinesti ter pod kotel zakuriti. Drugi dan zjutraj je bila voda v kotlu precej topla. Zakuril sem pod kotel vnovič in ob pol 8 uri je bil krop pripravljen. Ob 8 uri je prišel mesar in prašiča zaklal. Pomagali so Rusi in Lagerfürhrer. Jaz in sestra R.K. sva nosila krop iz kotla ter polivala prašiča. S tem je bilo moje delo pri kolinah končano. Kolin samih preseljenci nismo preveč okusili. Parkrat smo dobili rezine mesa s slanino vred. To je bilo vse. Lager osebje se je tembolj mastilo.

Dne 18./2. smo v časopisu čitali, da je bil z javnostjo od 15./2. razglašen preki sod za ljudi, ki bi se branili opravljati dela, ki so za vojno važna. Kaj pa v teh časih ni za vojno važno?

Dne 19./2. popoldne sem bil zopet v Schnaittachu po opravkih.

Dne 20./2. nekako ob 2 uri se je videlo nad Nürnbergom impozantna igra letal. Veliko skupin letal je dalj časa krožilo nad Nürnbergom. Metali so tudi bombe in železniško progo razrušili. Flak je streljal. Oblaki so bili rudečkasti, znak, da je gorelo.

Dne 21./2. se je od 10 – 11 ure predpoldne to ponovilo. Bombardirali so zopet Nürnberg in metali tudi fosforne bombe. Kreis je prejel telefonski poziv, da pošlje ljudi gasit. Ta dan je padlo nekaj cm snega, ki je po par dneh izginil.

Dne 22./2. okoli poldneva so zopet velike skupine letal brnela preko Hüttenbacha.

Dne 22./2. bi bila morala biti ga Pintaričeva z hčerko in vnukinjo iz Lagerja v Brežice izpuščena. A ni mogla odpotovati, ker se je zvedelo, da so železniške proge okoli Nürnberga razdejane. Isto je povedala tudi hčerka od Friegla, ki je prišla dne 23./2. iz Nürnberga semkaj na dopust in je morala pri Nürnbergu 40 km peš hoditi, da je prišla zopet na vlak.

Dne 23./2. sem plačal zopet hranarino za čas od 15./1. – 15./2. v znesku Rm 80.60.

V času od 13. do 20./2. sem čital Hitlerjevo knjigo »Mein Kampf«. O vsebini iste bom posebej pisal.

Ker so bile v bližnji in daljni okolici Nürnberga proge razdejane, nismo od 22. – 27./2. dobili od nikoder pošte.   

Dne 24./2. se mi je sanjalo, da sem bil od policije aretiran. Pa tudi S.A. sem videl. Ko sem se prebudil, sem zopet sanjal o aretaciji  in prejšne sanje policaju, ki meje aretiral, pripovedoval, češ, da se marsikatere sanje rade uresničijo.

V noči na 28./2. se mi je (Josipu) sanjalo, da je Malka nenadoma preminula. Kje in kako, pa se mi sanjalo ni Ob enem sem imel tudi s Francom radi nekih dokumentov opravka. Nato sem prišel v drugo sobo, kjer se je Malkina sestra Milka Antolinc oblačila. Izrekel sem njej radi smrti Malke moje sožalje, pri tem pa bridko jokal, češ, da bi nama Malka bila za oporo na stare dni itd.

Dne 28./2.  smo zvedeli, da je nemški Radio povedal, da so bili Rusi že 2x v Berlin vdrli, a so bili obakrat vrženi nazaj Na večer smo zvedeli, da so Anglo-amerikanci prekoračili reko Rhein in zavzeli Koln.

Mesec februar je bil, kar se vremena tiče, še precej ugoden. Ko je koncem januarja nastopilo južno vreme, ni bilo potem več močno mrzlo. Dne 11./2. in 24./2. je malo snežilo, sneg pa je zopet kmalu izginil. Drugače pa je bilo oblačno, megleno in deževno. Pa tudi nekaj solnčnih dni smo imeli.

Ker je februar minil, mislim, da je zima pri kraju. Minila, da nismo vedeli kedaj. V januarju je bilo res mrzlo in sem ravno v tem času moral v Schnaittachu na žagi delati. Vendar pa sem, z ozirom na to, da smo precej na severu, hujšo in daljšo zimo pričakovali. Hvala Bogu, da sem se motil. Saj pa je tudi komaj, da je zima pri kraju. Ko je nastopilo milejše vreme, nismo od Lagerverwaltung nobenega kuriva več dobili. Brez kurjave pa bi bilo v sobi le preveč pusto.

Kuriti pa so ljudje zaradi tega morali, da so mleko za otroke kuhali. Dobivali so ga v surovem stanju. Pa tudi druga jedila so si radi kuhali. Ni drugo preostajalo, kakor da so šli v hoste in prinesli od tam drv. Pa tudi iz žage jih je Solčavan ven prinesel, kjer je bil zaposlen ter za iste dobil večinoma cigarete. Tudi midva sva si morala priskrbeti drva, da sva mogla kaj skuhati n.pr. koruzne žgance, krompir, močnik, kavo itd. Preveč kolegialni ljudje nikakor niso. Kadar ena začne kuriti, da bi si kaj skuhala, je naenkrat več žensk s svojimi lončki zraven in prerivanja ni konca ne kraja. Vsaka bi si rada prva skuhala. Kavo si pogrejeva včasih na električnem kuhalniku, ki ga pritakneva v drugi sobi.

Vsled nastanitev toliko ljudi v eni sobi, je življenje neznosno. Vedno prerivanje sem in tja, ker je pretesno. Komaj se eden drugemu ogibamo. Otroci običajno vedno kričijo in smeti delajo. V jutro pa potem vso nesnago komaj skidajo. Prahu je zadosti. Potem se pa ponavlja vse od kraja.

Moj dnevni red je sledeči: Okoli 7 ure vstanem, se oblečem in obujem, umijem, nato pa grem v sobo Lagerfürhrerja, očistim peč in zakurim. Med tem odneseta fanta pepel in prineseta premog in drva. Zatem zakurim tudi v sobi Lagerverwalterja in sestre R.K. Razcepim še drva na drobno za prihodnji dan in jih razdelim po sobah, da se sušijo. Med tem prinesejo ženske piskrčke v sobo in kmalu tudi kavo. Zajtrk je kmalu pri kraju.  Nato pripravim treske za prihodnji dan. Pregledam še vse prostore, kjer se zatemnjuje. Zatemnitev odstranita fanta.

Kosilo je okoli ½ 1 uri. Po kosilu čitam in zraven nekoliko zadremljem. Okoli 2 ure vzamem 2 moška od ruskih beguncev, da gremo v bližnjo mlekarno po mleko. Zatem nimam več posebnega dela. Ko se mrak naredi, zatemnimo, fanta mi pomagata. Okoli ½ 7 je večerja. Zatem kaj čitam ali pa se pogovarjamo. Nekako proti 9 uri se spravimo spat.

Po mleko moramo vsak dan. Le ob nedeljah, torkih in četrtkih ne, ker ga za te dneve prinesemo že dan poprej. Dne 3./3. smo prinesli 38 litrov polnega, 29 litrov pa posnetega mleka. Tolika količina se vsaki dan porabi. Ob sredah dobimo še 18 – 20 kg surovega masla. Dvakrat na teden  prinesemo od bližnjega peka tudi 110 kg črnega kruha. Žemljice za otroke pa zjutraj sestra R.K. prinese.

Dne 28./2. nekako ob 8 uri zvečer smo slišali tresk in se je malo streslo. Drugi dan smo zvedeli, da je bila na Nürnberg vržena bomba.

Zadnje čase vedno pogosteje angloameriška letala krožijo preko tukajšnjega ozemlja. To se dogaja po dnevu, pa tudi ponoči. Tukaj trobijo alarm in ne sme takrat nikdo na plano. Pred par dnevi so v Schnaittachu letalci iz strojnic streljali. Baje je bila ena ženska ubita. Nürnberg še vedno obiščejo in razrušijo, kar je še ostalo.

Dne 1./3. je začel Lagervelwalter sitnariti, da je zatemnitev oken v straniščih in umivalnici pomanjkljiva. Zatem je prišel še Lagerfürhrer na plano, češ da so tudi na hodnik okna pomanjkljivo zatemnjena. Ne enemu ne drugemu se ni dalo oporekati. Oba sta imela prav. Le to me je jezilo, da sem ravno jaz na to mizerijo naletel. Pa kaj sem hotel. Zobe stisniti in na delo. Isto sem opravil od 1. – 3./3. v poldnevih, ker sem imel še druge opravke poleg. Pribijanje lepenke na polkne na hodnikih je bilo pravo vratolomno delo, ki bi ga jaz nikakor ne bi zmogel, ker sem že omotičen. To je mesto mene opravil en fant. Drug nam je pa pomagal. Na 2 oknih smo sneli polkne dol, da sem lepenko zunaj pribil. To pa je opravil Lagerfürhrer in polkne zopet nataknil. Jaz sem za ta posel že preslab.

Zatemnitev na oknih, posebno v stranišču sem moral takoj ob nastopu te službe popravljati in krpati. Ljudje trgajo cele kose trdega črnega papirja, ja, celo lepenko, da te kose uporabljajo za nečedni posel. To se pogosto ponavlja, jaz pa imam čast, nastale luknje zopet zakrpati. Ljudje so silno nesramni, pa tudi nesnažni. Komaj smo Slovence nekoliko na snago navadili, so prišli pa Rusi in svinjarija se je začela od kraja.

Tudi v sobi ni nič bolje. Otroki tudi po dnevu veliko potrebo v sobi opravljajo in materam se potem niti ne mudi, da bi nočno posodo ven nesle. Prenašati moramo tudi ta smrad. Ako pa človek zaradi tega kaj reče, je pa še velika zamera in to tudi od osebe, ki se šteje izobraženim. Žalostno pa resnično.

V noči na 3./3. je padlo naenkrat precej snega. Tudi v noči na 4./3. še več in izgleda, da se bo zima ponovila. Padlo je okoli 12 cm snega. Dne 4./3. zvečer sem stopil pri glavnih vratih na plano, da odpravim iz veže otročad, ki se je tam skrivala, ker so jih domači otroci kepali. Komaj sem stopil na prag, sem dobil ledeno kepo naravnost v desno oko in me je zelo zabolelo. Deval sem na oko mrzle obkladke in bolečine so po par urah ponehale. Par dni sem na to oko slabše videl, ker je bilo motno. Storilca seveda ni bilo mogoče ugotoviti, ker se je mnogo fantalinov kepanja udeležilo in so bili vsi izven ograje na dvorišču.

V noči na 6./3. se mi je sanjalo, da sva bila oba zopet v Mariboru na prejšnem stanovanju v kuhinji, kjer nama je hčerka Anica pripravljala neko jed. Obiskal nas je g. Predikaka, kateremu sva oba roke stisnila. Nato sem šel v Magdalensko predmestje razdejanje po bombah ogledat.

Dne 10./3. je odšla Ana Košalin v Schnaittach v bolnišnico.

Dne 11./3. so v Hüttenbachu in okolici naredili racijo in iskali dezerterje in take ljudi, ki nočejo k vojakom.

Dne 12./3. popoldne mi reče Lagerfurhrer, naj grem jaz in g. Kolar pepel nalagat. Jaz sem rekel, da sem v križu bolan in ne morem. Odvrnil sem tudi, da itak hišne posle opravljam in tudi ob nedeljah, dočim so drugi prosti. Zelo sem se razjezil, da me sploh k takemu delu sili, ko vendar hišna dela opravljam, vrh tega pa še moram za oba hrano plačevati. Seveda pepel kidat nisem šel.

Dne 13./3. ob 12 uri me da Lagerverwalter v pisarno poklicati in mi reče, naj jaz g. Merčuna v hišne posle, ki sem jih do sedaj jaz opravljal, uvedem. Ko ga prašam, zakaj se bo mene teh poslov razrešilo, mi odvrne, da bom vsled moje prošnje iz Lagerja odpuščen.

Tako je torej vendar napočil čas, ko bova zopet šla na svobodo. Sedaj pa nastane veliko vprašanje, kako bova v domovino prišla, ker so, vsled pogostega bombardiranja, vsa mesta, skozi katere bi se vozila, in proge  ogrožene, deloma razdejane. Po nekolkem pomišljanju sva se odločila, da se peljeva 15. ali 16./3., ako kaj med tem vmes  ne pride.

14./3. Vest o najinem odpotovanju se je razblinila v nič.  Ko sem danes Merčuna v pisarno Lagerfürhrerja seboj vzel, da ga v moj posel uvedem, mi Lagerfürhrer reče, da jaz moj posel lahko mirno naprej opravljam. Ker sem mislil, da ga nisem prav razumel, ga vprašam, nakar mi on to ponovi. Nato odvrnem, da mi je Lagervelwalter  naročil, naj Merčunu delo pokažem, ker grem jaz z ženo v domovino. Lagerfurhrer nato, da mu o tem ni nič znano. Kratko nato me Lagervelwalter vpraša, če sem to storil, kar mi je včeraj naročil, nakar mu povem, kaj je Lagerfürhrer rekel itd. Nato mi Verwalter reče, da ga glede najinega odhoda v domovino nisem prav razumel, on je le menil, da, ker sem vložil prošnjo za najino osvoboditev, je mogoče, da bova črez kratko ali dolgo domov odpuščena. Torej iz vse te čvekarije ni bilo nič.

Dne 15./3. sva šla v družbi ge. A.Ferluga na večerni izlet v daljšo okolico Huttenbacha. Videli smo lepe pokrajine, polja, gozdove in tudi en mali trg z gradom. Ime tega kraja nismo zvedeli. Nazaj grede smo nabirali drva. Dan je bil zelo lep in prijeten. Dne 16t./3. je bil zopet krasen pomladanski dan. Mama je šla zopet z isto gospo na sprehod. Jaz sem ostal doma.

Zvečer od ½ 10 do 10 ure je bilo v Lagerju zopet veliko razburjenje, kakor 20./1. Najprvo je letelo več skupin eroplanov preko. Nato so se pa slišale dolgotrajajoče eksplozije. Bilo je strašno slišati. Vsi prebivalci smo bili v pritličju nagneteni in vladala je popolna tema, ker so bile vse luči ugasnjene. Zakaj sploh zatemnimo, mi pa res ni razumljivo. Bombardiran je bil menda zopet Nürnberg.

Dne 17./3. zjutraj so se končno odpeljale obe Pinteričeve z otrokom iz Bukošeka pri Brežicah. Morale bi že 22./2. odpotovati. A niso mogle, ker so bile proge razdejane. Bog ve, če bodo sedaj lahko se hitro naprej spravile?

Dne 19./3. je bilo moje godovanje precej pusto in žalostno, kakor še nikoli. Ob 5 uri zjutraj se je čulo severozahodno bombardiranje.

Dne 20./3. je Košalinka v bolnišnici v Schnaittachu rodila dečka. Nahajala se je tam od 10./3.

Dne 22./3. sem šel peš v Schnaittach k brivcu in da kaj kupim. Hotel sem imeti kis, sol, vžigalice, električno žarnico, pa nisem ničesar dobil. Kakor tu nimajo tudi v Schnaittachu teh predmetov.

Kmalu potem, ko sem iz Simelsdorfa ven prišel, sem slišal v 6. presledkih dalje bombardiranje v jugozapadni smeri. Po izvršenem opravilu v Schnaittachu sem hotel zopet peš nazaj, pa nisem mogel, ker so me čevlji hudo ožulili in sem več dni imel boleče noge. Peljal sem se z vlakom, ki je imel okroglo 3 ure zamude. Zjutraj sem zadnjikrat v peči kuril, ker je vreme že toplo postalo. Mislim pa, da bo še sneg in potem bo še zopet treba gospodi kuriti, da ne bo zmrznila.    

Beležim tudi jedilni list od 4. – 20./3.: Vsak dan zjutraj ob 8 uri belo kavo nekoliko sladkano. Dne 4., 11. in 18./3. opoldne  juho z vkuhanimi polžki ali pa makaroni, par žlic praženega krompirja in zvrhano žlico mesnih kock s par žlic omake. To je vsako nedeljo. Iste dni zvečer po 1 košček klobase. Dne 5., 12. in 19. ječmenov zdrob (Gerstengrütze-Eintopf). Zvečer 5., 6., 8., 10., 12., 13., 15., 17., 19. in 20./3.  4 – 5 krompirjev v oblicah, košček sira ali surovega masla ter rumeni krop, imenovan  čaj, seveda brez sladkorja itd. Ta večerja je bila torej najbolj pogosto. Dne 6., 13., 17. in 20. opoldne krompirjeva juha (Eintopf). Dne 7., 14./3. opoldne kislo zelje, 4 – 5 krompirjev v oblicah in košček kuhane slanine. Dne 7. zvečer juha iz ovsenih kosmičev, 9. zdrobova juha, 14. Knorr juha, 16. zopet zdrobova juha. Dne 8. in 15. opoldne pljučna juha 13 (Einbrenn

Dne 25./3., Marijin praznik in cvetna nedelja, sva bila z ženo in mnogimi drugimi iz Lagerja pri maši. Bil je lep izlet in krasen dan. Po maši, ko smo šli iz cerkve, smo slišali iz daljave brinkanje. Menda topovski dvoboj iz zahodne fronte. G. Sp. je govorila z nekim Čehom, ki je rekel, da bo trajalo še 14 dni, ker Nemcem primanjkuje municije.

Nekako od sredine marca naprej smo dobili pri peku neslan kruh. Istotako od Lagerja. To je bilo zelo neprijetno in ni imel človek od tega kruha nikakega užitka. Tudi jedila niso bila zadosti slana.

Dne 29./3. predpoldne se je Košalinka vrnila v Lager. Anica nama je poslala kartic za 2 kg kruha. Lagerfürhrer jih je pridržal, rekoč, da je Wirtschaftsamt to odredil. To se je zgodilo tudi več drugim. Čez par dni nam je od mark vrnil samo za 1 kg črnega kruha. 

Lepo pomladansko vreme ni trajalo dolgo. Od 17. do 19. večinoma oblačno in hladno. Dne 20. do 26. je bilo je bilo zopet lepo in prijetno. Dne 27. do 31./3. večinoma oblačno in hladno. Vmes tudi deževno. Dne 28./3. je umrl prejšni Lagerverwalter Britting v starosti 78 let. Delal je do konca januarja, potem pa je omagal.  Zadnje dni velikega tedna nisem nikamor šel. Ona je šla na veliko soboto k božjemu grobu.

1.april, velikonočna nedelja. Zjutraj sem moral 2 peči kuriti. Ob ½ 10 uri sem šel k maši. Bilo je precej slovesno. Procesija vstajenja se je vršila v cerkvi. Cerkovnik je po cerkvi s krušno košarico zbiral. Vsega skupaj je nabral 2 košarice zvrhane papirnatega denarja. Gotovo par sto mark. Po maši je bil blagoslov velikonočnih jedil. Ljudje so iste prinesli v malih v robec ovitih skledicah, nekateri v torbicah. Zelo skromno. Mi smo jedli opoldne zakuhano mesno juho z rižem, krompirjevo solato in malo večji košček, kakor običajno, svinjske slanine. Za večerjo smo dobili le košček klobase za namazat. Kot lastni priboljšek sva imela kranjsko klobaso, lecetni kruh, sadni kompot in kavo.

V ponedeljek opoldne smo imeli isto tako mesno juho z testenimi črkami, mesne kocke z omako. Zvečer 1 kos kruha in košček klobase. Oba dneva je bilo kolkortoliko zadovoljivo.

Dne 3./4. smo gnali 2 svinji, ki jih v Lagerju redijo, v bližnjo vas na tehtnico. Ena je tehtala 121 kg, druga 187 kg. Cela zadeva se je dala precej povoljno urediti, ker so bile obe svinji ubogljive.

Dne 4./4. so angloameriški letalci nizko letali oz. krožili nad Huttenbachom. Blizu Schnaittacha so vrgli par bomb poleg asfaltirane autoceste.

Dne 5./4. od 11 do ¾ 12 so se slišali v smeri Nürnberg venomer strahovite eksplozije, kako še prej nikoli. Letala so krožila po zraku. Pozneje so krožili tudi nad tem krajem  in vrgli veliko množino kovinskih rezancev na njive in travnike. Pa tudi letake so metali nad Huttenbachom: Bilo pa ni mogoče nobenega v roke dobiti.

Dne 6./4. popoldne privihra v sobo Lagervewalter in reče, da gremo »Luftschutzraum« urejevat. Jaz nisem šel, rekoč, da me hrbet boli. Drugi moški so morali iti in so potem povedali, da so nesli iz Lagerja dolge klopi v neko zaklonišče, ki so ga ¼ ure daleč v nekem gozdu uredili. Je zelo primitivno.

Dne 8./4. sem bil pri maši, katere se je udeležilo tudi mnogo nemških vojakov – grenadirjev, ki so blizu cerkve v gostilni nastanjeni – menda za obrambo cerkvenega hriba pripravljeni.

Nekako od ¾ na 12 do ½ 1 ure popoldne je letelo približno 160 – 170 letal v več skupinah preko pokrajine v severnovzhodno smer. Pozneje so slišale iz daljave eksplozije, vendar ne tako močno, kakor dne 5./4. Popoldne je šla velika množina ruskih ujetnikov skozi Huttenbach na kolodvor Limmelsdorf. Bili so zelo zdelani in izčrpani. Prišli iz severne smeri, baje iz Lagerja v Zg.Šleziji.

Ker se večkrat letala pojavljajo preko Hüttenbacha, smo upravičeno v strahu in skrbeh, da bodo tudi tukaj bombe metali. Potem pa z Bogom lepa zelena Štajerska!

Od ruskih ujetnikov je na postaji  Limmelsdorf baje nekaj umrlo. Kaj gotovega se ni zvedelo.

Dne 9./4. predpoldne je letelo pribl. 100 letal v severnovzhodni smeri. Zvečer smo zvedeli, da so ta dan Rusi v Maribor vkorakali. To je baje radio povedal.

Dne 10./4. popoldne  so marširali skozi Hüttenbach vojni ujetniki iz taborišča  v Schweinfurtu, ki so ga radi bližajoče se fronte morali izprazniti. Marširali so 10 dni do tod. To je bila prava mešanica narodov. Bili so zraven Rusi, Poljaki, Romuni, Angleži, med temi Avstralci in Škoti, nekaj Čehoslovakov ter celo Srbov. Tukaj so prenočili. Bili so sicer trudni in upehani, vendar pa so še kaj dobro izgledali. Posebno Angleži. Prtljago so vozili na ročnem vozu, celo otroškem vozičku seboj. Na tovornem avtomobilu je bila tudi prtljaga, še več pa ujetnikov, ki so med potjo opešali.

Zvečer je padla hčerka od Merčuna iz Brežic iz precejšne višine na kamniti tlak, ter se nevarno pobila. Peljala se je po drogu »Geländerja« navzdol, pri tem je zgubila ravnotežje ter padla 8 – 10 metrov na tla. Ako bo ozdravela, bo pohabljena.

Prosila sva z Merčunom Lagerfürhrerja, da bi jo smel duhovnik dati v poslednje olje, Lagerfürhrer pa je to odklonil, rekoč, da to ni dovoljeno. Naslednji dan je bila deklica prenešena v bolniško sobo, se je že malo opomogla in izgleda, da bo sčasoma ozdravela., kar bi bil skoraj čudež, ker je iz precejšnje višine na trda tla padla.

Dne 11./4. je par sto angloameriških letal letelo od severozahoda proti jugovzhodu, popoldne pa nazaj. Okoli 4. ure so vozili težki bombniki od juga proti severu. V Lanfu so odvrgli par bomb. Slišalo se je tudi hudo bobnenje in streljanje s Flakom.

Dne 13./4. je povedal Lagervelwalter ljudem, da je umrl Roosevelt, predsednik ameriških združenih držav. Kedaj se je to zgodilo, ni znano. Ta dan so šli tu skozi nadaljni ujeti Rusi in Angleži.

Ker so se pa naši ljudje iz Lagerja z njimi v velikem številu v pogovore spuščali, je Lagerfürhrer to prepovedal ter tudi zaporo Lagerja odredil. Vojaštvo je baje tudi zažugalo, da bo na dotičnega streljalo, ki bi se ujetnikom približal.

V Hüttenbachu je nekaj vojaštva nastanjenega. So večinoma klaverne figure. Zeleni mladiči, nekaj pa starejših. Opazil sem, da je kakih 30 – 40 mož šlo na vežbanje, od katerih pa so le 4 imeli puške, drugi pa samo pasove. Torej primanjkuje Nemcem še najpotrebnejšega orožja.

Ker se fronta počasi približuje, se je tudi nas polastil nemir, ker ne vemo, kako se bodo razmere razvijale, zlasti, če tudi nas ne bodo končno kam drugam zavlekli, kar bi v sedanjih razmerah pomenilo hude muke, ker bi po železnici ne mogli naprej, drugih vozil pa ni na razpolago.

Dne 14./4. nekako ob 6 uri so se slišale iz smeri vzhoda eksplozije. Razstreljevali so lepo avtomobilsko cesto, ki pelje iz Münchena v Nürnberg in Berlin.

Časopise smo zadnjikrat 1. aprila čitali, potem ne več, ker so bile vse tiskarne pri bombardiranju razbite. Bili smo navezani na radijske vesti, ki smo jih dobili od zunaj.

Dne 15./4. sem šel v cerkev, da bi bil pri maši. Grede iz vasi proti cerkvi sem opazil dolgo kolono ujetih Rusov, Angležev itd., ki so jih gnali proti Limmelsdorfu. Šli so počasi in imeli več belih zastav, ki so v vetru plapolale. Nekaj letal je krožilo po zraku. Mašo sem zamudil, ker se je začela ob ½ 10 namesto ob  10, kakor sem jaz mislil. Iz severne strani so se slišale eksplozije in topovsko streljanje. To se je godilo tudi skoro  celo prejšno noč.

Nekako ob 4. uri popoldne sem šel na trg, ker sem skoz okno opazil, da nemški vojaki iz severne smeri posamezno ter na kolesih in motorjih prihajajo. Ta slika se mi je nudila tudi na trgu. Pripeljalo se je več tovornih avtomobilov, motorjev in koles. Na avtomobilih so bili vojaki, ki so bili menda že pri nogah slabi. Ti in ki so peš prihajali, so bili zelo upehani in potrti, nudili so žalostno sliko. Le malo jih je nosilo puške. Pridrvel je tudi sanitetni avtobus, nato pa kot zaključek mala četa konjenice. Komaj je ta karavana prišla blizu izhoda trga, kar slišim topovsko streljanje ter regljanje strojnic. Hitro skočim med 2 poslopji v kritje, kot storijo tudi 3 nemški vojaki, ki pa se hitro podajo v beg na kolesih. Bil sem mnenja, da nemški Flak strelja. Par letal je krožilo nad pokrajino. Hitro se podam nazaj v Lager. Tam pa najdem vse prebivalstvo v veži zbrano. Po kratkem presledku se podam v II. nadstropje, da vidim, kaj bo. Tam so bili že drugi prebivalci iz 2. oken razobesili beli zastavi. Ko gledam v veži skoz okno, opazim  3 ameriške vojake, ki so šli, s puškami v rokah mimo Lagerja v stransko ulico. To so bili torej prvi Amerikanci, ki sem jih videl. Od južne strani se je valil steber črnega dima. Na koncu vasi je poslopje gorelo.

Črez malo časa gredo ljudje na trg, kamor grem tudi jaz za njimi. Šli smo v vzhodno smer, kjer je bilo videti mnogo vozil. Ko pridem bližje, opazim, da so ljudje iz vozil jemali razno robo. Kmalu je nastal hud ravs in kavs pri teh vozilih. Ljudje so iz teh vozil jemali cigarete, tobak, sveče, mast, maslo, konzerve, steklenice z razno tekočino itd. Jaz nisem mogel niti blizu teh vozil, zato nisem dobil iz istih ničesar. Pri odhodu od tam sem pobral nekaj drobnarije, ki so jo drugi pustili. En moški mi je, na mojo ponovno zahtevo, dal 1 steklenico šampanjca. Ena ženska iz Lagerja pa več zavojčkov cigaret. Dal sem njej zato  20 mark. S tem plenom sem se pozneje vrnil v Lager.

Na enem tovornem avtomobilu se je nahajala tudi pisarna 87. grenadirskega polka. Spise so ljudje prebrskali in vrgli na cesto. Bilo je žalostno gledati te papirje na tleh. Eno mapo sem pobral in v Lagerju prečital. Nahajala so se v njej razna povelja 7. armade, 36. grenadirske divizije in 87. grenadirskega polka. Papirje sem porabil za kurjavo.

Med tem sem blizu oplenjenih vozil videl precejšno skupino nemških ujetih vojakov, ki jih je urejevalo par Amerikancev za odhod. Blizu je gorela ena šupa, kjer je zgorel tudi tovorni avto. Za plotom je ležal ustreljen v glavo od zadej nemški vojak. Nekaj dalje proti Limmelsdorfu je gorelo tudi neko gospodarsko poslopje. Hiša pa je dobila luknjo od granate. Goreča poslopja so bila istotako zažgana od granat. Vračajoč se v Lager sem srečal kakih 20 težkih ameriških tankov in drugih motornih vozil, ki so z veliko brzino drvela proti Limmelsdorfu in dalje proti Nürnbergu.

Nekoliko pred mrakom pride Lagerfürhrer s spremstvom nekega Nemca v sobe in reče, naj vzamemo vreče in nahrbtnike seboj, ker lahko dobimo riž itd. Šli smo res velika množina ljudi v severnovzhodni smeri po cesti proti gozdovom nekako 20 minut. Prav kmalu smo opazili ob cesti razmetano vojaško robo kakor vojaške uniforme, spodnje perilo, čevlje, bajonete, ročne granate, radiooddajni aparati, taške za municijo napolnjene. V začetku gozda so bila 3 velika drevesa preko ceste podrta, kot ovira proti tankom, ako bi se komu zljubilo v to stransko  ozko in slabo cesto voziti. Ko pridemo prav v gozd, je bilo konec odložene robe. Tam smo našli že več ljudi, ki so robo basali v vreče in na vozičke. O kakem rižu ni bilo več sledu, pač pa je ena ženska pobirala raztrošen suh grah. V grabi je ležalo več škatelj po 5 kg z kislim zeljem. Isto so potem naložili na voziček in  pripeljali v Lager. Ob cesti je bilo raztresenih velika množina nemških knjig. Velika množina je bila iz neke knjižnice izposojena ali rešena, ker so imele številke. Par knjig sem tudi jaz seboj vzel. Zraven v goščavi je ležala tudi kompletna strojna puška. Že prej pa smo gredoč opazili zabojčke z municijo za strojno puško. Vozil, ki so vso to robo v hosto zapeljala in tam raztrosila, ni bilo tam opaziti. Šele drugo jutro smo zvedeli, da so na cesti višje v gozdu našli 2 ustreljena nemška oficirja. Iz strelnih ran se je dalo sklepati, da sta si sama končala življenje.

Vse do sedaj popisano je le mala epizoda iz velikih dogodkov, ki se te dni dogajajo, vendar pa je zadosti pretresljiva.

To noč je vladalo v Lagerju precejšno razburjenje, kar je razumljivo, ker smo se čutili od nemške more osvobojeni. Ljudje so se razgovarjali in peli, tako da celo noč ni bilo miru, zlasti še zato, ker se je slišalo streljanje iz Nürnberške fronte.

Dne 16./4. popoldne je prišlo 3 ameriških policajev z gasilskim avtomobilom v Lagersko dvorišče. Odprli so steklenico likerja in dali nekaterim ljudem piti. Kontrolirali so privatno stanovanje Lagerfürhrerja Königa, ker je baje nekdo iz Lagerja zatožil, da je pri njemu neki SS skrit, kar pa ni bilo res. Naš Lagervelwalter Baner je bil eden od te zloglasne bande, a je že 15./4. zjutraj s kolesom odkuril. Svojo prtljago je preje odnesel k neki privatni stranki. Očividno je imel slabo vest. Zvečer se je pojavilo neko nemško letalo nad okolico. Takoj se je sprožil Flak in strojnice iz vseh koncev in krajev. Uspeha pa niso imeli. Sploh pa tudi ta noč ni bila mirna. Večkrat je streljal Flak in strojnice, ker je nemško letalo brnelo  in odvrglo menda na avtocesto 2 bombi. Po polnoči so več skupin ameriških letal brnelo preko.

Dne 17./4. zjutraj so 2 gospe bile zjutraj in popoldne v Limmelsdorfu in posredovale pri francoskem komandantu posadke glede prehrane. Obljubilo se njima je, da bomo dobili večjo množino kruha, mleka, mesa itd.  kakor do sedaj. Povedal jima tudi je, da bomo mi morda še kakih 8 – 10 dni tu, nato nas pa bodo odpremili v Francijo, ker v domovino zaradi fronte in pretrganih železniških zvez za enkrat ni mogoče. Ta predpoldan smo jaz, ga. Frluga in Laharner pregledali živilsko zalogo Lagerja, ter naredili inventuro. Sklenilo se tudi je, da vodijo Lagerfürhrer, sestra R.K. in ga. Kirsch, kot upravitelji Lagerja svoje posle kakor do sedaj. Istotako tudi kuharica.

Ta dan se je tudi zvedelo, da je bilo pri cerkvi v Hüttenbachu v mali praski ustreljenih 8 nemških vojakov in da se več teh skriva po gozdovih. Pa tudi en ruski ujetnik je prišel v nedeljo ob življenje, ker ga je drobec od granate zadel. Večina vojnih ujetnikov, ki so jih 15./4. predpoldne odpremljali proti Limmelsdorfu, je ostala tam in so bili od Amerikancev osvobojeni. Dosti se jih je po okolici razbežalo in so se zopet vrnili.

Dne 18./4. predpoldne  je Lagerfürhrer razglasil, da se mora vsa vojaška roba, ki je bila 15./4. na cesti iz vozil nabrana, zopet vrniti. To se je zgodilo. Ena velika klop je bila polna te robe, ki so jo na »Bürgermeisteramt« spravili. Popoldne bil z ženo na sprehodu. Govorili smo z nekim ruskim poročnikom, ki je povedal, da je prišel iz Nürnberga, kjer je bilo že 15./4. vse v razsulu. Nekako 12.000 raznih ujetnikov je bilo osvobojenih in so šli, kamor je kdo hotel. Nemško letalo je krožilo nad pokrajino in je bilo brez uspeha od Flaka obstreljevano.

Zvečer, ko smo se spravili spat, je zopet pribrnelo nemško letalo in bilo obstreljevano. Čez nekaj časa se je vrnilo. Sedaj se je zopet sprožilo več strelov, nato se je slišal močen pok in letalo ni več brnelo, bilo je zadeto in je eksplodiralo. Kam je padlo, sedaj še ni znano. Pozneje se je izkazalo, da je bila le ena bomba vržena.

Dne 19./4. proti večeru je prišlo več težkih topov v Hüttenbach. Tu so prenočili, drugi dan zjutraj pa so šli naprej v Nürnberg. Zraven so bili tudi tanki in lahki Flak.

Dne 20./4. zjutraj smo zaklali 187 kg težko svinjo za Lager. Špeh so scvrli in je bilo okoli 60 kg masti. Meso smo pa v 5 dneh gladko pojedli, ker smo ga tokrat večje komade dobivali kakor od prve svinje.

Dne 20./4. popoldne je prišla angloameriška komisija v Lager. Obvestili so tudi mene, da sem prišel v pisarno. Tu so zaslišali Lagerfürhrerja in sestro R.K. o njunem dosedanjem poslovanju, ter ju legitimirali. Mene so vprašali, kako sta se ta dva in Verwalter proti nam obnašali. Povedal sem, da sta Lagervelwalter in Fürhrer bila včasih surova. Zanimali so se tudi, kakšna je bila prehrana in če je bila zadostna. Povedali so tudi, da bomo od Amerikancev dobili, kar bi nam Bürgermeisterant ne mogel nakazati in priskrbeti. Pri izhodu so izrekli, da ostaneta Lagerfürhrer in sestra R.K. zaenkrat na svojih položajih.

Iz fronte pri Nürnbergu ni bilo popoldne nobenega streljanja.

Dne 21./4. zjutraj sem z ozirom na preiskavo ameriške komisije Lagerfürhrerju povedal, da bi ista za njega ne bila tako gladko potekla, ako bi bil jaz le povedal, kako je mene kujoniral. Nato je nekaj pojecljal in zaradi mojega prisilnega dela izjavil, da je od Arbeitramta dobil naročilo, da nas k delu sili. Oponesel sem mu tudi, da je naju menda po krivici v Lagerju zadržal in ne domov spustil. Na to mi je pojasnil, da je sin Franc vložil prošnjo za najino osvoboditev. Ta prošnja da je 13./3. prispela v Lager in jo je on še isti dan poslal v Nürnberg. Lagerverwalter je potem po nepotrebnem zblebetal, da grema v domovino, ko še ni bilo nič gotovega. Zahteval sem tudi od Lagerfürhrerja, da odložim svojo funkcijo, namreč donos mleka in kruha ter zatemnitev in predlagal, da zatemnijo v I. nadstropju Rusi sami in za točno spolnjevanje tudi sami odgovarjajo. V drugem nadstropju pa bo to storil Vilko Gradič. Mleko in kruh pa bi dobavil Ivan Merčun. Že 22./4. pa je Merčun izjavil, da to delo ne more opravljati, ker zna premalo nemški. Nato sta z Gradičem te opravke zamenjala. Že črez nekaj časa zopet po starem.

Po razgovoru z Lagerfürhrerjem o gornjem poslovanju sem tudi sprožil vprašanje prenapolnjenosti naše sobe in predlagal, naj nekaj nas starejših ljudi posebej nekam premesti. To je takoj storil, nakar je bila bivša pisarna Lagervelwalterja izpraznjena ter smo v iste prinesli 3 postelje iz bolniške sobe za naju in gospo A. Ferlugovo. G. Kolar z ženo sta dobila dvojno posteljo od Rusov. Ga. Boriškova s sinom pa sta svojo iz naše sobe sem prinesla, nakar smo se uredili, da smo bili vsi zadovoljni. Imeli bomo vsaj malo več miru kako do sedaj.

V Limmelsdorfu je bilo mnogo ameriškega težkega topništva in letal. Vojaštvo je bilo na oddihu in je 22./4. popoldne zopet odšlo proti Nürnbergu.

Ta dan popoldne sta prišla v Lager 2 ruska oficirja in povedala, da je Molotov govoril po radiu, da so se dne 17./4. peljali z letalom na Japonsko Hitler, Göbels in Himler ter se med potjo ponesrečili. Po drugi verziji bi bili pomorjeni. Nadalje so povedali, da bo 1. maja v Berlinu velika vojaška parada, kateri bo prisostvoval tudi sam Stalin. Berlin, Leipzig, Regensburg in München so zasedeni. Ta dan se je vrnila v našo skupnost tudi ga. Šerbinekova, ki je Nürnbergu služila. Povedala je, da so tam trajali hudi boji od 16. do 20./4. Ona in drugi inozemci so se skrivali po bunkerjih. Ko je prišla ven, je videla po ulicah polno mrtvih nemških vojakov. V petek 20./4. je bil Nürnberg  dokončno v ameriških rokah. Grede iz Nürnberga je Škrbinekova videla ogromno množino ameriških tankov in vojaštva. Železnice so na več krajih raztrgane, več mostov porušenih.

Dne 22./4. popoldne smo imeli Slovenci apel. V tem tednu, odkar imamo malo več svobode, so se razne slabe navade razpasle. Pred par dnevi je prišla iz kmetov ena deklina, doma iz Guštanja, ki je kmalu pokazala, da je moralno popolnoma propadla. Kadi javno cigarete in prihaja pozno ponoči v Lager itd. Že radi tega je bilo treba ljudi opomniti, da se zunaj Lagerja dostojno obnašajo in ne delajo škodo. Par stavkov sem spregovoril jaz, večino smernic pa ga. Spindler. Je malo upanja, da bi to pri teh ljudeh kaj zaleglo.

Nisem se motil. Ta deklina, zove se Kotnik, se obnaša naprej kakor prava pocestnica. Zato sem njo dne 23./4. popoldne poklical v našo sobo, jo pošteno oštel in njej končno zagrozil, da jo spodimo iz naše skupnosti, ako se ne bo poboljšala. Ni dosti upanja, da bo boljša. Že kmalu za mojim opominom je sedela s Srbom na divanu.

 Dne 24./4. se je ena soseda pri gradu pritožila, da je iz dvorišča gradu nekdo njej leseno kroglo vrgel na glavo. Ugotovilo se je, da je to storil sin Merčuna. Bil je primerno posvarjen. Pozneje je prišel iz občine  en funkcionar radi istega predmeta.

Dne 24./4. sem bil zopet v Schneittachu pri brivcu. Videl sem kakih 40 ameriških težkih oklopnikov, veliko tovornih avtomobilov in precej vojaštva. Menda so tam na oddihu. Videl sem tudi, da je na avtocesti bil en most razstreljen. Bil je za silo popravljen in vozila vozijo zopet preko.

V Limmelsdorfu je pravcato taborišče. Tam kar mrgoli bivših ujetnikov Francozov, Rusov, Srbov ter tudi par slovenskih partizanov in civilnih delavcev. Nastanjeni so v kolodvorskem skladišču, po šupah, nekaj pa po hišah. Nekateri kuhajo v večjih kotlih skupno, drugi v majhnih kotličkih vsak zase kar na prostem. Zvedelo se je, da bodo večino njih odpremili proti severu nazaj. Tudi mi bomo menda sčasoma kam drugam premeščeni. Kaj gotovega ni nič znano.

V Limmelsdorfu in Hüttenbachu sem pri občinskih uradih videl kupe pušk, sabelj in bajonetov, ki so jih Nemci morali oddati, Američani pa so jih zažgali. Kar je bilo lesenega, je zgorelo. Drugo pa je bilo po ognju nerabno narejeno.

Tu je bilo razglašeno, da se morajo koničasti noži in daljnogledi oddati. Tudi iz Lager kuhinje sem nesel 2 noža pokazat na občino in prosil, da nam jih vrnejo, ker nimamo drugih. Temu so ugodili.

V gradu je že več dni nekaj otrok na ošpicah bolanih. Dne 26./4. predpoldne je 10 mesecev star sinček od Šetinčeve iz Brežic umrl. Najbrž ga je bila prehladila. Hčerka od Merčuna je popolnoma ozdravela in se giblje zopet normalno. Bil je res čudež, da se njej ni kaj hujšega zgodilo.

Vesti iz front, ki jih je 22./4. prinesel ruski oficir, niso bile točne. Dne 25./4. sem čital na tabli v Limmelsdorfu ameriško vojno poročilo, ki je bistveno sledeče: Polovico Berlina in Potsdama so zasedli Rusi. V Hamburgu in Bremenu hudi poulični boji. Amsterdam je obkoljen. Civilno prebivalstvo hudo trpi zaradi pomanjkanja prehrane. München so dve ameriške armade obkolile. Gornjo Avstrijo zasedajo Francozi. Amerikanci napredujejo proti Pragi.

Dne 26./4. zvečer je bilo razdeljenih veliko število čevljev družinam, ki imajo male otroke. Pa tudi nekateri večji fantje so dobili lepe močne čevlje. Po te čevlje so morali iti naši ljudje v Schneittach, kjer so jih v neki trgovini dajali. Tudi midva sva dobila 3 pare, ki jih dobijo naši dragi otročički, če nam bo usojeno, da pridemo v domovino. Čevlji so bili plačani od 8 – 15 mark.

Vojno poročilo z dne 27./4. ni prineslo veliko novega. V Berlinu se bori civilno prebivalstvo z S.A. in S.S. Zavzemanje gornjih mest počasi napreduje. V Italiji se Nemci umikajo proti nemški meji.

Odkar smo v tem Lagerju, smo dobivali pošto in pakete zelo neredno in z veliko zamudo. Iz Slovenije je pismo potrebovalo do 2 meseca. V zadnjem času je pošta sploh izostala, menda zaradi bližajoče fronte na Štajerskem. S prihodom Amerikancev je bila pošta ukinjena. Zadnjo pošto sva dobila: od Franca dne 31./3. pismo od 25./2. – Od hčerke Anice pismo dne 5./4. od 27./3. – Od sestre Urše iz Wiena dne 10./4. pismo z dne 15./3. in od sestrične Jerčke C. dne 10./4. dopisnico od 22./3. – Anica nama je veliko paketov poslala, dobila pa nisva vse. Kakih 6 – 8 komadov so Nemci požrli, ali pa so bila o priliki bombardiranja uničena.

Dne 28./4. popoldne je bil pogreb otroka Šetinčeve. Spremljali smo ga večinoma vsi iz Lagerja. Gospe so lepo okinčale z zelenjem provizorični križec in povezale lepe šopke. Gdč. Lenardonova je na širok bel trak napisala: »Malemu mučeniku – Slovencu.« Bil je precejšen sprevod, ki se ga je udeležil tudi g. grof iz Lagerja. Pri vhodu na pokopališče je župnik krsto blagoslovil, nakar so fantje krsto nesli na pokopališče. Po duhovnih obredih so ženske zapele par kitic pesmi »Ptički jaz vprašam vas«. Petje pa ni bilo najbolje ubrano in bi bilo rajši izostalo. Torej so se narodili v Lagerjih 3 otroci, 3 osebe pa so umrle, tako da je ostalo ravnotežje. Po pogrebu sem šel v Limmelsdorf, da čitam vojno poročilo, ki se je bistveno glasilo: Amsterdam, Bremen in Hamburg so očiščena. V Berlinu se bori vojaštvo z S.S. Augsburg, Ingolstadt in Regensburg so zasedena. Francozi in Amerikanci se pomikajo proti avstrijski meji. Musolinija so Amerikanci ujeli. Gredoč v Lager je grof povedal, da je slišal, da je Bavarska sklenila samostojno premirje.

Dne 29./4. sem bil pri maši. Po istej grem v Limmelsdorf, da vidim vojno poročilo. Isto še ni bilo nabito, zvedel pa sem od Srbov, da je Hitler bil ubit in da je Himmler se predal. (Osebno ali že premirje?). Če so te vesti resnične, je pa vprašanje.

Vsi francoski vojni ujetniki so bili na tovornih avtomobilih natrpani odpeljani v domovino.

Dne 30./4. je eden Srb, ki je prej bil daleč na kmetih v Limmelsdorfu povedal, da so pri tem kmetu poslušali radio, ki je razglasil, da je Hitler težko ranjen, Göring in Göbels sta pa bila ujeta. Nadalje je Nemčija prosila Amerikance za premirje ne pa tudi Rusijo, zato je bil predlog odklonjen. Nato je bila zaprošena tudi Rusija, nakar se je prošnji ugodilo. Ako bi bilo to res, bi se moglo tudi že tukaj kaj poznati.

April se je od nas poslovil. Bil je zelo muhast. Do 10. je bilo večinoma oblačno in hladno. Dne 11. in 12. lepo vreme. Potem pa zopet večinoma oblačno, hladno in vetrovno.

Dne 29./4. je bilo izredno hladno in večinoma oblačno; proti večeru je padalo babje pšeno. Dne 30. zopet zelo hladno in je predpoldne in popoldne zopet snežilo, a le kratko časa. April se je torej dostojno poslovil.

Midva sva zaključila 8 mesecev bivanja v Lagerjih.

Ko so Amerikanci te kraje zasedli, je bila še isti večer elektrika ukinjena. Dne 2./5. nam je zopet zasvetila. Ta dan smo zvedeli za poročila po radiu in sicer, da je bil Hitler ubit in da je vlado prevzel Vel.admiral Dönitz. 

Dne 2./5. zjutraj smo zvedeli, da je uveden zopet normalni čas. V teku dneva pa nadaljna radijska poročila. Glasom istih sta se Hitler in Göbels sama usmrtila. Göring pa je pobegnil v Španijo in bil tam aretiran. Berlin je zaseden, kjer je bilo ogromno število mrtvih, ranjenih in ujetih. V Norveškem, Danskem, v Italiji, Tirolskem, Koroškem in Štajerskem pa so kapitulirali. Dogovor radi premirja je baje že 29./4. podpisal komandant  angloameriških vojnih sil v Italiji general Alexander. Praga je proglašena kot lazaretno mesto. V ogromnem Lagerju Dachau pri Münchnu, kjer je preko 20.000 internirancev, pa je izbruhnil legar in ugonobil do 2.000 ljudi.

Glede našega povratka v domovino so se slišale do sedaj različne vesti. Takoj po prihodu Amerikancev se je reklo, da po tej poti, po katerej smo prišli sem, še dolgo ne bomo mogli domov, ampak nas bodo odpremili preko Francije v našo domovino. Zatem se je spet govorilo, da bomo le še kratek čas tu in da bomo odpremljeni v kak drug Lager itd. Kaj gotovega pa nihče ne more vedeti, ker merodajni krogi o tem molčijo. Razumljivo je, da midva nestrpno čakava dneva, da bova mogla zapustiti ta Babilon. Življenje tu je že nevzdržno, ker so ljudje neznosni, mladina pa razposajena, da jo je komaj prenašati. Boga hvaliva, da sva vsaj za nekaj časa v tej sobi nekoliko bolj v miru.

Z ozirom na notico z dne 3./5. glede zopetne uvedbe normalnega časa moram ugotoviti, da danes 6./5. še ni nič enotnega. Reklo se je, da je poletni čas ukinjen, radio ima pa še vedno istega, tako da je prava zmešnjava.

Dne 5./5. popoldne smo poslušali radio Luxemburg v nemškem jeziku. Povedal je, da je nemška vojna sila bila na Danskem, Holandskem in severnozahodni Nemčiji popolnoma kapitulirala in se je z zastopniki sklenilo premirje. Radio smo poslušali v pisarni Lagerfürhrerja.

Dne 6./5. predpoldne  je isti radio ponovil poročila zadnjega tedna. Povedal je, da je vel.admiral Dönitz po radiu objavil, da je Hitler mrtev  in da je Musolini na svojem begu v Švico bil od lastnih ljudi ubit. V Italiji je pri kapitulaciji položilo okoli 1 milijon nemških in italijanskih vojakov orožje. München je bil brez boja zaseden. Amerikanci so dosegli Bremen, kjer so osvobodili bivše francoske ministre Daladierja, Renarda, maršala Gamelina ter bivšega avstrijskega kanclerja Sušnika, ki so jih imeli Nemci ujete in so jih hoteli nekam zavleči. Povedal je nadalje, da se na Zg.Avstrijskem, Čehoslovaškem še vedno vršijo hudi boji, kjer se Nemci obupno borijo. Omenil je tudi, da je vsled  zavezniških zmag bilo osvobojenih okoli 1 milijon vojnih ujetnikov, civilnih internirancev in delavcev. Glede vseh teh je bilo odrejeno, da ostanejo do nadaljnega na svojih dosedanjih mestih in se ne podajajo na pot, da ne bodo motili gibanje zavezniških čet. Naj se pokoravajo odredbam svojih zastopnikov, ne ropajo in plenijo in ne poškodujejo javnih naprav itd.

Dne 7./5. je radio povedal, da je v Lagerju Auschwitz v Zg.Šleziji umrlo okoli 4 milijone (?) žensk in deklet. To so povzročili Nemci sami, ki so neki plin spustili ali pa bacile raznih bolezni podtaknili. Isto so storili tudi na povelje Himlerja tudi v Dachau, kamor je bil isti dne 14.aprila prispel. Dne 7./5. zvečer in 8./5. cel dan nismo mogli poslušati radia, ker je zaradi popravil bil električni tok ukinjen.

Dne 8./5. je graščak povedal, da so ponoči na 8./5. vse sovražnosti v celi Evropi bile ukinjene. Ako pa je to avtentično, ni znano.

Te vesti se potrjuje in so bile sovražnosti 8./5. ob 2h 30 ustavljene. Zagreb in Ljubljana sta bila tudi šele ta dan zavzeta in očiščena.

Popoldne je prinesel g.Kolar »Frankfurter Presse« od 3./5.1945 in tako sem po 5 tednih zopet lahko časopis čital. Novice so me seveda zelo zanimale. Radio Hamburg je 1./5. ob 22h 30 objavil, da je Hitler mrtev. Na kakšen način je življenje zgubil, pa ni rečeno. Mussolini je hotel pobegniti v Švico,  a so ga pri Como ujeli, odvedli v  Milan in ga tam po sodbi ljudskega sodišča s 17 drugimi fašisti ustrelili.  Tako sta Hitler in Mussolini približno istočasno neslavno končala.  Nadaljna časopisna poročila obravnavajo napredovanje angloameriških in ruskih armad v raznih krajih Nemčije in Avstrije. Nekateri strankini funkcionarji so bili od ljudstva ubiti, kakor Gauleiter Baldur von Schirach na Dunaju in mnogi drugi. Večina pa je izvršila samomor. Tudi ostale novice so bile zelo zanimive.

Dne 9./5. je radio povedal, da bomo približno v 10 dneh šli domov.

Dne 10./5. so prišli spet Amerikanci v grad. Ti pa so povedali, da se bo naša vrnitev zavlekla še kakih 14 dni. Amerikanci, med katerimi je bil 1 zdravnik in 1 francoska zdravnica, so se predvsem zanimali za našo prehrano. Že kmalu zatem, ko so prišli v ta kraj Amerikanci, se nam je hrana zboljšala. Dobili smo tudi odrasli po ½ litra polnega mleka, po 30 dkg kruha na dan. Večkrat na teden večje porcije mesa in jedila zabeljena, a neslana.

Par dni po osvoboditvi so gospe iz raznih krpic sestavile slovenske znake in smo iste našili na plašče in suknje. V tem tednu pa je bila sešita zastavica v slovenskih barvah s petkrako zvezdo, ter isto prvič dne 10./5. zjutraj raz okna izobesili. Opaziti je bilo, da so jo zunanji Nemci z gnjevom gledali. Seveda nas od osvobojenja sem nekoliko postrani gledajo, ali pa so bojazljivi postali?

Dne 10./5. je bil po odredbi »Bürgermeistra« Lagerfürhrer König odstavljen in na njegovo mesto gospa A. Ferluga postavljena. Jaz sem bil zelo zadovoljen, da niso to dvomljivo čast meni naprtili, da se mi torej s to nedisciplinirano drhaljo ne bo treba ukvarjati.

Dne 11./5. smo po radiu slišali, da je Slovenija šele 9./5. bila od neprijatelja očiščena.

Dne 14./5. nam je Srb iz Limmelsdorfa sporočil, da naj se 15./5. pripravimo za odhod. To smo tudi storili, pa ni bilo nič. 15./5. sta došla v Lager ameriški oficir in narednik ter rekla, da do nadaljnega ostanemo tu.

Že 16./5. popoldne pa dobimo od župana obvestilo, da drugi dan odpotujemo.

Dne 17./5. smo bili že zgodaj na nogah. Dobili smo posebne porcije črne kave in precej pečenega svinjskega mesa za na pot. Po zajtrku smo znosili prtljago na dvorišče in tam zbrali. Šele okoli 8 ure smo bili alarmirani, da so ameriški avtomobili tu. Odšli smo na vaški prostor in na cesto, ter se tam na 5 tovornih avtomobilov naložili. Nekaj Nemcev in žensk se je prišlo od nas poslovit.

Pred odhodom smo imeli še mali incident. Predno smo odšli iz gradu, je prišla ena od stanovalk iz podstrešnega stanovanja in povedala, da je bilo v ono sobo v I. nadstropju skoz steno iz kurilnega prostora vlomljeno. Prepričali smo se, da je bila to istina. Če je bilo pa kaj ukradeno, dotična gospa ni vedela povedati.

Vlomili so najbrž Rusi, ki imajo sobo zraven. Ko je torej prišel ameriški oficir po nas, mu je grof ta slučaj povedal in sta šla oba v grad gledat. Ko je črez precej časa prišel oficir nazaj, je dal povelje za odhod. Pripomnim še, da so stanovalci iz postelj vse odeje in pregrinjala pobrali in odnesli. To sva storila tudi midva, z razločkom, da sva na postelji pustila po 1 odejo. Tudi skledice in lončke smo odnesli seboj. Vest menda ni nobenega pekla, ker so nam Nemci dosti več škode prizadejali.

Ob ½ 9 uri smo se odpeljali iz Hüttenbacha. Slovensko trobojnico smo pritrdili na avto in je potem do Nürnberga plapolala v vetru.

Pri velikem mostu avtoceste blizu Schnaittacha smo stali 1 uro, nakar se je nam tam pridružilo par avtomobilov z izseljenci iz Schnaittacha. Kmalu so nas potegnili na veliko avtocesto, nakar so avtomobili zelo hitro vozili. Gredoč smo videli več znamenj vojne, pa tudi več avtocest, ki so to cesto križale, premestile ali pa se od iste odcepili.

Okoli 12 ure opoldne smo prispeli pred velikansko kasarno S.S. v Nürnberg, ter so nas po kratkem postanku zavlekli na velikansko dvorišče, kjer smo našo robo zložili na tla, od ondot pa v odprto garažo.

Zbirališče Nürnberg

Sprejem tukaj torej ni bil slovesen. Pa temu smo že od prej vajeni. Bili smo torej na same sebe navezani in smo si poiskali prostor za ležišča, meneč, da naj bo to le za prvo silo, ker dolgo itak ne bomo tu.

Iz žičnih posteljnih mrež smo priredili postelje kar na tleh, iste podložili z kamenimi kockami, črez razprostrli malo lesne volne in na isto pogrnili odeje in dali blazinice, kdor jih je imel in za silo smo še precej dobro spali. Bili smo utrujeni. Za večerjo smo dobili majhno porcijo še precej dobre juhe. Pomagali smo si tudi s tem, kar smo seboj imeli.

Že prvi dan popoldne sem si nekoliko ogledal okolico kasarne, pa tudi bližnjo okolico mesta. Grozno je gledati te podrtije in razdejanje. Tudi kasarna in zraven pripadajoča poslopja, kakor garaža, delavnice, skladišča, kinogledališče in telovadnica so zelo trpela.

Na dvorišču kasarne je vladal cel dan in pozno v noč pravcati velesejem. Več sto ljudi, predvsem bivših vojnih ujetnikov, se je tam nahajalo. Bili so to Belgijci, Francozi, Jugoslovani, Poljaki, Rusi in Španci. Prihajali so na tovornih avtomobilih, drugi so zopet na isti način odhajali. Da so v takih razmerah higijenske razmere v neredu, je razumljivo. V kasarni, kakor tudi v drugih poslopjih so sicer klozeti. A ker vodovod ni v redu, je izplakovanje nemogoče. Stranišča so radi tega popolnoma zasvinjana, pa tudi drugi prostori v poslopjih in bližnji okolici se uporabljajo za stranišče. Iz oken vojašnice se mečejo vse mogoči odpadki in druga šara na dvorišče in na ulice, tako da nastanejo iz tega veliki kupi. Nevarno je, da bodo izbruhnile kužne bolezni, zlasti če se bodo te razmere vlekle v vroči letni čas, ko se bodo po tej nesnagi zaredile in pasle mnogobrojne muhe. Pitna voda je sicer iz vodovoda, a ni posebno dobra.

Prehrana je bila kmalu urejena. Zjutraj smo dobili primerno porcijo črne kave, opoldne in zvečer pa grahovo juho, v kateri je bilo tudi nekaj fižola in večjih rezancev. Kruha se je dobilo zadosti. Za priboljšek pa še mehak sir, margarino, surovo maslo in konzervo mesa. Za nas starejše ljudi in otroke smo dobivali po ½ litra mleka dnevno. Na našo prošnjo je namreč zdravnik to odredil. Binkoštni prazniki 20. in 21./5. so bili žalostni, ker je človek sicer svoboden, a vendar se ne more nikamor ganiti.  

Popoldne 20./5. sem šel v bližnjo okolico na sprehod. Naletel sem na požgano tovarno patronov za puške. Videl sem za en velik vagon praznih patronov.  Nedaleč je bilo veliko trgovsko skladišče železnine. Še sedaj ležijo tam veliki kupi razne nove železnine. Ker pa so strehe skladišč razdejane, je večinoma vse železje zarjavelo. Zelo žalosten pogled na vse to. Na daljnem pohodu sem šel na lesen razgledni stolp, od koder je lep pogled na večino mesta. Gredoč sem videl po večini po vsej ulici vse hiše razdejane.

Ko pridem okoli 5 ure v zbirališče, je bila moja prtljaga že zopet skupaj, ker so dobili izseljenci obvestilo, da nas bodo ob 6. uri odpeljali drugam. Po enournem čakanju se nam je reklo, da je odhod odložen, ker v tem Lagerju, kamor bi mi morali priti, ni več prostora. Iti smo morali zopet v garažo in na novo si postelje urediti. Nekatere so raznosili že Rusi, ko so videli, da smo bili odšli.

Dne 21./5. smo dobili tople odeje, kar je bilo že skrajno potrebno, ker je nastopilo hladneje vreme. Proti večeru je začelo deževati in ker je garaža brez strehe, je kmalu na več krajih voda pricurljala skoz strop. Mnogi so morali ležišča prestaviti, sicer bi bili mokri.

Dne 22./5. je pa ga. Ferluga pri vodstvu zbirališča posredovala, da se nam boljša bivališča odkažejo, nakar je bilo odrejeno, da gremo v kasarno v I. nadstropje. Precej jih je še nadalje ostalo v garaži, zlasti taki, ki so od vsega začetka imeli povolneja bivališča. Pripomniti moram, da so na garaži bila vsa vrata iz tečajev vržena in vsa okna razbita. Vlekel je torej vedno neprijeten prepih. Zunaj garaže so ljudje na več mestih kurili in v to svrho te iz tečajev vržena vrata razbijali in z tem lesom kurili ter si mleko in druge priboljške kuhali. Rusi so si priskrbeli od nekod neko meso in istega kuhali. Reklo se je, da so v živalskem vrtu srne lovili. Po drugi verziji se je šlo za ukradene ovce. Vsekakor iznajdljivi ljudje.

V kasarni sva prišla midva v precej veliko sobo, kjer nas je bilo vsega skupaj 11 ljudi. V sobi so manjkala  vrata. Oboja okna nobenih šip. Eno okno je bilo z omarnimi vratmi zabito, drugo popolnoma odprto. Prinesel sem iz ene druge sobe eno okensko krilo s šipo in eno desko, ter z istim okno za silo uredil. Zgornji del pa je ostal odprt, ker bi sicer bilo preveč temno, šip pa ni bilo. Vhodna vrata v sobo smo na pol zastavili z omaro, na štekle pa nataknili pol vrat od omare in tako smo za silo vhod zadelali, da ni preveč vleklo. V sobi so sicer omare za obleke in druge potrebščine. A na vseh omarah manjkajo vrata in zadnja stena. Te manjkajoče predmete so stanovalci pred nami pokurili v peči. V sobah je namreč centralna kurjava, na kateri pa se seveda ne da kuhati. Zato so si ljudje postavili v sobe peči ter si na istih kuhali.

V našo sobo smo postavili železne postelje ter si iste priredili še precej povoljno. Manjkale so seveda modroce.

Dne 25./5. je prišel jugoslovanski general in se informiral o našem položaju. Na vprašanje se je izrazil, da bomo mogoče črez 1 ½ mesca odpremljeni v domovino.

Dne 26./5. sta nas posetila jugoslovanska oficirja in sicer 1 podpolkovnik in poročnik iz Langenwasser. Smo se precej časa razgovarjali.

Dne 27./5. zjutraj smo bili obveščeni, da nas pride obiskat delegat iz Jugoslavije. Čakali smo ga nad 2 uri, a ga ni bilo. Mesto njega je prišel armadni general Jovanovič iz Langenwasser-ja in nam povedal, da je dotični delegat vsled obiska več Lagerjev bil zadržan, da nas ni mogel posetiti. Za generalom sta govorila še dva druga o položaju v Jugoslaviji itd. O naši vrnitvi v domovino seveda ni vedel ne eden ali drugi kaj določenega povedati.

Ko smo prišli v to zbirališče, smo še lahko na mnogih krajih šli poljubno, kamor je kdo hotel. Kmalu pa so vse te izhode ogradili z bodečo žico in ker so si ljudje tudi mimo tega utrli izhod, so te izhode na več mestih z ameriškimi vojaki zastražili. To se je zgodilo radi tega, ker so ljudje iz zbirališča, zlasti Poljaki in Rusi, po mestu plenili in od prebivalstva izsiljevali življenske potrebščine ter drugo robo. Kradli so kolesa, motorje ter celo avtomobil.

Dne 29./5. je prišel od nekod duhovnik, ki je v enem kotu na dvorišču kasarne bral mašo, nato dal prisotnim vesoljno odvezo ter jih nato obhajal. Oltar so okrasili z italjansko in poljsko zastavo, vsled česar sem bil mnenja, da je bila pobožnost za te narodnosti prirejena. Če se je iste tudi kdo od Jugoslovanov udeležil, pa mi ni znano.

Dne 30./5. sem na prošnjo dobil od Lager Komande pismeno dovoljenje, veljavno do 30./6. za mene in ženo, da smema za par ur vsak dan izven zbirališča iti na sprehod.

Glede prehrane se je nekoliko spremenilo. Nehali so nam kuhati grahovo juho. Dne 30./5. nismo opoldne in zvečer nič kuhanega dobili, ampak le kruh in margarino. Dne 31./5. pa nekako bolj redko prežgano juho, v katerej je bilo nekoliko krompirja in belega fižola. Kruha in sira dobivama toliko, da ga ne moreva sproti pojesti. Precej kruha oddama drugim.

Tudi mesec maj je minil. Bil je precej aprilu pri nas podoben. Od 1. do 8. je bilo večinoma oblačno ter zelo hladno, celo slana. Šele 9. je postalo lepo toplo in trajalo do 18./5. 19. je zjutraj grmelo in bliskalo in nekoliko deževalo. Dne 20. ponoči je bilo naravnost mrzlo. To je trajalo do 27. Dne 28.-30. precej toplo. Dne 30. zvečer je nemudoma se zelo pooblačilo, pihal je hud vihar in padal dež. V kasarni je po hodnikih in sobah strahovito vlekel prepih, ker ni nikjer v oknih šip. Ko je tudi dne 31. cel predpoldan deževalo, je začelo v več sobah, posebno v III. nadstropju skoz strop curljati. Tudi v II. nadstropju je pricurljalo in na hodniku je kapljalo kar na debelo.

Težko že vsi čakamo na obvestilo, da bi šli domov, pa še ne izgleda, da se bo to zgodilo.

Dne 1./6. je en Slovenec iz Lagerja govoril z enim nemškim vojakom, ki mu je povedal, da je pred par dnevi prišel s transportom iz Maribora in da je bilo med potjo treba samo 2 krat prestopiti.

Dne 4./6. se je odpeljalo 34 avtomobilov Rusov, dne 7./6. pa 25 avtomobilov. Zelo veliko avtomobilov pa je na novo prišlo, tako da je vedno dosti ljudstva. Ena velika skupina je ljudi tudi iz Litve.

Dne 6./6. popoldne se je en Italjan brez dovoljenja iz Lagerja odstranil. Sestal se je baje z neko babo. Ko je prišel nazaj v Lager, ga je hotela straža pri glavnem vhodu legitimirati, Italjan pa se je izmuznil in ušel v vojašnico. Stražar mu je klical »Stoj« in ker Italjan ni ubogal, je vojak ustrelil. Italjan je črez par ur nato umrl. Priredili so mu v neki sobici ležišče, ga okinčali z rožami in prižgali nekaj svečk. Pokopali ga bodo menda brez spremstva.

Ta dan predpoldne se je skupina 15 civilnih Srbov odpravila, da jih prepeljejo drugam. Po parurnem čakanju ni bilo iz potovanja nič in morali so nazaj v prostor, ki so ga zapustili in iz katerega so njim že ljudje postelje in drugo ropotijo razmetali in deloma odnesli.

Koncem maja sem jaz Ana vsled neprimerne hrane, največ radi redne grahove juhe, dobila prebavne motnje ter ščipanje v črevesju, vsled česar sem veliko trpela, ter tudi zelo oslabela. Dobila sem od zdravnika kapljice, potem pa še tablete, tako da se mi je prebava vendarle uredila. Dovolil mi je zdravnik tudi za 5 dni posebno dijeto in pa beli kruh. Istega pa sem le enkrat dobila. Poleg mlečnega riža sem dobila tudi pečeno, a zelo trdo govedino, ki jo vsled slabih zob nisem mogla jesti.

Dne 8./6. se je odpeljalo zopet 32 avtomobilov Rusov iz Lagerja. Zvečer je bilo v naši sobi nekoliko razburjenja, Ga, Ferluga je povedala, da sta prišla v jugoslovansko pisarno 2 moška, od katerih bi naj bil eden Rus, drugi pa iz Bosne. Predstavila sta se, eden kot Lagerkomandant, drugi kot Lagerfürhrer. Med tema dvema in ga. Ferluga se je razvila precej burna debata, med katero je dobila vtis, da Bosanec ni partizan temveč dinastiji vdan. Govoril je, da bomo mi še za nedogleden čas tu oz. v Nemčiji, ker da se Jugoslavija za nas niti malo ne briga in nas niti domov ne želi ter da nas je general Jovanovič izdal. 

Dne 9./6. je bil ta general zopet tu in je v naših zadevah pri ameriški komandi posredoval. Rekli so mu, da bomo nekako v 10 dneh od tu odpremljeni.

Dne 12./6. je bila od skupine Slovencev sestavljena, podpisana in odposlana prošnja na vlado v Belgradu za našo vrnitev v domovino. To prošnjo je neki delegat vzel v Paris seboj, da jo od tam odpošljejo v Belgrad. Ta dan smo tudi zvedeli, da nas bodo v teku 10 dni odpremili v nek drug Lager, od tam pa v Linz, od koder se bomo kmalu lahko vrnili domov. Torej tolažbe dovolj, ako bo le to vse res.

Dne 13./6. smo bili obveščeni, da lahko pišemo svojcem v Jugoslavijo ter da bodo pisma zračnim potom odpremljena. To smo storili. Zvedeli smo tudi, da bo iz Langenwasserja prvi transport srbskih oficirjev in vojakov v Jugoslavijo dne 14./6. in sicer z vlakom v Ljubljano.

Dne 14./6. je delegat vzel pisemsko pošto seboj. Povedal tudi je, da bomo že v 2 dneh odpremljeni istotako v Ljubljano. Danes sem si tudi ogledal središče mesta in grad, od koder je lep razgled po mestu in okolici. Središče mesta je grozno trpelo. Celi deli ulic so popolnoma porušeni. Glavna pošta je dobila več zadetkov. Hudo je trpelo kolodvorsko poslopje in magistrat. Bil sem tudi na gradu, kjer je istotako skoro vse razdejano. Tudi nekdanji cesarski grad seve. Več gotskih , starodavnih, krasnih cerkva obeh ver je silno trpelo. Zvonik in stene sicer stojijo, notranjost pa je ena sama ruševina. Krasne starodavne stavbe so tako razdrapane, da se ne bodo dale več popraviti. Dne 16./6. popoldne sem bil zopet v južni smeri mesta. Tam sem videl, da mnogi nemški ujetniki železniško progo popravljajo ter ruševine železniškega mostu odstranjujejo, da bodo zopet z novimi deli nadomestili, ki so bili razstreljeni.

Obiskal sem tudi velikansko pokopališče, kjer je zelo veliko francoskih, še več pa jugoslovanskih oficirjev in vojakov pokopanih. Nekaj manj je Rusov in Poljakov. En drug oddelek je določen za nemške vojake, ki so v tej vojni padli in imajo grobovi križe. Zopet na drugem oddelku so grobovi brez križev. Tu pa so pokopane žrtve, ki so padle pri obrambi Nurnberga. Na pokopališče sploh je o priliki bombardiranja padlo zelo veliko število najtežjih bomb. O tem pričajo številni veliki kraterji. Mimo pokopališča teče železniška proga, ki je zelo hudo trpela. Sedaj sta že 2 tira vpostavljena, nekaj je še razdejanih. Poleg proge v jarkih ležijo številni prevrnjeni in razbiti deloma izgoreli vagoni.

Dne 17./6. je bila šla ga. Ferluga Lager Langenwasser  obiskat. Sestala se je tam z jugoslovanskim delegatom, nekim majorjem, ki je priletel iz Münchna z letalom. Izrazil je proti njej, da bomo domnevno do konca junija odpremljeni v domovino. Nadalje je zvedela, da bodo jugoslovanski ujetniki, ki bili morali že 14./6. odpotovati, dne 20. in 21. junija prepeljani v Jugoslavijo in sicer preko Münchena, Salzburga, Klagenfurta, Rosenbacha v Ljubljano, od tam pa domov. Bog ve, če bo to res.

Dne 20./6. predpoldne sta bila 2 jugoslovanska oficirja iz Langenwasserja tu in povedala, da so danes šli prvi ujetniki v Jugoslavijo. Že 21. gre drugi transport. Mogoče da gremo tudi kmalu mi. G. kapetan Poljak iz Gorij pri Bledu je vzel za Franca in Anico pisma seboj, da jih v Ljubljano na pošto odda.  

Dne 21./6. sem šel na ½ ure oddaljen kolodvor, da vidim, ali se bodo ujetniki res odpeljali. Ko sem prišel tja, so bili ti ljudje z vagoniranjem precej gotovi. Okinčali so vagone z vejevjem, pa tudi par jugoslovenskih zastavic so pritrdili. Tako oficirji kakor tudi vojaki so imeli zelo veliko prtljage. Nazadnje sem se poslovil še od vseh častnikov, ki so nas v zadnjem času tu obiskali. Nekako ob 9. uri predpoldne je vlak odpeljal.

Vzporedno s tem vlakom je stal na tiru drug vlak, na katerega so naložili nekoliko pozneje nemške ujetnike.  Isti so bili v vagonih brez strehe. Ti ujetniki so naredili slab vtis, ker so bili videti sestradani in izmučeni. Tudi je bila neenakomerna. Nekateri so imeli slabe uniforme, drugi nekaj uniforme nekaj civil z raznovrstnimi pokrivali. Med njimi je bilo dosti mladih fantov, pa tudi starejših moških. Prava mešanica. Njihov vlak je odpeljal malo prej pred jugoslovanskim v nasprotno smer.

Dne 23. In 24./6. so bili odpeljani vsi Italijani, baje na Tirolsko. Istotako 24./6. je bilo odpeljano mnogo Rusov, ki so šele pred par dnevi prišli. Dne 24./6. so videli na kolodvoru en velik transport, ki je bil prepeljan iz Dresdena v Jugoslavijo. Tega dne zvečer so Jugoslovani priredili v gledališču brez strehe dobro uspelo zabavo. Bilo je več enodejanskih šaljivk, petje v zboru in posameznih šaljive deklamacije, petje s spremljanjem harmonike in kitare itd. Zbor gorenjskih otrok, deklet in moških je zapel več kitic slovenskih narodnih pesmi. Malo pred začetkom predstave je primarširala v gledališki prostor mala skupina Srbov, katerej na čelu je nosil eden jugoslovansko trobojnico, na katerej je bil pritrjen nekak plakat. Na tem plakatu je bila mala sličica kralja, spodaj pa je bilo z velikimi črkami tiskano: »Živel kralj Petar II. 1923 – 1945. Živeli zaveznici!« Proti koncu predstave so ti Srbi vzklikali kralju. Od gledalcev jim je nekako polovica ploskala, druga polovica, to so bili Štajerci in nekaj Kranjic iz Zagorja – partizani – so se zadržali pasivno. Ta uprizoritev je bila zelo neumestna. Prireditev so s svojo prisotnostjo počastili tudi ameriški častniki, nekaj vojakov ter nekaj drugih gostov. Proti koncu predstave so zaigrali še srbsko kolo.

Dne 25./6. sem bil zopet v mestu na sprehodu. Na nekem poslopju je bil nalepljen nekak plakat nekega nemškega župnika z napisom: »Ehret die toten.« Potem popisuje, kakšne peklenske muke so prestali oni nesrečneži, ki so bili zaprti v koncentracijskem taborišču v Dachau. Ko so prišli Amerikanci tja, so našli 3500 mrličev v krematoriju. 3000 na kolodvoru, 700 pa v revirju (:taborišču). Vsi ti mrliči so bili pripravljeni, da jih upepelijo, za kar da ni bilo več časa. Ujetniki so dobili jedva toliko hrane, da so pri življenju ostali. Dosti jih je pomrlo od lakote, ali pa vsled bolezni, ki so izvirale od nezadostne hrane. Ugotovljen je bil slučaj, da so jetniki v nekem vagonu od mrtveca kose mesa odtrgali in použili. Omenja še, da je v času od novega leta pa do konca marca 1945 v tem taborišču umrlo najmanj 14.000 ljudi. Od časa pa odkar taborišče obstaja (:1933), jih je tam pomrlo najmanj 200.000. Vse te nesrečneže ima na vesti zloglasna banda SS.

Dne 26./6. je bila ga. Ferluga pri vojaškem guvernerju v mestu, kjer je zahtevala pojasnila, zakaj nas tako dolgo ne odpremijo domov. Bilo njej je rečeno, da ni transportnih sredstev, mi pa da bomo kmalu v nek drug Lager premeščeni, od tam pa šele v domovino odpravljeni. Razumljivo, da se je ga. Ferluga razburila in delala gospodom očitke. Seveda brez uspeha. Ko je prišla nazaj v Lager, je stopila v stik z ruskimi činitelji, ter iste prosila, naj njo in še nekoliko drugih Slovencev vzamejo v svoj transport in odpeljejo bilo kamorkoli. To se je njej ugodilo in je bil odhod določen za 27./6. zjutraj.

Dne 27./6. v zgodnjih jutranjih urah se je mala skupinica z go. Ferluga s vso prtljago odpravila na zbirališče. Dež je lil curkoma, kar je bilo za te izseljence zelo mučno, ker je njih in prtljago zmočilo. Nakladanje se je zavlačevalo, ker ni bilo zadosti avtomobilov na razpolago. Odšli so ga. Ferluga, Kolar z ženo, ga. Borišek z sinom in ga. Žerko, vsi iz naše sobe. Iz sosednje sobe 2 Lenardonove z otrokom, Škerbinekova s sinom, Križmančičeva z 2. otrokoma, Šetinčeva in Vidmarjeva z dvema otrokoma. Vsega skupaj 18 ljudi. Popoldne je prišla hčerka Friglove iz Würzburga, imela le ½ ure časa rekoč, da se pelje v domovino. Povedala je tudi, da je Ferlugovo skupino videla na kolodvoru tu, ki je čakala, da bo transport šel. Rusi so menda to skupino, na njih zahtevo, na tem kolodvoru odložili. Rusi so pa se peljali 10 km daleč baje v nek drug Lager. Ta dan se je vrnila iz nekega drugega mesta v Nemčiji Roza Ilaš, ki je od konca januarja tam služila.

Dne 30./6. je zaupnik Gorenjcev jurist Zupančič sklical apel, da nam poroča o vsem, kar se je od zadnjega apela, ki je bil nekako pred 4 tedni, važnega zgodilo. Predvsem je poročal o tem, kako sta se z Ferlugovo dne 26./6. pri guvernerju v Nürenbergu razgovarjala. Potem je povedal, da imamo novega Lagerkomandanta – Amerikanca, ki mu je dal nekaj navodil glede snage v kasarni in mu tudi zagotovil, da bo vse storil, kar bo v njegovi moči, da pridemo čimprej v domovino, da pa on sam ne more ničesar samostojno ukreniti, ampak dobi navodila od višjih.  Zupančič je nadalje povedal, da sta se ravno danes peljala mimo nas 2 jugoslovanska oficirja v München in povedala, da bodo najprvo vsi jugoslovanski vojaki odpravljeni domov, nato pridemo pa civilisti. To se bo lahko zgodilo že v par dneh, najdalje pa do 20. julija in sta zagotovila, da se bosta v Münchnu za nas potrudila. Kakor je iz zapiskov razvidno, nam je bilo v maju in juniju dostikrat zagotovljeno, da gremo domov, pa vendar smo še vedno tukaj. Kedaj nam bo dan odrešitve od tu napočil, sam Bog ve. Dokončala sva 10 mesecev bivanja v Lagerjih in se nama tako dolgi zdijo. Kaj pa oni, ki so že 5 let in 8 mesecev v Nemčiji, kakor Poljaki, njim mora biti hujše. Od 27. do 30. junija je bilo zelo hladno vreme, deloma tudi vetrovno.  

II. Polletje 1945

Dne 1./7. sem po kosilu legel spat in se mi je sanjalo, da sva oba z najno prtljago prišla v Eschenbachgasse v Maribor ter našla tam okolico hiše št. 5 nekolko spremenjeno. Vrtnega plotu ni bilo. Tudi marelično drevo je manjkalo. Druga marelica je najlepše cvetela, zato sem izrazil začudenje, češ, v juliju bodo vendar marelice že zrele, to drevo pa šele cvete. Šla sva v poslopje. Na mestu kuhinje je bila velika, a popolnoma prazna soba. Odložila sva prtljago in sem rekel ženi, da se bova koj tam po »lagersko« uredila, saj je prostora za  najmanj 20 ljudi. To sva rekla tudi ge. Lončarič, ki je od nekod prišla. Tudi hčerka Ana je prišla zraven in sem jo takoj  vprašal, kako je bil prevrat v Mariboru. Odvrnila je, da ni bilo nič posebnega. Nato smo se vsi trije odpravili, da gremo k Ani. Jaz sem imel žandarsko službeno opremo in sem moral isto šele odložiti, nakar sem si še hlače očistil, ki so bile spodaj zelo grde. Še predno sem bil gotov, sem se zbudil.

Ena skupina Rusov se je danes iz Lagerja odpeljala proti Leipzigu. Z njimi se je zopet odpeljala mala skupinica Gorenjcev, kakor zadnjič Ferlugova skupina. Odšli so v negotovost.

Proti večeru je bil sklican apel. Prišel je delegat od jugoslovanske vojne misije iz Frankfurta ob Majni – nek podporočnik. Povedal je, da se ta vojna misija zanima tako za vojne ujetnike kakor tudi za civilne internirance in da se bo naša odprema domov izvršila v 1 – 2 tednih. Do konca tega meseca morajo biti vsi Jugosloveni doma. Končno je povedal, da so razmere v Jugoslaviji urejena in da je živeža dovolj. Končno je še odgovarjal na razna vprašanja ter zbor zaključil.

                                                  Nogomet na dvorišču

Dne 2./7. je bil delegat zopet tu in je ljudem zagotovil, da bomo še ta teden, najdalje do začetka prihodnjega tedna odpremljeni v domovino.

V to vojašnico pridejo vsak dan Nemci – domačini, ki odvažajo velike množine smeti in druge šare ter očistijo stranišča. Od teh Nemcev izvemo, da je glede prehrane v Nürnbergu nepovoljno. Kruha dobijo samo ½ kg na osebo in na teden. Takozvan »Nahrmittel«, to je riž in druge drobnarije le 50 gr na mesec. Zato pride tem ljudem kruh prav, ki ga od nas dobijo in so nam zelo hvaležni.

Dne 4./7. zvečer in pozno v noč so Amerikanci nebroj raznih raket spustili v zrak. To se je zgodilo več kakor 2 uri na dveh različnih krajih. Morda Svetemu Cirilu in Metodu v čast?

Dne 5./7. predpoldne nas je obiskal zopet nek delegat. To pot je prišel naravnost iz Belgrada. Potrdil je dejstvo, da nas zato ne morejo tako dolgo v domovino odpremiti, ker so proge in mostovi razdejani. Izrazil je mnenje, da bomo nekako do 25./7. v domovino spravljeni, ker mora biti to zbirališče do konca julija spraznjeno.

Danes predpoldne je ameriška straža zopet na nekega Italjana streljala, ker se izven  ograje izmuznil, da gre na prosto. Menda je bil težko ranjen.

Najino bivanje v tem zbirališču postaja za naju oba vedno bolj mučno. Že 6./6. je omenjeno, da sem jaz Ana pretrpela prebavne motnje. Akoravno dobivam dijetno hrano, ki pa je včasih prav slaba, včasih še tablete, a vse nič ne pomaga. Želodec in črevesje ne more priti v red, vsled česar sem že zelo oslabela in se bojim hujših komplikacij. Skuham si včasih kak priboljšek, a bo kmalu vsega zmanjkalo, ker od nikoder ničesar več ne dobim.

Meni Josipu dolgo ni nič škodilo. V tednu od 1./7. se mi pa je naenkrat zataknilo. Začelo se mi je v želodcu in črevesju puntati in se bojim, da se bo še hujše pojavilo. Kriva je seveda prehrana – ta vedna grahova juha, za izmeno včasih še kaj kislega.

Obupno je to, ker se naš povratek v domovino vedno bolj zavlačuje in še ni nobenega izgleda, da bomo kmalu šli.

Dne 6./7. sva bila oba pri zdravniku, ki je priboljške, zlasti mleko, zopet podaljšal za nedeločen čas.

Dne 8./7. so Gorenjci zopet priredili pevski večer. Pred nastopom je jurist Zupančič zbranim govoril. Na to se je razvijal program. Pel je moški, mešani zbor in otroci. Nekaj tudi solo nastopov. Vsi so se dobro odrezali. Poslušalci so jim ploskali. Med udeleženci je bil tudi ruski major in 2 ameriška oficirja ter mnogo ljudi izmed ostalih narodnosti, ki se nahajajo tu.

Dne 9./7. je bilo odpeljanih 4 avtomobile Grkov, domnevno v nek drug  Lager, ker jih niso na bližnji kolodvor prepeljali.

Dne 11./7. sem sestavil prošnjo na Military Governement v Nürnbergu za takojšnji povratek v  domovino. Prošnjo sem nesel v Lager pisarno, da jo od tam oddajo na pristojno mesto. V pisarni so mi rekli, da nima smisla prošnje odpošiljati, ker bomo čez 1 teden itak domov odpremljeni. Do sedaj to radi tega ni bilo mogoče, ker so bile proge na več mestih pretrgane. Zvečer sta bila 2 jugoslovanska  oficirja, menda iz Münchna, tu in sta tudi ona rekla, da bomo črez 1 teden šli.

Dne 12./7. zjutraj je bila v kapelici (slavnostna dvorana) za Jugoslovane maša. Udeležba je bila bolj pičla. Ženski zbor Gorenjk in nekaj Štajerk, pa je prav lepo več pesmi zapel, da so se Poljakinje spogledovale, ker one pojejo pri maši bolj monotone pesmi. Že nekako od začetka junija se berejo v Lagerju maše. Od začetka je to opravil en kapucin, sedaj pa je tu že več duhovnikov. Med njimi je tudi eden grško-katoliške vere, ki bere mašo po tem obredu.

Dne 14./7. zjutraj se mi je sanjalo, da sva bila z mamo v mojej rojstni hiši, kjer sva od Hedvike dobila pismo, v katerem nama poroča, da se nahaja v šoli v Kapli pri Arnfelsu in pravi, da njej kot oče pošljem neko potrdilo. Proti temu sem ugovarjal, rekoč, da je ona že polnoletna in ni več pod mojo oblastjo. Iz potrdila torej ni bilo nič.

Predpoldne smo bili obveščeni, da dne 15./7. ob ½ 6 uri zjutraj odpotujemo. Vendar enkrat! A kam? Zvečer smo dobili od Zupančiča kratka navodila za odpotovanje drugi dan, baje v odprtih vagonih.

Dne 15./7. smo bili že ob 6. zjutraj z našo prtljago vred na dvorišču. Ob ½ 8 so pridrveli mnogi tovorni avtomobili na zbirališče. Mi smo iste zasedli in se ob 8 uri odpeljali iz kasarne na kolodvor Dutzend-Teich. Zasedanje vagonov in ureditev prtljage je bilo hitro končano. Zatem smo dobili še popotnico in sicer: kruh, surovo maslo, sir in klobaso. Po nekolkom premikanju nas je vlak potegnil ob 15h 50 iz kolodvora na glavni kolodvor. Stali smo še parkrat in končno ob 18 uri zapustili zadnji kolodvor v Dutzend-Teich Nürnbergu. Pri mestecu Schwabach smo se vozili preko zelo visokega mostu, ki je bil od Nemcev porušen, pa za silo zopet popravljen. V Treuchtlingen smo dospeli že v temi ter tam prenočili. Ob 3 uri zjutraj smo se zopet odpeljali. Dne 16./7. smo bili ob 6 uri v Donauwörth. Most črez Donavo je bil razbit, a popravljen. Kolodvor je po bombardiranju  zelo trpel. Ogromno razbitih in zgorelih vagonov je tam ležalo. Ob 7. smo bili v Augsburgu. To mesto razmeroma ni preveč trpelo. Ob 10 smo se odpeljali naprej in smo dospeli ob 11 uri v München. To mesto je menda manj trpelo kakor Nürnberg.  Odpeljali smo se ob 14 uri. Nekaj km pred Rosenheimom je stal vlak precej dolgo. Neki srbski vojak se je povzpel na streho vagona in se dotaknil električne žice. Streslo ga je in vrglo raz strehe na tla. Bil je po rokah in prsih obžgan in je potem najbrž umrl. Odpeljali smo se naprej brez njega. Predno smo dospeli v Traunstein, smo na levo ob progi občudovali veliko jezero Chiemsee.

Ob 21 uri smo prispeli v Salzburg. Deževalo je precej in tudi skoz streho v vagon curljalo. Po 1 uri postanka smo se odpeljali naprej. Do sedaj smo skoz odprta vrata lahko krasne pokrajine, tudi eno veliko jezero ogledovali. Sedaj je bila temna noč in polegli smo zopet k počitku. Šele v Schwarzach-St.Veit se je zdanilo, da smo lahko spet kaj videli. Znašli smo se v Visokih Turah med visokimi gorami, na katerih smo videli sneg.

V Malnitzu je bil vagon, v katerem se je nahajalo amerikansko spremstvo, odklopljen in mi smo prišli v angleško vojno področje.

Pri Mühldorf-Möllbrücke so morali radi razbitega mostu in viadukta železniško progo prestaviti.

 Dne 17./7. ob 8 uri smo prispeli v Villach, dobili kruha, klobase, sir in surovo maslo ter se odpeljali ob ½ 11 proti Rosenbachu, kamor smo prispeli ob ¾ 12. Gredoč smo videli Faackersko jezero.

Na kolodvoru Rosenbach – Podroščica nas so prevzeli jugoslovanski organi. Morali smo prenesti prtljago v jugoslovanske vagone in smo se ob 14h45 odpeljali skoz zelo dolg predor proti jugoslovanski meji. Na Jesenice smo prispeli 15h45. Sledil je daljši odmor, med katerim so nas za silo popisali in nam dali tudi še precej dobro juho. Tu so prišli že znanci in sorodniki gorenjskih internirancev in istih prtljago vzeli seboj. V Jesenicah so vlak razdelili na 2 dela. En del se je odpremil proti Kranju, naš pa na Bled – jezero, kamor smo prispeli ob 20 uri. Prtljago smo zložili v skladišče in se odpravili v prenočišča. Tam smo se lahko okopali, razkužili obleko in dobili večerjo. Dne 18./7. smo na Bledu pohajkovali. Polovica internirancev je bilo popisanih in so 19./7. zjutraj odpotovali. Ta dan sva z materjo naredila daljši sprehod ob jezeru. Bilo je krasno. Prehrana v tem letovišču je bila še kaj dobra. Zjutraj slab čaj, opoldne in zvečer pa gosta, dobra juha. Postelje so bile prav Lagerske. Zadnjo noč sva pa spala na modrocah. Dne 19./7. smo bili popisani tudi ostali. Ob 17 uri smo se pa zopet vagonirali in odpeljali proti Jesenicam.

JOSIP GOLEŽ, NÜRNBERG, JUNIJ 1945

ANA GOLEŽ, NÜRNBERG, JUNIJ 1945

V Kranju smo naleteli zopet na drugi del transporta, ki je bil tudi že pripravljen na odhod.

Po daljši vožnji smo dospeli ob 21 uri v Ljubljano. Dobili smo čaja ter se dne 20./7. ob ½ 3 zjutraj odpeljali proti Zidanemu mostu.  Tam smo videli precejšnje razdejanje. Več velikih poslopij ter nov most proti Zagrebu je porušenih. Na postaji mnogo razbitih vagonov.

V Celju so prvi interniranci zapustili vlak. Nadaljni pa na Pragerskem.

Na glavni kolodvor v Maribor smo prispeli okoli ½ 12 ure predpoldne.

V našo prepolno kupico veselja so kmalu prilili nekoliko pelina. Komaj smo začeki zlagati prtljago iz vagona, že je prišel neki moški zraven in nam velel, da ostanemo v vagonu, dokler ne pride delegat. Seveda smo se nekoliko razburili. Prišel pa je en vojak in nam dovolil, da tisti, ki ostanem stalno v Mariboru, lahko izstopimo. Takoj sem se napotil gledat k Krajnčičevim v Smetanovo ul. 30 ter našel vse v dobrem redu.

Vrnil sem se zopet na kolodvor, od koder sva šla z mamo v Smetanovo k hčerki Ani Krajnčič.

S tem je bilo najino potovanje, ki je bilo z internacijo v zvezi, končano. Ker sva zelo izmučena, nama bo potreben daljši odmor.

Ti meseci internacije so bili za naju, tako v telesnem kakor duševnem pogledu, najtežji v najinem življenju in jih ne bo mogoče pozabiti. S tem zaključujem najino neprostovoljno Odisejado.

V Mariboru, dne 20.julija 1945

                                  Josip Golež